Rekordnih 25,3 milijona milijonarjev. AI pa jim bo pomagala imeti še več

Svet ima rekordno število milijonarjev, kaže najnovejše poročilo World Wealth Report svetovalnega podjetja Capgemini, ki že vrsto let spremlja gibanje svetovnega bogastva.

Številke kažejo, da se je bogastvo po obdobju visoke inflacije, geopolitičnih pretresov in negotovosti znova začelo hitro kopičiti. Toda hkrati razkrivajo tudi drugo plat zgodbe: bogastvo postaja vse bolj koncentrirano v peščici držav in med najbogatejšimi posamezniki.

Največji zmagovalec leta 2025 so bile znova Združene države Amerike.

Število milijonarjev se je tam povečalo na 8,7 milijona, kar predstavlja največji letni porast med vsemi državami. Ameriški delniški trgi so v zadnjih letih dosegali rekordne vrednosti, predvsem zaradi navdušenja vlagateljev nad umetno inteligenco, tehnološkimi podjetji in digitalno infrastrukturo.

Prav rast vrednosti podjetij, povezanih z umetno inteligenco, je močno povečala premoženje številnih vlagateljev.

Na vrhu svetovne lestvice ostajajo ameriški tehnološki velikani, med njimi tudi najbogatejši človek na svetu, Elon Musk, katerega premoženje je tesno povezano z rastjo tehnološkega sektorja.

Poročilo razkriva tudi izrazito geografsko koncentracijo bogastva. Kar 65,7 odstotka vseh svetovnih milijonarjev živi v zgolj štirih državah: ZDA, Japonska, Nemčija in Kitajska. V Nemčiji se je število premožnih posameznikov povečalo za 11,1 odstotka in doseglo približno 1,78 milijona ljudi.

To pomeni, da je samo v Nemčiji skoraj vsak petdeseti prebivalec milijonar po investicijskem premoženju.

Ko govorimo o milijonarjih v tovrstnih raziskavah, ne gre nujno za ljudi z jahtami, zasebnimi letali in luksuznimi vilami.

Capgemini med milijonarje uvršča posameznike z najmanj milijonom ameriških dolarjev investicijskega premoženja.

V izračun so vključeni delnice, obveznice, gotovina, alternativne naložbe, naložbene nepremičnine. Niso pa vključeni primarno bivališče, umetniške zbirke, avtomobili, nakit in drugi osebni predmeti. To pomeni, da lahko med milijonarje spadajo tudi podjetniki, uspešni strokovnjaki ali posamezniki z dolgoročnimi naložbami, ki na prvi pogled ne delujejo posebej premožni.

Glavni razlog za rekordno rast ni bila gospodarska rast v klasičnem smislu, temveč rast vrednosti finančnih sredstev.

Po svetu je vse več premoženja vezanega na kapitalske trge. Ko delnice rastejo, se premoženje najbogatejših povečuje bistveno hitreje kot prihodki povprečnih gospodinjstev. Ta trend se je v zadnjih letih še okrepil.

Če je bilo v preteklosti bogastvo pogosto vezano na industrijo, nepremičnine ali družinska podjetja, danes velik del premoženja nastaja na finančnih trgih. Vlagatelji, ki imajo v lasti delnice največjih tehnoloških podjetij, lahko v enem samem letu pridobijo milijone evrov premoženja, ne da bi ustvarili nov proizvod ali storitev.

Prav zato ekonomisti opozarjajo, da rast števila milijonarjev ni nujno znak, da bogati celotna družba.

Ob rekordnem številu milijonarjev pa se odpira tudi vprašanje, kaj se dogaja na drugi strani kovanca, kako se giblje revščina. Po podatkih World Bank se je delež ljudi, ki živijo v ekstremni revščini, v zadnjih desetletjih sicer močno zmanjšal. Medtem ko je leta 1990 v skrajni revščini živelo skoraj 38 odstotkov svetovnega prebivalstva, danes ta delež znaša približno osem odstotkov. K temu so največ prispevali hitra gospodarska rast in razvoj v državah, kot sta Kitajska in Indija. 

Toda napredek se je v zadnjih letih opazno upočasnil. Pandemija covida-19, vojne, inflacija in rast cen hrane ter energentov so prizadeli predvsem najrevnejše prebivalce sveta. Po ocenah Svetovne banke v ekstremni revščini še vedno živi okoli 700 milijonov ljudi, največ v podsaharski Afriki.

Še izrazitejši pa je problem premoženjske neenakosti. Finančni trgi in vrednost delnic rastejo bistveno hitreje od plač. To pomeni, da tisti, ki že imajo kapital in naložbe, svoje premoženje povečujejo precej hitreje kot ljudje, ki živijo predvsem od svojega dela.

Prav zato ekonomisti opozarjajo, da rekordno število milijonarjev ni nujno pokazatelj splošne blaginje. V številnih državah se prebivalci hkrati soočajo z vse dražjimi stanovanji, višjimi življenjskimi stroški in vse težjim dostopom do osnovnih storitev.

Kontrast je zgovoren, kajti medtem ko je na svetu danes približno 25,3 milijona milijonarjev, več kot 700 milijonov ljudi še vedno živi v ekstremni revščini. Svet tako hkrati ustvarja rekordne količine bogastva in se sooča z vprašanjem, kako zagotoviti, da bodo koristi gospodarske rasti dosegle širši del prebivalstva, ne le najbogatejših.

Kritiki so zaskrbljeni, zagovorniki prostega trga pa poudarjajo, da rast finančnih trgov spodbuja vlaganja, inovacije in gospodarsko aktivnost ter da uspešna podjetja ustvarjajo delovna mesta in nove tehnologije.

Podatki o rekordnem številu bogatašev sicer prihajajo v času, ko je AI glavna beseda vseh, ki računajo na povečanje bogastva - medtem ko kritiki opozarjajo, da imamo resno težavo. Družbe, kot je Meta, so že napovedale črtanje na tisoče delovnih mest zaradi uvajanja AI. 

In tudi zgodovina ne kaže, da je AI prvenstveno namenjena izboljšanju položaja delavcev. Parni stroj je obogatil lastnike tovarn, ne delavcev v tekstilnih obratih. Elektrifikacija je ustvarila industrijske gigante. Internet je ustvaril Google, Amazon, Meto in številne milijarderje. Koristi za širšo družbo so prišle kasneje – pogosto šele po desetletjih političnih bojev, sindikalnih pritiskov, regulacije in prerazporejanja ustvarjenega bogastva. Nikoli pa niso v isti meri koristile "navadnim ljudem" kot peščici bogatih. 

Prav zato mnogi ekonomisti opozarjajo, da umetna inteligenca ni le nova tehnologija. Lahko postane največji mehanizem za koncentracijo bogastva po začetku digitalne dobe.

Razlog je preprost. Večina prejšnjih tehnoloških revolucij je avtomatizirala predvsem fizično delo. Umetna inteligenca pa prvič neposredno posega v področje kognitivnega dela – programiranje, administracijo, prevajanje, oblikovanje, medije, finančne storitve, pravo in številne druge poklice, ki so bili doslej relativno zaščiteni.

To pomeni, da tehnologija ne nadomešča več le proizvodnega delavca, ampak tudi računovodjo, novinarja, analitika, pravnika ali programerja.

Hkrati je lastništvo te tehnologije izjemno koncentrirano. Razvoj najnaprednejših modelov umetne inteligence zahteva milijarde evrov investicij, ogromne podatkovne centre in dostop do najzmogljivejših čipov. To si lahko privošči le peščica največjih svetovnih podjetij. Posledično se ustvarjena vrednost steka v vedno ožji krog lastnikov kapitala.

Tudi poslovna logika umetne inteligence je drugačna od nekaterih prejšnjih tehnoloških prebojev. Podjetja danes odkrito govorijo o zmanjševanju stroškov dela. Investitorji vrednotijo podjetja glede na to, koliko zaposlenih bodo lahko nadomestila ali koliko več dela bo lahko opravil posameznik. Višja produktivnost tako ne pomeni nujno višjih plač. Pogosto pomeni, da lahko podjetje z manj ljudmi ustvari enako ali celo večjo dodano vrednost.

To že spreminja razmerje moči med delodajalci in zaposlenimi. Če lahko en človek s pomočjo umetne inteligence opravi delo treh ljudi, se njegova produktivnost poveča. Toda njegova pogajalska moč se lahko hkrati zmanjša. Delodajalec lažje zahteva več, lažje meri učinkovitost in lažje zamenja posameznika. Delavec postaja bolj produktiven, vendar tudi bolj nadzorovan, izčrpan in pogosto bolj zamenljiv.

Tako kot je industrijska revolucija razdelila proizvodnjo na natančno merljive korake, umetna inteligenca omogoča podrobno spremljanje skoraj vsake naloge. Od hitrosti odgovarjanja na elektronsko pošto do števila opravljenih klicev, ustvarjenih dokumentov ali analiziranih podatkov. Posledica je lahko večji pritisk na zaposlene, več izgorelosti in občutek stalnega nadzora.

Posebej ranljive so mlajše generacije. Številna začetna delovna mesta, kjer so mladi pridobivali prve izkušnje in gradili kariero, so med najlažje avtomatiziranimi. Če umetna inteligenca prevzame del administrativnega, analitičnega ali ustvarjalnega dela, se odpira vprašanje, kako bodo prihodnje generacije sploh pridobile izkušnje, potrebne za napredovanje.

Zagovorniki umetne inteligence opozarjajo, da podobne strahove spremljajo vse tehnološke revolucije. Res je, da so nove tehnologije v preteklosti ustvarjale tudi nove poklice in nove gospodarske dejavnosti. Toda zgodovina predvsem kaže, da se koristi tehnološkega napredka se skoraj nikoli niso samodejno porazdelile med vse člane družbe. 

Kdo bo torej poskrbel, da bodo koristi nove tehnologije dosegle tudi širšo družbo? V preteklosti so to vlogo igrali močni sindikati, delavska gibanja, socialne države in politične stranke, ki so zastopale interese zaposlenih. Danes pa so razmere drugačne. 

Sindikati so v večini razvitih držav precej šibkejši kot nekoč, kapital je globalen, podjetja pa lahko dejavnosti in dobičke selijo med državami. Hkrati so podjetja, ki razvijajo umetno inteligenco, med najbolj koncentriranimi gospodarskimi silami v zgodovini. Tržne vrednosti največjih tehnoloških velikanov presegajo bruto domači proizvod številnih držav, njihov vpliv na gospodarstvo, politiko in informacijski prostor pa še naprej raste.

Ena od možnosti so države. Te bi lahko poskušale del ustvarjenega bogastva prerazporediti z obdavčitvijo monopolnih rent, davki na izredne dobičke, krajšanjem delovnega časa, delitvijo produktivnostnih dobičkov ali celo uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka. Toda tudi države se soočajo z omejitvami. Med seboj tekmujejo za investicije, delovna mesta in tehnološka podjetja, zato pogosto težko sprejemajo ukrepe, ki bi lahko kapital spodbudili k selitvi drugam.

Druga možnost so novi sindikati in nove oblike organiziranja dela. Nekateri analitiki menijo, da bomo v prihodnjih letih priča nastanku sindikatov programerjev, ustvarjalcev digitalnih vsebin, podatkovnih delavcev in drugih poklicev, ki jih umetna inteligenca najbolj neposredno zadeva. Toda za zdaj takšna gibanja ostajajo razmeroma šibka in nimajo vpliva, kakršnega so imela delavska gibanja v prejšnjih stoletjih.

V zadnjih letih se pojavljajo tudi bolj radikalne ideje. Nekateri ekonomisti predlagajo javne modele umetne inteligence, delno državno lastništvo ključne digitalne infrastrukture ali posebne sklade, v katere bi se stekal del dobičkov umetne inteligence in bi bili v lasti državljanov. Podobno kot nekatere države danes del prihodkov od nafte namenjajo v nacionalne sklade, bi lahko v prihodnosti nastali tudi nekakšni "AI skladi", iz katerih bi imela koristi širša družba.

Obstaja pa še četrta možnost – da se ne zgodi nič. To je scenarij, ki najbolj skrbi kritike sedanjega razvoja. V tem primeru bi se lahko ponovil vzorec, ki ga zgodovina že pozna: produktivnost bi rasla, dobički podjetij bi rasli, vrednosti delnic bi dosegle nove rekorde, plače večine zaposlenih pa bi zaostajale za ustvarjenim bogastvom. Posledica bi bila nadaljnja rast premoženjske neenakosti in vse večja koncentracija gospodarske moči v rokah najbogatejših posameznikov.