'Včasih si zaželim, da bi imel dan vsaj 30 ur'

Drugi delovni dan se je začel s seznamom nalog, ki me čakajo. Moj urnik se je kar naenkrat zapolnil za celoten dan ter še za prihajajoče dni. To mi je bilo všeč, saj so mi s tem dali vedeti, da moja vloga ni le lepotne narave. Zato sem zavihal rokave (v prenesenem pomenu, saj je za CEO pozicijo obvezen poslovni slog) ter se lotil spoznavanja podjetja na vseh nivojih.

Najprej je bila na vrsti prodaja. Hitro sem spoznal, da poleg tega, da povezuje podjetja s pravimi kandidati nudi tudi celotno paleto kadrovskih rešitev: npr. zunanji obračun plač, za podjetja izvaja celotno kadrovsko funkcijo in da ukvarja se tudi z »lovom na glave«, kot nekateri pravijo iskanju kadrov za najvišja mesta v podjetjih. Najbolj me je presenetilo dejstvo, da ponujajo program prezaposlovanja, ki bi ga po mojem mnenju lahko izpeljalo vsako podjetje, ki se sooči z odpuščanjem. Gre za postopek, ko delodajalec ob ukinitvi delovnega mesta poskrbi za zaposlenega tako, da v sodelovanju s kadrovsko agencijo, zaposlenemu med odpovednim rokom pomaga pri aktivnem iskanju zaposlitve. Na tak način kar 80 % zaposlenih najde novo zaposlitve prej kot v treh mesecih.

V sredo sem se v zgodnjih jutranjih urah odpravil proti poslovalnici v Novem Mestu. V poslovalnici so me pričakali nasmejanih obrazov, čeprav sem po "direktorsko" prišel prej kot najavljeno. Odnosi znotraj podjetja so izrednega pomena, saj brez ekipnega sodelovanja v poslu ne gre, čemur v podjetju dajejo velik pomen. Ker sem tudi sam gojil ekipni šport, mi je tak način dela blizu in sem se tudi zato hitro prilagodil na novo delovno okolje.

S kolegi smo malce poklepetali, vendar za kratek čas, saj sem imel na dnevnem sporedu tri poslovne sestanke. Na vsakem od njih smo se pogovarjali o drugačnih problemih, s katerimi se srečujejo delodajalci; od toge zakonodaje do pomanjkanje tehnično usmerjene delovne sile. Kot mestnemu otroku, mi je bilo še posebno všeč ogled proizvodnje v vseh treh podjetjih. Po opravljenih sestankih so sledile še ostale obveznosti ter povratek domov, kjer sem ugotovil, da sem bil v službi več kot pol dneva. Tega sploh nisem opazil, kar je potrdilo moje prepričanje, da je to delo, ki si ga želim opravljati tudi v prihodnosti.

Zadnja dva delovna dneva sta bila namenjena selekcijskim postopkom in rekrutaciji, katere sem pričakoval na drugačen način, saj sem študiral kadrovski management. Ampak teorija je nekaj, praksa pa spet nekaj drugega, zato so me bila sama oči in ušesa, ko sem sodeloval pri dejanskem postopku izbire kadrov.

Teoretično sem vedel, kako naj bi potekal razgovor, vendar je popolnoma drugače, ko imaš na drugi strani sogovornika. Biti moraš pozoren na vse detajle, od položaja rok, do izvedbe pogovora ter ocenjevanje delovnega preizkusa. Potreboval sem neprimerno več časa za utemeljitev izbora pravega kandidata kot vodja kadrovskega oddelka. Izkušnja je bila neprecenljiva in bi jo moral izkusiti vsak kadrovik že tekom študija.

Ko sem se v petek že malce oziral nazaj na pretekli teden in izkušnje, ki sem jih pridobil, me je pozdravila elektronska pošta iz Zuricha. Poleg projekta, ki ga moram predstaviti na kolegiju v zadnjem tednu, moram vsak teden opraviti izziv, ki nam ga pripravi ekipa Adecca iz Švice, vsebine pa ne izvemo vse zadnjega. Moja naloga je posneti "elevator pitch", ki naj bo karseda kreativen in, nič kaj presenetljivo, posnet v dvigalu. Seveda je omejitev nebo, glede na to, da nisem pristaš višine, bom ostal pri dvigalu. Kot gostobesednemu fantu mi sicer ni bilo najljubše dejstvo, da lahko posnetek traja največ 40 sekund, ampak naloga je naloga. Če vam bo posnetek všeč (mimogrede, objavljen bo Facebook-u), naj vam ne bo nerodno všečkati ali celo deliti objave, saj komunikacija z družbenimi omrežji vpliva na moj končni izbor za globalnega CEO-ja za en mesec.

Torkov večer drugega tedna sem preživel na družabnem dogodku Top potential ameriške gospodarske zbornice AmCham. Namen dogodka je izbrati najboljšega kandidata med mladimi zaposlenimi, ki želijo spremeniti ustaljene prakse poslovanja ter stremijo k poslovni odličnosti. Moj namen pa je bil spoznati družabno plat posla in pomen mreženja.

Na dogodku me je moj mentor Miro Smrekar predstavil lanski CEO za en mesec Ani Čuk in takoj sem v praksi spoznal pomen povezovanja med kolegi v poslu. Ana mi je dala kar nekaj nasvetov, na podlagi katerih bom vsekakor še bolje opravljal svojo funkcijo. Ugotovila sva, da mora biti na Gorenjskem nekaj v zraku ali vodi, da je kandidat že drugo leto s tega konca Slovenije. Ali je za to kriva gorenjska trma ali pa gre le za splet naključij? Odgovor na to prepuščam vodilnim, ki so naju izbrali.

Tako je torkov delovni dan trajal praktično dobesedno od jutra do večera, že naslednji dan pa sem moral vstati navsezgodaj in se odpraviti na poslovno pot. Z direktorjem Mirom Smrekarjem naju je čakala Štajerska in delo v poslovni enoti Celje. Čeprav se je zadnja leta ta regija spopadala z visoko brezposelnostjo, se je trend zelo obrnil, saj podjetja mrzlično iščejo točno določene profile, predvsem tiste, ki zahtevajo strokovno izobrazbo. Pismonoše, kemijski in tekstilni tehniki, varilci in na primer mesarji so nekateri od poklicev, ki jih podjetja želijo zaposliti, vendar v mnogih primerih ne najdejo dovolj primernih kandidatov. V praksi začenjam razumevati pomen izraza »neskladje na trgu dela«. Mladi, ki se odločamo, čemu bi se posvetili v življenju, po navadi razmišljamo predvsem o tem, kaj nas veseli. Svoje interese pa lahko izrazimo na mnogih različnih področjih, tudi na kakšnem, ki nam morda ne bi prišel na misel. Zato je pomembno, da mladi odločitev o tem, kako bodo nadaljevali šolanje in kam se bodo usmerili, naredijo na podlagi čim več informacij. Tudi o tem, kaj potrebujejo podjetja. 

Vrnimo se k dnevnim obveznostim, kjer sem imel danes možnost prisostvovati na dražbi za rekrutacijski postopek. Ker sem postopek dražb do sedaj spremljal le s kavča na televizijskem zaslonu, kjer nisi aktivno vključen v samo dogajanje, je bilo pričakovanje veliko, kako bo vse skupaj potekalo. Bo tam gospod, ki bo ekstremno hitro govoril ter kričal izklicno ceno? Bo tam gneča, kjer ne boš vedel s katere smeri pride ponudba? Prvič sem bil priča uspešno izpeljanemu poslu in občutil, kakšen je občutek poslovnega uspeha in kaj žene mnoge uspešne slovenske poslovneže, da razvijajo svoja podjetja in skrbijo za živahno slovensko gospodarstvo.

Ne smem pozabiti na sodelavce, ki sem jih spoznal v Celju in Mariboru. Lepo so me pričakali v obeh poslovalnicah, s štajersko odprtostjo ter pozitivnostjo. No, v tem poslu ti ni nikoli dolgčas, saj je urnik obstaja bolj zaradi okvirnega, za dnevna presenečenja pa skrbi posel sam. Sedaj pa hitim naprej, več pa vam povem naslednjič.