Žemlja cenejša, žemlja z maslom ne: kako (in za koga) deluje prepolovljen DDV

Ukrep prihaja po več letih občutne rasti cen hrane. Med letoma 2022 in 2025 so se cene hrane v Avstriji zvišale za približno 18 odstotkov, kar je več od splošne inflacije. Če je bila inflacija na začetku leta 2026 po dolgem obdobju visoke rasti cen sicer že blizu dveh odstotkov, se je nato znova povzpela na približno 3,7 odstotka. Najbolj so rast cen občutila gospodinjstva z nižjimi prihodki, saj za hrano namenijo bistveno večji delež svojega proračuna kot premožnejši.

Prav zato se je vlada odločila za znižanje DDV na osnovna živila. Gre za enega redkih ukrepov, ki neposredno posega v maloprodajne cene in naj bi ga potrošniki občutili že pri naslednjem obisku trgovine.

Toda ukrep ni poceni. Avstrijski proračun bo samo letos zaradi nižjega DDV prejel približno 200 milijonov evrov manj, prihodnje leto pa že okoli 400 milijonov evrov manj davčnih prihodkov. Vlada računa, da bo izgubo nadomestila z nižjo inflacijo, večjo kupno močjo gospodinjstev in posledično višjo potrošnjo.

Po ocenah avstrijskega Momentum Instituta bo ukrep inflacijo v obdobju od julija 2026 do junija 2027 znižal za približno 0,19 odstotne točke. Ekonomisti ob tem opozarjajo, da gre za razmeroma majhen učinek na splošno inflacijo, vendar pomemben signal v času, ko so cene hrane še vedno eden glavnih razlogov za nezadovoljstvo potrošnikov.

Avstrija sicer s tem ni osamljen primer. V zadnjih letih je več evropskih držav začasno ali trajno poseglo v obdavčitev hrane. Španija in Poljska sta med največjo draginjo za osnovna živila začasno uvedli ničelni DDV, Ciper je podaljšal ničelno stopnjo za izbrane izdelke, Švedska bo prihodnje leto DDV na živila začasno znižala z 12 na 6 odstotkov, Latvija je znižala davek na kruh, mleko, jajca in perutnino.

Čeprav se zdi ukrep na prvi pogled preprost - prepolovitev DDV na živila - je seznam izdelkov, ki bodo res cenejši, precej bolj zapleten.

Nižji, 4,9-odstotni DDV velja predvsem za osnovna živila. Med njimi so sveže mleko, navadni jogurt, maslo, jajca, večina sveže in zamrznjene zelenjave, številne vrste sadja, riž, pšenična moka, kruh, pekovski izdelki ter kuhinjska sol.

Po ocenah trgovcev bo sprememba zajela več tisoč izdelkov. V Billi so izračunali, da se bo pocenilo približno 4000 izdelkov, medtem ko je moral Spar zaradi spremembe davčnih stopenj prilagoditi cene pri približno 16.000 izdelkih različnih blagovnih znamk.

Trgovci obljubljajo, da bodo davčno razbremenitev v celoti prenesli na kupce. V Billi zagotavljajo, da bodo cene znižali "do zadnjega centa", pri zneskih z več decimalkami pa bodo cene zaokrožili navzdol v korist kupcev. Primer: bio kajzerica, ki je doslej stala 45 centov, bo po novem stala 42 centov, čeprav bi matematično pravilna cena znašala 42,9 centa.

Najcenejši liter mleka se je v Sparu pocenil za sedem centov, žemlja njihove trgovske znamke pa za dva centa.

Največ kritik leti na izredno zapletena pravila. Davčne ugodnosti namreč ne določajo trgovci, ampak zakonodaja in carinska klasifikacija izdelkov. Posledica so razlike, ki so za marsikaterega kupca težko razumljive.

Tako je na primer navadni jogurt upravičen do nižje davčne stopnje, sadni jogurt pa ne.

Še bolj zapleteno je pri pekovskih izdelkih. Davčna ugodnost velja le za izdelke z največ petodstotnim deležem maščob ali sladkorja v suhi snovi. Če testo vsebuje večje količine oreščkov, sončničnih semen, maka, jajc, rozin ali medu, kruh oziroma pecivo pogosto ne izpolnjuje več pogojev za nižjo obdavčitev.

Tudi moka ni obravnavana enako. Ugodnejša stopnja velja za izdelke iz pšenične moke, ne pa nujno tudi za izdelke iz ržene ali pirine moke.

Med bolj nenavadnimi primeri je tudi sadje. Med izdelki z nižjim DDV so se znašle kutine, čeprav gre za sadež, ki ga Avstrijci kupujejo razmeroma redko, medtem ko nekateri precej pogostejši izdelki ostajajo obdavčeni po višji stopnji.

Pravila postanejo še bolj nenavadna pri pripravljeni hrani. Če kupec kupi žemljo in maslo posebej, bo za oba izdelka plačal nižji DDV. Če pa prodajalka maslo namaže v žemljo, izdelek ni več obravnavan kot osnovno živilo, ampak kot pripravljena hrana. V tem primeru ostane obdavčen z 10-odstotnim DDV.

Enako velja, če kupec kupljeno žemljo z maslom poje kar v trgovini oziroma v njenem gostinskem delu. Tudi v tem primeru se uporabi višja davčna stopnja.

Prav takšne izjeme so sprožile največ nejevolje med peki in manjšimi trgovci. Opozarjajo, da bodo morali zaposleni pri številnih izdelkih preverjati natančno sestavo ali način prodaje, kar pomeni dodatno administracijo in večjo možnost napak na blagajnah.

Po ocenah avstrijskega trgovinskega združenja je prilagoditev informacijskih sistemov trgovce stala približno šest milijonov evrov, največ težav pa so imela manjša podjetja, ki so morala v zelo kratkem času prilagoditi blagajne, cenike in davčne evidence.

To je bilo eno glavnih vprašanj že pred začetkom ukrepa. Znižanje DDV namreč še ne pomeni samodejno nižjih cen na policah. Teoretično bi lahko trgovci del davčne ugodnosti zadržali zase in povečali svoje marže, zato so bili pred sprejetjem ukrepa številni ekonomisti in potrošniške organizacije skeptični.

Avstrijski trgovci so se zato javno zavezali, kot rečeno, da bodo davčno razbremenitev v celoti prenesli na kupce. Kljub tem zagotovilom ostaja precej dvomov. Avstrijski ekonomski inštitut Momentum Institut opozarja, da bo uspeh ukrepa odvisen predvsem od tega, ali bo davčna razbremenitev dejansko ostala pri potrošnikih ali pa se bo postopoma prelila v višje marže trgovcev. Zato predlagajo okrepljen nadzor nad cenami, večjo cenovno preglednost in spremljanje marž pri osnovnih živilih. Po njihovem mnenju bi lahko brez učinkovitega nadzora del koristi namesto gospodinjstvom pristal pri največjih trgovskih verigah.

Prve analize sicer kažejo, da bo prihranek za posamezen izdelek precej majhen. Liter najcenejšega mleka je cenejši za približno sedem centov, žemlja za dva centa, podobno velja za številne druge osnovne izdelke. Po izračunih avstrijskega proračunskega urada bo povprečno gospodinjstvo zaradi nižjega DDV prihranilo nekaj več kot sedem evrov na mesec, oziroma približno sto evrov na leto. To pomeni, da bo večina kupcev razliko opazila šele pri skupnem mesečnem računu, ne pa pri posameznem izdelku. Prav zato nekateri trgovci ukrep uporabljajo tudi kot marketinško priložnost. Lidl je denimo napovedal, da bo članom svojega programa zvestobe v prvih dveh tednih po uvedbi ukrepa vrnil še preostalih 4,9 odstotka, s čimer bo za izbrane izdelke dejansko ustvaril ničelno davčno stopnjo.

Z znižanjem DDV z 10 na 4,9 odstotka se je Avstrija po obdavčitvi osnovnih živil povzpela med države z najnižjimi davčnimi stopnjami v Evropski uniji. Še do konca junija je bila z desetodstotnim DDV približno v evropskem povprečju, po novem pa ima nižjo obdavčitev hrane kot večina članic EU.

Po dostopnih podatkih imajo nižji DDV na osnovna živila le še Irska, Malta in Ciper, kjer je stopnja ničodstotna, Luksemburg s tremi odstotki ter Španija in Italija s štirimi odstotki. Avstrija se je tako uvrstila na sedmo mesto med državami z najnižjo obdavčitvijo osnovnih živil. Na drugi strani lestvice so Danska, kjer DDV na hrano znaša 25 odstotkov, Estonija s 24 odstotki ter Litva in Latvija z 21 odstotki.

Ekonomisti ob tem opozarjajo, da nižji DDV sam po sebi še ne pomeni tudi trajno nižjih cen hrane. Po njihovem mnenju bo šele čez nekaj mesecev mogoče oceniti, koliko koristi od ukrepa so dejansko občutila gospodinjstva in koliko trgovci.

Na prvi pogled se znižanje DDV na hrano zdi ukrep, ki enako koristi vsem. Vsak kupec za izbrana živila plača manj, ne glede na dohodek. Toda pri davčnih ukrepih je ključno vprašanje, ali jih gledamo v absolutnih zneskih ali glede na dohodek gospodinjstva.

Po izračunih Momentum Instituta bodo premožnejša gospodinjstva v evrih prihranila nekoliko več, ker za hrano praviloma porabijo več v absolutnem znesku. Najrevnejša petina gospodinjstev naj bi letno prihranila povprečno 77 evrov, druga petina 92 evrov, srednja 95 evrov, četrta 100 evrov, najbogatejša petina pa 108 evrov. To pomeni, da bo najvišji dohodkovni razred v absolutnem znesku prihranil približno 31 evrov več kot najnižji.

Toda slika se obrne, ko prihranek primerjamo z dohodkom. Za najrevnejša gospodinjstva pomeni 77 evrov bistveno več kot 108 evrov za najbogatejša. Najnižja dohodkovna petina bo po izračunih razbremenjena za 0,43 odstotka svojega dohodka, najvišja pa le za 0,11 odstotka. Relativno gledano je učinek ukrepa za najrevnejše skoraj štirikrat večji kot za najbogatejše.

Najrevnejša petina Avstrijcev za hrano porabi približno 18 odstotkov dohodka, najbogatejša pa okoli 12 odstotkov. Zato vsaka pocenitev osnovnih živil bolj razbremeni tiste, ki imajo najmanj prostora v družinskem proračunu.

Kljub temu ukrep ni idealno ciljan. Kritiki opozarjajo, da znižanje DDV pomaga vsem kupcem, tudi tistim, ki pomoči ne potrebujejo. Poleg tega seznam znižano obdavčenih izdelkov ni nujno povsem usklajen s tem, kaj najrevnejša gospodinjstva dejansko najpogosteje kupujejo. Zato je ukrep socialno učinkovit, vendar ne maksimalno. 

Čeprav se inflacija umirja, to še ne pomeni, da bodo cene hrane spet padle na raven izpred nekaj let. Inflacija namreč meri predvsem hitrost rasti cen, ne njihovega zniževanja. Če se inflacija zniža s štirih na dva odstotka, cene še vedno rastejo – le počasneje.

Hrana je pri tem še posebej občutljiva. V zadnjih letih so se hkrati podražili energenti, gorivo, embalaža, gnojila, krma, prevoz in plače. Tudi če se posamezni stroški pozneje znižajo, se maloprodajne cene običajno ne vrnejo na prejšnjo raven. Podjetja medtem pokrivajo višje stroške dela, vlagajo v posodobitve proizvodnje in se prilagajajo vse dražjim okoljskim zahtevam.

K temu se vse bolj pridružujejo tudi podnebne spremembe. Vročinski valovi, suše, poplave in druge vremenske ujme zmanjšujejo pridelke ter povečujejo stroške kmetijske proizvodnje. Francija po letošnjem vročinskem valu že pričakuje manjši pridelek pšenice in koruze, podobne težave pa se pojavljajo tudi drugod po Evropi. 

Ob tem pa v svojem bistvu razprava o cenah hrane ni več zgolj vprašanje inflacije, ampak tudi tržne moči največjih trgovskih verig. Medtem ko gospodinjstva plačujejo vedno dražjo hrano, največji trgovci tudi v času visoke inflacije pogosto ustvarjajo visoke dobičke. To odpira vprašanje, ali so podražitve vedno posledica višjih stroškov ali pa deloma tudi posledica večje pogajalske moči trgovcev in proizvajalcev. 

Ob vsaki novi podražitvi hrane se pojavi tudi isto vprašanje, ki pravi, če so osnovna živila nujna za preživetje, zakaj države preprosto ne omejijo trgovskih marž?

Odgovor se skriva v eni največjih dilem sodobnega gospodarstva. Vlade vedo, da imajo največje trgovske verige ogromno pogajalsko moč in pomemben vpliv na oblikovanje cen. Hkrati pa se bojijo, da bi preveč odločen poseg v trg povzročil več škode kot koristi.

Če država administrativno omeji marže, trgovci opozarjajo, da bodo morali izgubo nadomestiti drugje – z višjimi cenami drugih izdelkov, zmanjšanjem ponudbe ali manjšimi vlaganji. Proizvajalci lahko izdelke preusmerijo na donosnejše trge, trgovci pa zmanjšajo izbor ali pogostost akcijskih ponudb. Zaradi tega večina evropskih držav posega zelo previdno.

Toda tudi druga skrajnost ima svojo ceno. Če država ne ukrepa, ostane odvisna od zagotovil trgovcev, da bodo davčne olajšave in nižji stroški res končali pri potrošnikih. Prav zato je znižanje DDV vedno tudi preizkus zaupanja – ali bo korist dobil kupec ali pa bo del ostal v trgovskih maržah.

Pod črto vse ukrepov ostaja dejstvo, da Evropa še ni našla recepta, kako se spoprijeti s prehransko draginjo.

In če Avstrija in edinstvena v svojem poskusu, kaj torej kažejo primeri? Ciper je leta 2023 za izbrana osnovna živila uvedel ničelni DDV kot ukrep proti prehranski draginji.

Tri mesece po uvedbi ukrepa je tamkajšnja potrošniška organizacija ugotovila, da je bilo 83 odstotkov izdelkov z ničelnim DDV dražjih, kot bi potrošniki glede na odpravo davka pričakovali. Pri 21 odstotkih izdelkov so bile cene celo višje kot pred uvedbo ničelnega DDV, kar je sprožilo dvome o tem, ali so trgovci davčno razbremenitev v celoti prenesli na kupce. Zaradi tega je ciprska potrošniška organizacija opozorila, da zgolj znižanje davkov brez učinkovitega spremljanja cen ne zagotavlja nižjih stroškov za gospodinjstva.

Kljub tem kritikam ciprska vlada ukrepa ni opustila. Nasprotno – večkrat ga je podaljšala, januarja letos pa je odločila, da bo ničelni DDV za izbrana osnovna živila in higienske izdelke veljal do konca leta 2026. Med izdelki z ničelno stopnjo ostajajo denimo mleko za dojenčke, plenice, izdelki za žensko higieno ter številne vrste svežega sadja in zelenjave.

To kaže, da vlade takšne ukrepe pogosto ocenjujejo drugače kot ekonomisti. Čeprav ni dokazov, da bi nižji DDV dolgoročno ustavil rast cen hrane, lahko po oceni oblasti vseeno omili življenjske stroške gospodinjstev. Ali pa vsaj malo pomiri volivce. 

Čeprav je razprava o znižanju DDV na osnovna živila v Sloveniji že večkrat prišla na politični dnevni red, se država za takšen ukrep doslej ni odločila. Osnovna živila so pri nas obdavčena po znižani 9,5-odstotni stopnji DDV, kar je skoraj dvakrat več od nove avstrijske stopnje.

Če bi Slovenija sledila avstrijskemu zgledu in DDV znižala na približno pet odstotkov, bi se postavilo več vprašanj. Prvo je fiskalno – koliko bi država izgubila davčnih prihodkov. Drugo pa precej bolj praktično: ali bi trgovci znižanje davka dejansko prenesli v maloprodajne cene ali pa bi del razlike ostal v njihovih maržah.

Prav zato je avstrijski primer zanimiv tudi za Slovenijo. Če bodo avstrijski potrošniki čez nekaj mesecev dejansko plačevali manj za osnovna živila, bo pritisk za podobne ukrepe verjetno narasel, če pa se bo izkazalo, da je večina koristi ostala pri trgovcih, bo to argument proti podobnim davčnim posegom.