Ko država prodaja svoje banke, jih prodajajo tudi drugi lastniki. Preprosto nimajo druge izbire. Država si prizadeva najti spodobne kupce za svoje banke in v istem času Primorci prodajajo svojo Koprsko banko.
V resnici je celoten slovenski bančni prostor ena sama nekoliko večja hranilnica, ki so ga v evforiji ponovnega uvajanja tržnega gospodarstva razbili, da bi nastal lepotni občutek konkurence. Kljub temu so bile banke cela devetdeseta leta zavite v vato državnega skrbništva. Prav dobro jim je šlo. Največji banki je vzdrževala država s sanacijskimi obveznicami, ostale pa so ustvarjale dobiček od temeljne obrestne mere (TOM). Te pa ni bilo treba izplačevati tistim "nesrečnikom", ki so imeli svoje tolarje na bančnih računih v obliki vpoglednih sredstev. Slovenske banke so v lanskem letu pridelale 29 milijard tolarjev dobička, brez TOM-a pa bi pridelale 19 milijard tolarjev izgube.
Žrtve te nerazumne obrestne politike so različni varčevalci in družbe, ki niso delničarji bank. Največji delež si je odrezala država, ki je največji lastnik bank. Vsako leto je polnila proračun z dividendami, ki so se zgubljale v proračunski malhi, tarči pogoltnih apetitov različnih vlad, ki so plačevale predvolilne obljube koalicijskih partnerjev. Dobršen delež obrestne pogače so si odrezala tudi podjetja in organizacije, ki so lastniki bank, pa niso v državni lasti, kot je primer z lastniki Banke Koper.
Kaj torej pomeni prodaja te banke tujcem v času, ko država evforično išče tuje lastnike za NLB in NKBM? Predvsem nič dobrega za privatizacijo obeh bank v državni lasti. Tujci so se raje odločili za vrabca v roki, torej za previdnost pri vstopu na doslej zaščiten bančni trg in ne želijo postati lastniki banke, kjer je usoda dolga do varčevalcev bank iz nekdanje Jugoslavije še vedno negotova. Verjetno je to spoznala tudi Ropova ekipa, ki lastnini obe državni banki. Žal sežejo njihove izkušnje predvsem v nebančni prostor, kjer so se učili pri privatizaciji podjetij in z množično certifikatno privatizacijo. Nekaj izkušenj imajo tudi s povsem neuspelim projektom reforme pokojninskega sistema. Tudi v spopadu z zavarovalničarji jim kaže zelo slabo.
Manjše slovenske banke, posebno tiste, ki so že bile del Ljubljanske banke (Banka Koper, Gorenjska banka, Dolenjska banka, Celjska banka in druge) so čakale, da bo država konsolidirala sistem bivše Ljubljanske banke in ga nato olastninila. Zaradi velikih dobičkov vseh bank so bili pogoji regionalnih bank prezahtevni in večina bančnih direktorjev se ni hotela odreči dobrim službam. Obe državni banki bosta ostali v večinski domači lasti, ker tako ustreza sedanjemu vodstvu NLB, ki se glasno zavzema za domače lastnike in počasno privatizacijo.
Ropovi ekipi ne ostane nič drugega kot da pristane na igro bančnega lobija, ki bo tujce pripeljal preko manjših bank, da bodo počasi sposobne postati lastnice NLB. S svojimi neveščimi privatizacijskimi kadri si zasluži daljši počitek, saj je očitno, da ne bo kos tako zahtevnemu projektu kot je privatizacija državnih bank in hranilnic. Če tega projekta ne bo začela voditi bolj izkušena strokovna ekipa, bo Slovenija še naprej brez učinkovitih bank. Te se bodo postavile ob bok vedno bolj nekonkurenčnemu gospodarstvu, kar je posledica napak iste skupine ljudi.