Mi primanjkljaj ustvarjamo ob še vedno solidni gospodarski rasti, države, s katerimi se primerjamo, pa so v recesiji v pravem pomenu besede.
Makroekonomska slika slovenskega gospodarstva je kljub pešanju, ki je bilo sicer pričakovano, še vedno dobra. Triodstotna gospodarska rast je ob gospodarskem zastoju v zahodni Evropi in pešanju naših vzhodnih trgov soliden rezultat. Dober odstotek primanjkljaja in petodstotna inflacija v letu 2003 bosta prav tako rezultat, ki se ga v tabelah mednarodnih primerjav (še posebno, če ob tem upoštevamo še stanje naše plačilne bilance) ne bomo sramovali. Če pa upoštevamo proračunsko katastrofo, ki se dogaja najbolj opevani učenki zahoda Madžarski ali pa težave Poljske, se zdi zgodba o uspehu, ki jo že nekaj let uspešno prodaja vlada, resničnost.
Vprašanje, ki mora zagotavljati treznost vladnih napovedovalcev pa je, kakšen bi bil primanjkljaj, če bi naša gospodarska rast znašala recimo samo odstotek. Značilnost slovenske ekonomije v zadnjih letih namreč je, da se vrti v razmeroma visokih prestavah, malce neugoden spremljevalec vsega pa je praktično konstanten primanjkljaj. Kot kažejo izkušnje zadnjih let, bi vlada napovedala enoodstotni primanjkljaj tudi, če bi imeli šest ali sedem odstotno rast. Logika za takšnim razmišljanje je jasna: gre nam dobro in to si lahko privoščimo. To je do neke mere tudi res, saj nam razmeroma nizka zadolženost takšno početje omogoča. Pretirano samozadovoljstvo pa je lahko zelo nevarno.
Da tako ne bo šlo v nedogled je pred leti razlagal že finančni minister Gaspari, zato je tudi pripravil določene načrte za zniževanje javnofinančnega primanjkljaja v nekaj letih. Teh nekaj let je minilo, vendar se izvajanje teh načrtov vsako leto odmakne v nedefinirano prihodnost, izgovorov pa je vedno dosti pri roki. Sedanji finančni minister ima priložnost, da potegne črto, do kam bo seglo naše deficitarno financiranje razvoja, ki je bilo do sedaj uspešno. S takšnim pristopom bi nedvomno pustil opazen pečat na naših javnih financah, česar si verjetno tudi sam želi. Še bolj pomembno je, da bi tako preprečil morebitno javno finančno katastrofo v naslednjih, morda ne tako uspešnih, letih.
