Voda kot orožje: tarče, ki bi destabilizirale celoten Perzijski zaliv

V Perzijskem zalivu je pitna voda v veliki meri umetno ustvarjen vir. Mnoge države nimajo večjih rek ali stabilnih podzemnih zalog vode, zato je razsoljevanje morske vode postalo temelj njihovega obstoja. Po podatkih raziskav in analiz v regiji za približno 100 milijonov ljudi neposredno ali posredno vir pitne vode iz razsoljevalnih obratov, navaja The Strait Times. 

Zato se v zadnjih tednih pojavlja vprašanje, ki je v kontekstu vojne vse bolj aktualno: kaj bi se zgodilo, če bi bili ti sistemi namerno napadeni.

Skrb ni več zgolj hipotetična. Po začetku vojne konec februarja so napadi že večkrat prišli nevarno blizu ključni infrastrukturi za proizvodnjo pitne vode.

Po poročanju več medijev so iranski napadi v začetku marca zadeli območje dubajskega pristanišča Jebel Ali, le približno 20 kilometrov od enega največjih razsoljevalnih kompleksov na svetu. Ta sistem proizvaja velik del pitne vode za Dubaj.

Podobna poročila so se pojavila tudi v Združenih arabskih emiratih in Kuvajtu. Napadi v bližini pristanišč so po nekaterih informacijah poškodovali infrastrukturo v bližini razsoljevalnih objektov, med drugim v kompleksu Fujairah F1 v Emiratih in obratu Doha West v Kuvajtu, poročata Guardian in CNN.

Bahrain je medtem sporočil, da je iranski dron poškodoval enega od tamkajšnjih razsoljevalnih obratov, čeprav dobava vode ni bila prekinjena. Iran pa je obtožil ZDA, da so z napadom poškodovale razsoljevalni obrat na otoku Qeshm v Hormuški ožini, kar naj bi prizadelo oskrbo z vodo za približno 30 vasi.

Te obtožbe so bile sicer medsebojno zanikane, vendar incidenti kažejo, kako blizu je vojna že prišla infrastrukturi, ki je za življenje v regiji ključna.

Razlog za tako veliko občutljivost regije je geografski. Države Perzijskega zaliva spadajo med najbolj sušne na svetu. Padavin je malo, podzemne vode pa so omejene in so bile v zadnjih desetletjih pogosto prekomerno izčrpane.

Ko se je v drugi polovici 20. stoletja začel naftni razcvet, so hitro rastoča mesta začela potrebovati več vode, kot jo je narava lahko zagotovila. Rešitev je bila razsoljevanje, tehnološki proces, ki iz morske vode odstrani sol in minerale ter jo spremeni v pitno vodo.

Po ocenah strokovnjakov danes približno 70 odstotkov pitne vode v Savdski Arabiji prihaja iz razsoljevalnih obratov. V Omanu ta delež dosega 86 odstotkov, v Kuvajtu celo 90 odstotkov. Tudi Združeni arabski emirati in Katar so močno odvisni od te tehnologije.

Profesor Michael Christopher Low z Univerze Utah za The Conversation države Perzijskega zaliva opisuje kot "kraljestva razsoljene vode" – družbe, ki so svojo sposobnost preživetja zgradile na tehnologiji, ki iz morja ustvarja pitno vodo.

Ta tehnologija je omogočila razvoj velikih mest v puščavi. Brez razsoljevanja ne bi bilo Dubaja, Abu Dabija ali Dohe v obliki, kot jih poznamo danes. Vodni parki, golf igrišča, hoteli in industrijske cone obstajajo prav zaradi umetno proizvedene vode.

Toda to, kar je omogočilo razvoj, hkrati ustvarja tudi strateško ranljivost.

Razsoljevalni obrati so veliki industrijski kompleksi, pogosto zgrajeni ob obali in povezani z elektrarnami. To pomeni, da so potencialno izpostavljeni tako neposrednim napadom kot tudi posrednim posledicam napadov na energetsko infrastrukturo.

Po podatkih raziskav več kot 90 odstotkov razsoljene vode v regiji prihaja iz približno 56 velikih obratov. To pomeni, da lahko poškodba relativno majhnega števila objektov povzroči zelo velik vpliv na oskrbo z vodo.

Analiza ameriške obveščevalne agencije CIA je že pred leti opozorila, da bi lahko napadi na več takšnih objektov povzročili nacionalno krizo v državah Perzijskega zaliva. Po nekaterih ocenah bi lahko velika mesta ostala brez večine pitne vode v nekaj dneh.

Napadi na infrastrukturo za pitno vodo so po mednarodnem pravu prepovedani. Ženevske konvencije namreč jasno določajo, da civilne infrastrukture, ki je nujna za preživetje prebivalstva, ni dovoljeno napadati.

Toda v zadnjih letih se je ta norma vse bolj krhala. Strokovnjaki opozarjajo, da so bile v konfliktih v Ukrajini, Gazi in Iraku vodne infrastrukture večkrat tarče napadov. David Michel iz centra CSIS za CNN opozarja, da voda postaja vse pogostejši element sodobnih konfliktov. "Voda se vse bolj pojavlja na seznamu vojaških ciljev," pravi.

Napadi na razsoljevalne obrate bi lahko bili tudi del asimetrične strategije. Iran nima enake vojaške moči kot ZDA ali Izrael, lahko pa povzroči velike gospodarske in humanitarne posledice z napadi na infrastrukturo držav v regiji.

Takšna strategija bi lahko povečala pritisk na zalivske države, da bi politično posredovale za končanje konflikta.

Če bi bili veliki razsoljevalni obrati resno poškodovani, bi države sicer lahko uporabile rezervne sisteme in skladišča vode. Velika mesta imajo določene zaloge, nekatere države pa so razvile tudi rezervne cevovode in dodatne sisteme. Vendar bi dolgotrajnejša prekinitev lahko imela dramatične posledice.

V Kuvajtu in Bahrajnu, kjer skoraj vsa pitna voda prihaja iz razsoljevanja, bi lahko prišlo do omejevanja porabe vode v gospodinjstvih in industriji. Hoteli, industrijski obrati in celo kmetijstvo bi se morali prilagoditi.

V skrajnem primeru bi lahko nekatere države morale uvažati vodo ali organizirati izredne dobave, podobno kot se je zgodilo v preteklosti.

Takšen scenarij ni brez precedensa. Med zalivsko vojno leta 1991 je Irak ob umiku iz Kuvajta sabotiral energetsko in vodno infrastrukturo ter v Perzijski zaliv izpustil ogromne količine nafte. Ta je ogrozila tudi sisteme za zajem morske vode za razsoljevanje. Takrat so morali del obratov začasno zapreti, Kuvajt pa je bil prisiljen uvažati pitno vodo iz tujine. Popolna obnova infrastrukture je trajala več let.

Iran prav gotovo ve, kakšne težave bi povzročil, saj se sam se že leta sooča z resno vodno krizo.

Država je v zadnjih letih trpela zaradi dolgotrajnih suš, prekomerne uporabe podtalnice in upadanja rečnih tokov. V nekaterih regijah je pomanjkanje vode postalo tako resno, da je vlada razmišljala celo o selitvi nekaterih upravnih funkcij iz Teherana.

Iran sicer razvija tudi lastne projekte razsoljevanja, vendar ti za zdaj pokrivajo le majhen del potreb države.

Zato mnogi analitiki menijo, da bi bil sistematičen napad na razsoljevalne obrate ena najnevarnejših eskalacij v vojni. Low ocenjuje, da bi bila takšna strategija podobna uporabi jedrskega orožja v simbolnem smislu. "Politične in psihološke posledice bi bile ogromne," opozarja.

Po mnenju strokovnjakov vsi vpleteni na načelni ravni razumejo tveganja takšne poteze. Toda dokler se vojna nadaljuje in infrastruktura ostaja v dosegu raket in dronov, ostaja tudi nevarnost, da bi voda, ne nafta, postala najnevarnejše orožje konflikta. Mnoge pa tudi skrbi, da Iran, predvsem zato, da bi režim ohranil obraz moči doma, ne bo nujno upošteval rdečih črt.