Glede na doseženo višino koncesijske dajatve, ta je na koncu znašala 22 milijard tolarjev, je računsko sodišče ocenilo, da je bil postopek podelitve voden smotrno. Prihodki od koncesijske dajatve so bili namreč enaki načrtovanim in primerljivi z doseženimi v drugih evropskih državah. Poleg tega so bili stroški izvedbe postopka podelitve koncesije nepomembni v primerjavi z doseženim prihodkom.
Sicer pa je računsko sodišče v procesu revizije prišlo do posameznih zanimivih ugotovitev: da iz razpoložljive dokumentacije niso razvidni razlogi za odločitev vlade o izbrani metodi za izbiro koncesionarja (vlada se je odločila za metodo javnega razpisa, z določeno višino koncesijske dajatve in izbiro ponudnika na podlagi meril); da vlada odločitve o znižanju višine koncesnine s 27 na 22 milijard tolarjev ni posebej utemeljila in od ministrstev ni pridobila obrazložitev za predlagane zneske koncesijske dajatve.
