Državi je leta 2000 tožila Evropska komisija, ker nista spoštovali marca istega leta sprejete ustrezne direktive. Kot je v svoji oceni že konec leta 2000 zapisal javni pravobranilec sodišča, Španija in Italija z "nesorazmerno zakonodajo" na tem področju kršita načelo prostega pretoka blaga na območju EU, saj "izdelkom, ki so bili zakonito izdelani v ostalih članicah unije", omejujeta dostop na svoj trg.
Temu stališču je sedaj pritrdilo še sodišče, ki je tudi menilo, da je napis na etiketi, ki navaja vsebnost rastlinskih maščob, dovolj za zagotavljanje zadostnih informacij za potrošnike. Tudi v tem pogledu je sodišče sledilo oceni pravobranilca, ki je menil, da ravnanje Španije in Italije tudi "ni upravičeno s stališča zaščite potrošnikov". Po njegovem prepričanju je namreč slednjo moč zagotoviti z ustreznim označevanjem spornih izdelkov, medtem ko Madrid in Rim trdita nasprotno.
Sicer kakavovo maslo ostaja "osnovni element" sporne čokolade, uvedba največ 5-odstotne vsebnosti ostalih rastlinskih maščob pa tako po mnenju javnega pravobranilca kot tudi sodišča "ne povzroča bistvenih sprememb v sestavi izdelka".
”Čokoladno” direktivo so sprejeli leta 2000
Za uskladitev z novimi pravili je nacionalno zakonodajo sicer moralo spremeniti samo osem članic. V skladu z dotlej veljavno direktivo iz leta 1973, ki za čokolado opredeljuje le izdelke s kakavovim maslom, so bile usklajene Belgija, Nizozemska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Italija, Španija in Grčija, medtem ko so si odklon od tega dela pravil izborile Velika Britanija, Irska, Danska, Finska, Avstrija, Portugalska in Švedska. Slednje s spremembami niso pridobile le unijinega priznanja svojih izdelkov za čokolado, pač pa so se zanje odprla vrata na tržišče osmerice, ki jim je doslej prodajo takšnih izdelkov na svojih ozemljih prepovedovala, seveda z izjemo Španije in Italije, ki sta se znašli pred sodiščem.
Medtem ko so z omenjeno direktivo o čokoladi nezadovoljni manjši in prestižnejši proizvajalci čokolade, pa so nad njo precej bolj navdušene velike družbe z množično proizvodnjo, ki smejo sedaj na celotnem tržišču unije prodajati zaradi cenejših sestavin tudi cenejše izdelke. Dražje kakavovo maslo proizvajalci namreč nadomeščajo predvsem s cenejšim palmovim ali sojinim oljem. Potrošniki so sicer o "čistosti" izdelka obveščeni, saj direktiva narekuje, da mora proizvajalec na izdelku omeniti vsebnost drugih maščob.
Leta 2000 je bila po večletnih vročih razpravah sprejeta direktiva, ki za čokolado priznava tudi tiste izdelke, ki vsebujejo do pet odstotkov drugih rastlinskih maščob kot kakavovo maslo. Takrat sta sprejemu direktive nasprotovali predvsem Belgija in Nizozemska.
