To je menda najboljši recept za hitro rešitev krize in konec brezposelnosti. Bi ga podpisali?

"Morda se vam bo zdelo, da smo tisti, ki zahtevamo hitro rešitev gospodarske depresije, nori idealisti, ki se borijo proti osnovam ekonomije. A v resnici je ravno nasprotno. V zmoti so politiki, ki zavračajo hitro rešitev problema in ignorirajo zgodovinske lekcije," meni kolumnist New York Timesa in dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo Paul Kruger.

Kruger s somišljeniki, med katerimi je tudi ekonomist Joseph Stiglitz, opozarja, da gre svet v napačno smer, odgovorni pa naj bi bili voditelji ZDA in Evropske unije, ki svetovno ekonomijo potiskajo vse globlje v depresijo.

Krugman, Stiglitz in somišljeniki sicer ponujajo enostavno rešitev – zapravljanje. Da bi se kriza končala, morajo države nehati varčevati. Državna potrošnja in javna naročila bi namreč pognali gospodarstvo v času, ko državljani in korporacije ne morejo ali nočejo zapravljati.

Kljub številnim javnim nastopom in kolumnam v najbolj priznanih finančnih medijih na svetu, se ideja "idealistov" ni prijela. Zato sta se Krugman in Richard Layard, profesor na London School of Economics, odločila za drugačen pristop.

Spisala sta Manifest za zdrav ekonomski razum. Enostaven tekst, ki opisuje vzroke in potek krize ter svetuje, kaj bi bilo treba storiti v aktualni ekonomski situaciji. Manifest je objavljen na spletu, avtorji pa zanj iščejo podpisnike. Tako želijo širiti idejo in ustvariti pritisk javnosti na politike.

Manifest za zdrav ekonomski razum

Avtorji manifesta se v začetku dokumenta lotevajo predvsem vzrokov krize. Ne strinjajo se, da so zanjo krivi javni dolgovi držav, razen v primeru Grčije, ampak prst usmerjajo v nerealno velika bančna posojila zasebnemu sektorju in neodgovorno ravnanje bank. Pok posojilnega balona pa je nato vplival na velik izpad davčnih prilivov v državne blagajne. Veliki dolgovi držav torej niso vzrok, ampak posledica.

Ko je na obeh straneh Atlantika počil nepremičninski balon, je velik del zasebnega sektorja oklestil porabo, da bi odplačal in obvladal zapadle dolgove. To je bil racionalen odziv na krizno situacijo, podoben tistemu v 30. letih prejšnjega stoletja. A se je že takrat izkazal za napačnega, saj zapravljanje ene osebe pomeni prihodke druge. Varčevanje pa je prineslo ekonomsko depresijo, ki je še poslabšala javne dolgove.

Krugman in somišljeniki tako menijo, da bi bil pravilen odziv v času, ko zasebni sektor kolektivno varčuje, ohranitev ali povečanje javnega zapravljanja, ne pa varčevanje. Velika napaka, ki jo je po mnenju teh ekonomistov zagrešila politika, je torej, da namesto da bi igrala vlogo stabilizatorja, situacijo še poslabšuje.

Čeprav zagovarjajo obvladovanje zadolženosti državnih proračunov, menijo, da bi to moralo soditi v srednjeročni, ne v kratkoročni načrt vlad. Prva naloga politike bi namreč morala biti ustvarjanje novih delovnih mest in okrevanje gospodarstva. Če okrevanja ne bo, bo namreč splahnelo tudi upanje, da bi države sredi kaosa uspešno obvladale svoje javne finance.

Ekonomisti se tudi ne strinjajo s trditvijo, da bodo le  obvladane javne finance povečale zaupanje mednarodnih finančnih trgov in oklestile stroške zadolževanja držav. Svojo tezo dokazujejo na primeru Japonske, kjer je dolg države že zdavnaj presegel 200 odstotkov letnega bruto domačega proizvoda, a kljub temu bonitetne agencije Japonski bonitetne ocene niso znižale. Cena zadolževanja tako narašča le v nekaterih evropskih državah. Po mnenju Krugmana in somišljenikov zato, ker Evropska centralna banka v kriznih situacijah ne želi delovati kot posojilodajalec. Drugod pa centralne banke vedno financirajo dolg, s tem pa trg obveznic ostane neprizadet.

V Manifestu izpostavljajo tudi študijo Mednarodnega denarnega sklada, kjer so na študiji 173 primerov ugotovili, da varčevalni ukrepi gospodarske rasti držav ne pospešujejo, pač pa jo zavirajo, kar se že kaže v padcu proizvodnje nekaterih evropskih držav, ki so sprejele ostre varčevalne ukrepe.

Z varčevanjem pa si države tudi zapirajo pot do tujih investitorjev, saj ti praviloma investirajo le v države, kjer menijo, da bodo imeli dovolj potrošnikov z dovolj debelo denarnico za svoje produkte ali storitve.

Krugman in podporniki kritizirajo tudi tezo, da krizo povzroča zgrešena gospodarska struktura v določenih državah. Če bi ta teorija držala, potem bi bili določeni deli gospodarstva v polnem razcvetu, a temu ni tako. V težavah so vsi sektorji. Težava je zato po njihovem v splošnem pomanjkanju povpraševanja in padcu kupne moči.

Opozarjajo, da je bila struktura gospodarstva na tapeti tudi, ko so v ZDA reševali krizo v 30. letih prejšnjega stoletja. A ko se je potrošnja po letu 1940 povečala, je se je proizvodnja na splošno povečala za okoli 20 odstotkov. Težava torej ni bila v proizvodnji napačnega, ampak v premajhnem povpraševanju.

Avtorji manifesta se zato sprašujejo, zakaj se politika ne uči iz napak v preteklosti, in dodajajo, da se bo brez korenite spremembe v reševalnem načrtu kriza nadaljevala v nedogled. Manifest je doslej zbral nekaj sto podpisnikov.