Slovenija ima sicer na področju odgovornosti in zavarovanja ter proti jedrski škodi že veljavno zakonodajo, ki izhaja iz sorodne konvencijske ureditve, t.j. Dunajske konvencije o civilni odgovornosti za jedrsko škodo, katere podpisnica je tudi Slovenija.
Pariška konvencija, ki skoraj v celoti povzema rešitve Dunajske konvencije, vpeljuje le predvsem bistveno večje zneske odgovornosti upravljavca jedrske naprave za jedrsko škodo in njenega obveznega zavarovanja iz veljavnih 42 milijonov na 190 milijonov dolarjev.
Ob pristopu k Pariški konvenciji je Slovenija pokazala jasen namen, da v doglednem času pristopi k Bruseljski dopolnilni konvenciji, ki poleg odgovornosti uporabnika jedrske naprave uvaja tudi kritje jedrske škode države članice do višine 218,75 milijona dolarjev. Sicer se do višine 400 milijonov dolarjev škoda krije iz posebnega sklada, ki ga po vsaki jedrski nesreči skupaj ustanovijo pogodbenice Bruseljske dopolnilne konvencije.
Pogodbenice Pariške konvencije, ki je začela veljati 1. aprila 1968, so poleg Slovenije še Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Italija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija, Švedska, Turčija in Velika Britanija.