Pogoji, opredeljeni v pogodbenih dokumentih, izpolnjujejo temeljne privatizacijske načrte (krepitev konkurenčnosti banke ter doseganje čim višje kupnine), zagotavljajo člani komisije. V redu, načrti KBC se očitno ujemajo tudi s strategijo vodilnih v Novi Ljubljanski banki. Vprašanje pa je, ali se v KBC strinjajo s pogoji, ki jim jih nudijo slovenski pogajalci, in ki jih niti eni niti drugi nočejo razkriti: jim za 34 odstotkov plačanega ponujajo le do 33 odstotkov glasovalnih pravic? Jim za morebitne obveznosti do varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke nudijo kakršnokoli državno garancijo, ali so jih uspeli prepričati, da NLB z LB, sploh pa v republikah bivše Jugoslavije, nima nič?
Informacija, ki jo je komisija le dala od sebe v obliki pisnega sporočila za javnost, do neke mere sprošča napeto (proti) vladno vzdušje, ki se je začelo z ugotovitvijo, da so njeni privatizacijski načrti - ne le na področju bančništva, pač pa tudi na drugih, na primer železarstva – nedodelani, predvsem pa neusklajeni s širšimi javnostmi. In ki se je z neizbiro kupca za NKBM (razlogov uradno še vedno ne poznamo, verjetno tudi zaradi zadrževanja NKBM v rezervnem scenariju, če propade prodaja NLB) le stopnjevalo, ob tem ko se vlada ukvarja še s sindikati in Sokolom.
Toda ne molči le slovenska pogajalska stran. Tudi v KBC se zelo resno držijo dogovora, da o načrtih in željah ne govorijo z drugimi, kot s pogajalci prodajalca. Če so pri kandidaturi za NKBM vsi trije ponudniki (Bankaustria Creditanstalt, Unicredito in Aktiva Group) na novinarskih konferencah v Mariboru razlagali poslovne načrte in Štajerce poskušali prepričati, da ne bo odpuščanj, tem več le rast, nasprotno KBC, ki kupuje za polovico manjši in manjšinski delež, poleg tega pa je edina kandidatka, načrtov doslej še sploh ni razkrila – vsaj omembe vredno ne.
Resnično že vsi skupaj komaj čakamo, da ugotovimo, kaj v resnici ponujajo Belgijci, Avstrijci, Italijani in Slovenci, in obratno, da ugotovimo, kaj bomo strateškim partnerjem dali mi. Spet moramo čakati na vlado.
