Vojna, v kateri narod poklekne brez enega samega strela

Odraščali smo ob prepričanju, da je vojna glasna in nasilna. Tanki se pripeljejo, rakete padajo, vojaki odidejo na položaje. Kaj pa, če bi šlo za drugačno vojno. Takšno, kjer ni prelite niti kaplje krvi, a kljub temu kolapsira celotno gospodarstvo. Valute se sesujejo, narod poklekne brez enega samega izstreljenega strela. To je vprašanje, ki ga priznani ekonomist James Rickards postavlja v svoji knjigi Currency wars (Valutne vojne).

V prvem poglavju nas postavi naravnost v središče. Začne z akcijo, ne s teorijo. Strogo zaupna finančna vojna igra, ki jo organizira ameriško ministrstvo za obrambo. Ne gre za film, ne gre za zabavno igro. Je prava simulacija, zasnovana kot preizkus, kako dovzetno je ameriško gospodarstvo za finančno vojno. 

Izkaže se, da je odgovor srhljiv.

Rickards je ekonomist, pravnik in avtor knjižnih uspešnic, kot so Currency Wars, The Death of Money, Aftermath, MoneyGPT, ki je kot svetovalec sodeloval s Pentagonom, agencijo CIA in ameriškim finančnim ministrstvom. Z njim smo se srečali, ko se je v Sloveniji udeležil Poslovno-investicijske konference PIK 2025 – Vrnitev v prihodnost, ki je združila podjetnike, menedžerje in vlagatelje iz Slovenije in širše regije.

Finančni instrumenti so orožje. Zlato, srebro, državni zapisi in delnice bi lahko omogočili prevzem nadzora nad določenimi trgi. Z uporabo umetne inteligence bi, na primer, lahko ogrozili sisteme za oddajo naročil večjih bank in vnesli ponarejene transakcije, kar bi lahko povzročilo sesutje borze. To bi lahko celo sprožilo pojav alternativne valute. Menim sicer, da se to ne bo zgodilo, ni pa nemogoče.

To, kar Kitajska počne z redkimi zemljami, na primer. Naravni viri, kot so zlato, voda, uran in redke zemeljske surovine, imajo prav tako strateško vlogo. Ti viri sami po sebi niso orožje, jih je pa mogoče uporabiti kot ekonomsko ali tržno sredstvo pritiska. Ni se nam treba omejevati zgolj na banke in bančništvo; področje delovanja je širše in vključuje nadzor nad dobavnimi verigami in ključnimi surovinami. Obstajajo mehanizmi za povzročanje gospodarskih motenj brez uporabe kinetične sile in to področje postaja vse pomembnejše. Gospodarstvo in vojna sta bila vedno prepletena: poleg klasične (kinetične) vojne se pojavljajo tudi oblike geopolitičnega in ekonomsko-tržnega pritiska.

Spomnimo se opijskih vojn: Velika Britanija je želela čaj, keramiko, porcelan, žad in druge stvari, ki so jih imeli Kitajci. Kitajci niso hoteli ničesar. V tistih časih si trgovinski primanjkljaj poravnal s srebrom ali zlatom. Britanci pa so podpirali izvoz opija iz svojih indijskih kolonij in so šibko dinastijo Čing prisilili k uvozu opija, kar je povzročilo množično odvisnost. Kitajci imajo dober spomin in menim, da je to, kar se danes dogaja s fentanilom v ZDA, kitajsko maščevanje za opijske vojne.

Da.

Poglejte ameriške sankcije proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini. Evropa se trudi, da ne bi kupovala – mimogrede, še vedno kupuje – veliko nafte, zemeljskega plina, kritičnih mineralov ruskega izvora. Rusijo so izključili iz plačilnega sistema Swift, njihova bančna sredstva so bila zamrznjena, vizumi ruskih voditeljev preklicani ... ampak to so majhne stvari. Sam sem vlagatelj v ruski rudnik zlata, skupaj z večjo skupino. Toda način rudarjenja je tak, da vlagate denar po fazah, ne vsega naenkrat. Nekdanji predsednik Biden je ameriškim državljanom prepovedal vlaganje v Rusijo, zato jim ne moremo dati več denarja. In to spoštujemo. To je primer zelo strogih finančnih sankcij, ki smo jih uvedli proti Rusiji. Vse so, mimogrede, propadle, ruskemu gospodarstvu se ne godi nič hudega.

Na Vojaški akademiji v Pensilvaniji predavam finančno vojskovanje. Aprila 2022, kmalu po začetku ruske invazije na Ukrajino, sem razredu predstavil vsa finančna orožja ZDA in napovedal, da bodo sankcije propadle – naletel sem na njihov odpor. Biden je govoril, da se bo rubelj sesul, prav tako rusko gospodarstvo. Rekel sem jim: nič od tega se ne bo zgodilo in te sankcije bodo bolj škodovale nam kot Rusiji. Leto pozneje sem poučeval nov razred. Rekel sem jim: Naj vam povem, kar sem povedal lanskemu razredu in imel sem prav. Rubelj je močan kot vedno, rusko gospodarstvo deluje v vojnih razmerah, njihov edini resnejši problem je pomanjkanje delovne sile. No, da odgovorim na vaše vprašanje: Zahod je proti Rusiji uporabil finančno orožje, a je večina ukrepov propadla. Ruskemu gospodarstvu gre dobro in v Ukrajini zmagujejo. V Ukrajini poteka kinetična vojna, mi pa bojujemo finančno.

Lahko bi rekli dobro, kaj pa tarife – ZDA oz. EU so stopile korak dlje. Rusija je izvažala nafto in zemeljski plin na Zahod, plačevali so ji v dolarjih. Te so investirali v ameriške zakladne vrednostne papirje – imeli so 300 milijard dolarjev od skupnih rezervnih postavk, ki so takrat znašale približno 600 milijard dolarjev. Torej je bila polovica njihovih rezerv v ameriških zakladnih vrednostnih papirjih, shranjena v finančnih institucijah, kot je Euroclear v Bruslju. Ena stvar je torej, da jim premoženje zamrznejo, zdaj pa ZDA in EU ruske vrednostne papirje dejansko kradeta. Vzeli ji bosta 200 milijard za posojilo Ukrajini. Posojilo bo odplačano, ko bo Rusija izgubila vojno in morala bo plačati odškodnino. Odškodnina bo uporabljena za odplačilo posojila, ruski vrednostni papirji pa bodo zavarovanje za posojilo, da bodo vlagatelji sploh investirali. Vse, kar sem pravkar rekel, je laž. Mislim, je resnica. To se dogaja, ampak bo vse propadlo. Rusija ne bo izgubila vojne. Rusija ne bo plačala odškodnine. Posojilo ne bo plačano in morali bodo ukrasti ruske vrednostne papirje, da ga bodo odplačali. Na kratko: uporabljajo ruski denar, da Ukrajini dajo posojilo za boj proti Rusiji. Recimo, da ste Savdska Arabija, Japonska, Tajvan, Brazilija in imate veliko količino ameriških zakladnih vrednostnih papirjev. In se vprašate: kaj če ZDA ne bo všeč naša politika – ali bodo ukradli tudi naše vrednostne papirje, tako kot so ukradli ruske? To škoduje zaupanju v trg ameriških državnih obveznic. In to je eden od razlogov, zakaj raste cena zlata.

Ne. Če bi se takrat kaj naučili, ne bi uvedli takšnih sankcij proti Rusiji. Vedeli bi, da ne delujejo, če so usmerjene proti majhni do srednje veliki sili, ki nima veliko rezerv in veliko prijateljev. Iran je verjetno največja država, kjer sankcije dejansko delujejo, in manjše države, zagotovo. Spomnimo se, Brazilija, Indija in Kitajska se sankcijam niso pridružile. Rusija ima veliko trgovinskih partnerjev, veliko virov. Elvira Nabiullina, predsednica ruske centralne banke, dobro ve, kaj počne. Omenil sem 300 milijard zamrznjenih dolarjev v državnih obveznicah, a ruska centralna banka je četrtino svojih rezerv dala v zlate palice in jih shranila v Rusiji. Torej se jih ZDA ne morejo dotakniti. Ironija je, da se je z grožnjo kraje ruskih državnih obveznic cena zlata zvišala. Medtem ko smo torej mi zaposleni s krajo njihovih 300 milijard, je Rusija z zlatom zaslužila 100 milijard dolarjev.

Svet ima danes dve veliki težavi. Ena je globalno pomanjkanje dolarjev. Čeprav se zdi nenavadno – saj je ameriška centralna banka (FED) natisnila na tisoče milijard dolarjev – ta denar dejansko ne kroži v gospodarstvu. FED kupuje državne obveznice od bank in jim v zameno ustvarja denar, a ta konča nazaj pri FED-u kot presežna rezerva. Ta denar se ne troši, ne posoja in torej nima spodbujevalnega učinka. Resnični denar, ki poganja gospodarstvo, prihaja iz komercialnih bank (kot so Deutsche Bank, Citibank, Morgan Stanley). Te banke ustvarjajo denar z dajanjem posojil, a zaradi kreditnih izgub, strahu pred novimi krizami in negotovostjo na trgu postajajo vse bolj previdne. Posledično manjšajo svoje bilance stanja, kar pomeni manj ustvarjenega denarja v obtoku. Tudi države, kot je Kitajska, ne prodajajo ameriških obveznic zato, ker bi sovražile dolar, temveč ker potrebujejo likvidnost – dejanski denar v dolarjih – za podporo svoji valuti ali bančnemu sistemu. Državne obveznice so sicer denominirane v dolarjih, a to ni isto kot imeti dostop do gotovine. Svet se tako morda nahaja na robu globalne denarne krize, kjer pomanjkanje dolarjev, kreditne izgube in krčenje bančnega sistema vodijo v širšo finančno nestabilnost – tudi na Zahodu in na Kitajskem.

Druga stvar, o kateri nihče ne razmišlja in bi lahko bila katastrofalna, so stabilni kovanci (stablecoins), npr. Tether. Kako delujejo? Uporabnik zamenja en dolar za en stabilni kovanec, ki naj bi ohranil enako vrednost (1:1 z dolarjem). Izdajatelj (sponzor) kovanca v ozadju vloži ta dolar v državne zakladne menice, ki prinašajo obresti (npr. 4 odstotke). Izdajatelj torej zasluži pasivni dohodek, uporabnik pa dobi žeton, s katerim običajno kupuje druge kriptovalute, kot je Bitcoin. Težava je v tem, da ni nadzora, revizij ali regulacije. Ni zagotovila, da so vsa sredstva dejansko naložena v varne instrumente, kot trdijo izdajatelji. Verjetno večina stabilnih kovancov deluje pošteno, a nekateri so lahko goljufivi – spomnimo se primera kriptomenjalnice FTX, ki je propadla novembra 2022. Če se razkrije, da eden večjih stabilnih kovancev nima kritja, lahko to povzroči paniko in množični dvig sredstev. Uporabniki bodo želeli hitro zamenjati kovance nazaj v dolarje. Izdajatelji stabilnih kovancev bi morali v kratkem času prodati ogromne količine ameriških zakladnih menic (morda tudi več sto milijard dolarjev), da bi izplačali uporabnike. Če pride do tega, bo tudi ameriški obvezniški trg pod pritiskom – kljub temu, da je največji in najbolj likviden na svetu. Posledica je možen zlom likvidnosti – cene obveznic bi lahko nihale, obrestne mere pa nenadzorovano padle. To je katastrofa, ki čaka, da se zgodi. Lahko bi se zgodilo jutri, lahko drugo leto. Kdo ve.

Tudi Trumpova sinova, Eric in Donald mlajši, vstopata v svet stabilnih kovancev – sodelujeta celo z bratoma Winklevoss. Howard Lutnick, minister za trgovino, je velik vlagatelj v Tether. Bela hiša torej dogajanje na tem področju pozorno spremlja – še posebej, ker gre za neregulirane sklade denarnega trga, ki so lahko zelo nestabilni.

Slovenija ima veliko potenciala. Ima zelo visoko izobraženo delovno silo, obilico naravnih virov in strateško lego kot pretovorna točka med zahodno in vzhodno Evropo, pa tudi med severno Evropo in Jadranom. Ima jedrsko elektrarno in mislim, da načrtuje še eno ali dve. Po mojem mnenju Slovenijo vleče navzdol Evropska unija. Zato bi – z vsem spoštovanjem – slovenskim odločevalcem predlagal, naj razmislijo o izstopu iz nje. Naj opustijo evro, se morda vrnejo k lastni centralni banki. Obstaja tudi nekaj, kar imenujemo valutni odbor (angl. currency board). Pri tem bi Slovenija vzela svojo novo (ali staro) valuto in jo vezala na ameriški dolar znotraj določenega razpona. A to ne pomeni, da bi dolarizirali gospodarstvo – še vedno bi imeli lastno valuto. Valutni odbor bi vodil poseben neodvisni svet, ki bi zagotavljal, da ima država vedno dovolj dolarjev ali njihovih ekvivalentov, da lahko – če bi vsi želeli zamenjati valuto nazaj – to tudi dejansko storijo. Podobno kot stabilni kovanci, vendar s popolno preglednostjo. Predlagal bi, da bi rezerve razdelili na polovico: polovico v likvidnih dolarjih ali dolarskih instrumentih, drugo polovico v zlatu – kajti če dolar ne bo uspešen, bo zlato najverjetneje zelo pridobilo na vrednosti. Mislim, da bi bila vpeljava lastne valute in izstop iz EU smiselna poteza. Slovenijo bi naredila privlačno za tuje neposredne investicije, ob tem pa bi bilo ključno sodelovanje z ZDA – treba bi bilo izpogajati najnižje možne carine. In najpomembnejše: če bi imeli lastno centralno banko ali valuto, bi lahko imeli tudi višje obrestne mere. Vsi govorijo, da so nizke obrestne mere spodbudne za gospodarstvo. Donald Trump pritiska na FED, naj jih še zniža. A pazite, česa si želite – nizke obrestne mere niso nujno spodbudne. Pogosto so povezane z recesijo ali depresijo. Zdravo gospodarstvo ima obrestne mere pri 4 ali 5 odstotkih.

Poleg tega se izogibajte prevari zelenega prehoda, ki uničuje gospodarstva. Namesto tega se raje osredotočite na jedrsko energijo in zemeljski plin, ki sta čista vira. Če bi imela Slovenija najnižje energetske stroške, bi imela tudi najnižje proizvodne stroške, kar bi lahko privabilo nemške proizvajalce, da del proizvodnje preselijo sem. Naj vam ponazorim na svojem primeru: lani sem kupil nemški avto, izdelan na Bavarskem, a prebral sem specifikacije in motor je bil izdelan na Madžarskem – zakaj? Ker ima Madžarska nižje energetske stroške in je izdelava tam cenejša. Slovenija bi pri tem lahko premagala Madžarsko, če bi ponudila še nižje stroške.

To je zelo dobro vprašanje in veliko ljudi me vpraša: Jim, rekel si, da bi moral kupiti zlato, ko je stalo 1200 ali 1300 dolarjev. Zdaj stane 4300 dolarjev. Sem zamudil svojo priložnost? Odgovor je ne. Zamudil si 3000 dolarjev, ampak cena zlata bo šla še precej višje in bo narasla na 10.000 dolarjev veliko hitreje, kot se ljudje zavedajo. Lahko se ukvarjamo z neko intelektualno analizo, ampak v resnici gre za matematiko v petem razredu.

Obstaja vedenjsko-psihološki pojav, imenovan sidranje. Ljudje se v mislih osredotočijo na določeno številko in nato vse nove informacije presojajo glede na njo. V kontekstu cene zlata to pomeni, da mnogi gledajo le nominalni znesek v dolarjih in na primer razmišljajo: zlato se je podražilo s 1000 na 2000, nato z 2000 na 3000 dolarjev. Recimo, da imate 50 unč zlata. Če se cena dvigne za 1000 dolarjev na unčo, ste v nominalnem smislu pridobili 50.000 dolarjev. Če se cena znova dvigne za 1000 dolarjev, zaslužite še enkrat toliko. Številke so resnične, a tisto, kar ljudje pogosto spregledajo, je – večja kot je osnovna cena, manjši je odstotni pomen istega nominalnega dobička. Na primer: prehod s 2000 na 3000 dolarjev pomeni 50-odstotno rast, medtem ko je prehod z 9000 na 10.000 le 11-odstotna rast. Torej so zgodnji skoki morda zahtevnejši, a v odstotkih bolj pomembni. Po drugi strani pa se lahko cena hitro dvigne z 5000 na 6000 dolarjev ali z 7000 na 8000 dolarjev, čeprav to v odstotkih pomeni vedno manj – a v dolarjih še vedno enako.

Vedno priporočam diverzifikacijo (razpršenost, op. a.), a veliko ljudi tega pojma ne razume pravilno. Pogosto slišim: "Imam 50 delnic različnih podjetij iz desetih sektorjev, torej sem diverzificiran." V resnici to ni prava diverzifikacija, saj gre še vedno za en sam razred sredstev – delnice. In če pride do padca trga, bodo verjetno padle vse hkrati.

Prava diverzifikacija pomeni razpršitev naložb med različne vrste sredstev. To vključuje kombinacijo delnic, gotovine, visokokakovostnih državnih obveznic (ki navadno pridobijo na vrednosti, ko obrestne mere padejo), nepremičnin in tudi plemenitih kovin. Osebno priporočam, da približno 10 odstotkov vašega naložbenega portfelja predstavlja zlato – kot varovalo pred sistemskimi tveganji.