Kako v komisiji doživljate vse napade Evropskega parlamenta na komisijo, še preden ste sploh začeli delati?
Zanesljivo ne gre za napade Evropskega parlamenta, vsaj jaz tega ne vidim. Gre za del demokratičnega procesa, oblikovanja in potrjevanja Evropske komisije, v katerem tudi Evropski parlament igra pomembno vlogo. Mislim pa, da smo se iz tega kar se je dogajalo v tem zadnjem mesecu dni vsi skupaj kar precej naučili.
Kaže, da bo evropski parlament izkoristil novo pridobljeno moč in vas pogosto poklical na zagovor ali celo terjal zamenjave. Bo po vašem mnenju komisija sploh preživela do konca petletnega mandata?
Imamo kar precejšnjo podporo, praktično vse velike politične skupine so nas podprle in to je dobra popotnica za to zanesljivo petletno delo. Dejstvo je, da je sodelovanje med parlamentom in komisijo nekaj kar je osnova, nekaj kar vsi skupaj potrebujemo. Jaz sem vedno menil, da morata biti Evropski parlament in komisija na nek način skupaj, na isti strani, kajti interesi obojih so enaki.
Vi ste na čelu enega največjih resorjev v komisiji, pod vami je kar 2.200 ljudi. Kako izgleda voditi tako vojsko evropskih birokratov?
Jih je kar nekaj več kot 2.200. Samo 1.700 je zaposlenih v Bruslju, 2.300 pa še drugod. Voditi resor je zahtevno, vendar je vse skupaj organizirano tako, kjer se sledi po načelu piramide, preko generalnega direktorja in potem preko direktorjev tako, da se informacije počasi pretakajo proti vrhu. Tisto, kar je moja naloga, so na nek način predvsem politične usmeritve, delovanje direktorata, ki deluje samostojno in ima dobro utečeno politiko.
Vaš resor bo imel ključno vlogo pri uresničevanju tako imenovane lizbonske strategije, po kateri naj bi Unija do leta 2010 postala najbolj konkurenčno področje na svetu. Je ta cilj sploh še realen in kaj boste storili, da bi ga dosegli?
Ta cilj bo težko doseči. Če bi se uzrli v to Cookovo poročilo, ki je bilo obelodanjeno pred kratkim potem je sporočilo zelo jasno. Evropa ni na najboljši poti, da bi dosegla te cilje, zato je treba nekaj spremeniti tako v vodenju kot tudi v samih politikah. Znanje je zanesljivo postavljeno kot prvo od petih prioritet v osrčje tega, kaj je treba okrepiti, da bi ta cilj lahko dosegli. In znanje je tisto, s čimer se bom jaz v naslednjih petih letih največ ukvarjal.