Telefoniranje iz tujine ostaja cenejše

Danes je sodišče EU, ki ga je vrhovno sodišče Anglije in Walesa prosilo za mnenje, ali je Unija lahko na podlagi obstoječega pravnega reda sprejela uredbo oz. ali je z določitvijo zgornje meje za maloprodajne cene pogovorov, SMS-sporočil in prenos podatkov kršilo načela sorazmernosti oz. subsidiarnosti, ki veljajo v pravu EU, potrdilo veljavnost uredbe EU o gostovanju v tujih omrežjih mobilne telefonije. Štirje vodilni evropski operaterji mobilne telefonije (Vodafone, Telefonica O2, T-Mobile in Orange) so namreč pred vrhovnim angleškim sodiščem oporekali veljavnosti omenjene uredbe.

Sodišče je presodilo, da je namen uredbe izboljšati delovanje notranjega trga Unije, zato jo je EU lahko sprejela na podlagi 95. člena pogodbe o Evropski skupnosti. Ta namreč Uniji dovoljuje, da sprejme zakonodajne ukrepe za harmonizacijo zakonodaje držav članic v primeru, da zakonodajno neskladje lahko ovira delovanje notranjega trga.

Na visoke cene opozarjali tudi regulatorji v posameznih članicah EU

Sodišče je ugotovilo, da je bila raven cen za storitve mobilnega gostovanja v času sprejetja uredbe pred dvema letoma visoka in da razmerje med stroški in ceno ni bilo v skladu z načeli konkurenčnega trga. Visoke cene gostovanja so bile tudi predmet stalnih kritik nacionalnih regulatornih organov in potrošniških organizacij, problematike visokih cen pa s tedanjo zakonodajo ni bilo mogoče razrešiti.

Ker se je pred sprejetjem uredbe zdelo, da se bodo države članice ločeno lotevale zakonodajnih sprememb za ureditev vprašanja, je obstajala resna nevarnost, da bo prišlo do izkrivljanja konkurence na notranjem trgu, zaradi česar je lahko uporabila omenjeni 95. člen.

'Ukrepanje na ravni EU je bilo potrebno'

Glede argumentov mobilnih operaterjev glede sorazmernosti ukrepov EU je sodišče presodilo, da so sprejete omejitve primerne in nujne za zaščito potrošnikov pred previsokimi cenami ter slonijo na ugotovitvah obsežne in poglobljene študije, ki jo je opravila Evropska komisija.

Glede dvoma o spoštovanju načela subsidiarnosti, ki predvideva, da se morajo zakonodajni ukrepi v Uniji sprejemati na tisti ravni, na kateri so najbolj učinkoviti in v skladu s katerim naj bi EU sprejemala ukrepe le v tistih primerih, ko nacionalni ukrepi ne bi ustrezno uresničili zastavljenih ciljev, pa je sodišče presodilo, da je bilo ukrepanje na skupnostni ravni v tem primeru potrebno.