RFK dieta: zdravje za 14 evrov na dan

Rezultat ni bil le kulinarični preizkus, temveč vpogled v to, kako tesno so prehrana, ekonomija in politika prepletene.

Na začetku leta je ameriško ministrstvo za zdravje predstavilo nove prehranske smernice. Sporočilo je jasno: več mesa, več polnomastnih izdelkov in polnovredne hrane, manj sladkorja, predelanih živil in presežnih ogljikovih hidratov.

Po kritikah, da takšen način prehranjevanja favorizira dražje kategorije hrane, je ameriška kmetijska ministrica Brooke Rollins zatrdila, da je mogoče priporočila upoštevati že za tri dolarje na obrok. Kasneje je to oceno popravila na 15,64 dolarja na dan.

Novinarka Business Insiderja se je odločila preveriti, ali je to realno.

Za sedemdnevni eksperiment je kupila osnovna živila: krompir, čebulo, čičeriko, lečo, rjavi riž, jajca, mleko, mlečni sir, nekaj mletega govejega mesa, piščanca, zelje, jabolka, zamrznjeno zelenjavo in arašidovo maslo. Skupaj je zapravila 70 dolarjev, kar je precej pod predvidenim tedenskim proračunom 105 dolarjev.

Na prvi pogled je bil izziv izvedljiv. Obroki so bili kalorično zadostni, beljakovinsko uravnoteženi in relativno poceni.

Toda težava se je pokazala drugje.

V članku, objavljenem v rubriki Discourse na Business Insiderju, novinarka poudarja, da je prehranjevanje hitro postalo monotono. Veliko riža, krompirja, mletega mesa, jajc. Malo svežega sadja, malo raznolikosti. Sladice niso bile del načrta.

Čeprav ni bila lačna, je pogrešala občutek užitka. Hrana je postala logistični problem, ne družabni ali kulturni trenutek.

Registrirana dietetičarka, s katero se je posvetovala, je ocenila, da je prehranski načrt sicer razmeroma uravnotežen, a je največji izziv prav proračunska omejitev. Sveže jagodičevje, ribe ali raznolika zelenjava so cenovno težje dostopni. Poleg tega takšen režim ne upošteva realnega načina življenja – kosila na delovnem mestu, večerje s prijatelji ali dostave hrane, kadar primanjkuje časa.

Eksperiment je po njenem razkril še nekaj drugega, da hrana ni le biološka potreba, temveč politično in kulturno vprašanje.

Ko ljudem z nižjimi dohodki svetujemo, naj jedo polnovredna, osnovna živila, jim hkrati sporočamo, naj se odrečejo priročnosti in pogosto tudi užitku, meni. Po drugi strani pa se tisti, ki pogosto naročajo dostavo hrane, soočajo z očitki o neracionalni porabi, čeprav s tem kupujejo čas in energijo.

Novinarka ugotavlja, da je najcenejša možnost redko najbolj zdrava, najbolj zdrava možnost redko najbolj razburljiva, najbolj razburljiva pa pogosto najmanj koristna za zdravje.

Prehrana tako postane presečišče ekonomije, kulture in politike. Odločitev, kaj je za večerjo, ni le ideološko vprašanje, temveč vsakodnevna logistična dilema, ki jo je treba rešiti znova in znova.

Na papirju – da. V praksi – z omejitvami.

Novinarka je eksperiment zaključila z nekaj spodrsljaji, a znotraj proračuna. Kljub temu je prepričana, da dolgoročno sledenje tako rigidnemu režimu ni realno. Biološke potrebe, želje in družbeni vidiki prehranjevanja so preprosto premočni, ugotavlja na svojem primeru.

Toda zgodba o 15-dolarski dieti ni le ameriška anekdota. Je ogledalo širšega problema, ki ga imamo kot družba.

Hrane ne obravnavamo več kot temelj zdravja, temveč predvsem kot vir užitka, udobja in hitre potešitve. Kuhanje, načrtovanje obrokov in izbira kakovostnih sestavin so postali skoraj luksuzna dejavnost – ne zato, ker bi bilo to nujno dražje, temveč zato, ker zahteva čas, energijo in pozornost. V svetu, kjer večer preživimo ob pretočnih platformah, igranju igric ali na TikToku, je dostava hrane preprostejša odločitev kot kuhanje iz osnovnih sestavin.

A to ni le individualna izbira.

Države so desetletja pod vplivom prehranskih in oglaševalskih lobijev dopuščale, da so visoko procesirana živila postala norma – tudi za otroke. Oglaševanje najmanj zdravih izdelkov je bilo agresivno in vsesplošno, medtem ko so se kampanje o zdravi prehrani pogosto izgubile v ozadju. Udobje je bilo poveličevano, hitrost nagrajena, industrijsko pripravljena hrana pa predstavljena kot napredek.

Vzpostavila se je celotna ekonomija okoli tega modela: industrija procesirane hrane, dostavne platforme, oglaševalski sistemi. Hkrati pa so naraščale stopnje debelosti, sladkorne bolezni, srčno-žilnih bolezni in drugih kroničnih stanj. Zdravstveni sistem danes nosi posledice prehranskih odločitev, ki so bile dolga leta spodbujane ali vsaj tolerirane.

Težava je, da se je takšen način prehranjevanja vpisal v kulturo. Postal je del vsakdana, del socialnih navad, del ekonomije. Bolezen ni več le zdravstveni problem, temveč tudi poslovni model – farmacevtska industrija, prehranski dodatki, dietna industrija in medicinske storitve ustvarjajo milijardne prihodke.

Zato sprememba ni enostavna. Ne gre le za to, ali lahko nekdo sledi dieti za 15 dolarjev na dan. Gre za vprašanje, ali smo kot družba pripravljeni hrano znova razumeti kot osnovo zdravja, ne kot stranski produkt udobja in trženja.