Volitve so naša denarnica. Kdo ima načrt, da bo bolj polna?

Slovenska industrija je občutljiva na dogajanje v Evropi, med drugim v Nemčiji, od koder prihaja velik del povpraševanja po slovenskih izdelkih. Če se tam proizvodnja upočasni, če so energenti dražji in naročila manjša, se to zelo hitro pozna tudi pri slovenskih podjetjih. In prav to je pomemben del sedanje zgodbe: Slovenija ni zaprto gospodarstvo, ampak zelo odprto, zato globalne in evropske motnje hitro pridejo tudi do naših tovarn, izvoznic in dobaviteljev.

Pritisk je močan tudi na stroškovni strani. Inflacija se je lani sicer umirila in je v povprečju znašala okoli 2,5 odstotka, a to še ne pomeni, da je pritisk izginil. Rast plač se je pospešila na sedem odstotkov, kar je deloma povezano s plačno reformo v javnem sektorju, deloma pa tudi s pomanjkanjem delovne sile in nizko brezposelnostjo. To je za zaposlene dobra novica, čeprav zaradi rasti življenjskih stroškov le deloma, za podjetja pa pomeni dodatno breme. Zlasti manjša in srednja podjetja opozarjajo, da vedno težje usklajujejo stroške dela, administrativne obremenitve in vse bolj negotovo poslovno okolje.

To nezadovoljstvo je zelo jasno izrazila Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, ki je politiki sporočila, da potrebujejo manj obremenitev, več predvidljivosti in bolj jasno razvojno vizijo države. Opozarjajo, da vlada, ki odhaja, in ki se je redno zapletala v spore z gospodarstvom, razmere preveč ocenjuje po rezultatih peščice velikih družb, medtem ko je realnost malega in srednjega podjetništva veliko težja.

Ob tem se povečuje še en velik pritisk - geopolitična negotovost. Vojna na Bližnjem vzhodu, napadi na energetsko infrastrukturo in grožnje v Hormuški ožini že vplivajo na cene energentov. To ni več oddaljena zunanjepolitična tema, ampak zelo konkreten gospodarski problem. Višje cene nafte in plina pomenijo dražji transport, dražje gorivo, večji pritisk na inflacijo in slabši položaj podjetij, ki so že tako pod stroškovnim pritiskom. Če bi se kriza podaljšala, bi to lahko dodatno upočasnilo gospodarsko rast in prizadelo tako izvoz kot domače investicije.

V bolj črnem scenariju bi tak šok lahko gospodarstvo približal stagnaciji. To je še posebej pomembno pred volitvami, ker pomeni, da bodo prihodnja vlada in prihodnji gospodarski ukrepi delovali v okolju, ki bo verjetno precej težje in manj stabilno, kot je bilo videti še pred nekaj meseci.

Pomemben dejavnik je tudi psihologija. Gospodarstvo ni samo vprašanje številk, ampak tudi zaupanja. Ko podjetja in potrošniki gledajo vojno, negotovost, višje cene in opozorila o motnjah v dobavi, postanejo bolj previdni. Podjetja odlagajo investicije, gospodinjstva prelagajo večje nakupe. To pa dodatno ohlaja rast. Tudi to je del današnjega stanja slovenskega gospodarstva: ne gre le za to, kaj se že dogaja, ampak tudi za to, česa se podjetja in ljudje bojijo, da se bo še zgodilo.

Če torej potegnemo črto - ne glede na to, koliko se pred volitvami ukvarjamo z dnevnimi škandali, bo to, kako bomo dejansko živeli naslednja leta, v veliko večji meri kot dnevni prepiri politikov, odločila njihova sposobnost ustvarjanja okolja, kjer bo gospodarstvo lahko delovalo učinkovito, življenjski standard ljudi pa bo boljši. 

Ko ocenjujemo gospodarsko zapuščino vlade Roberta Goloba, je treba najprej pogledati širši kontekst. Vlada je mandat začela v času energetske krize, visoke inflacije in posledic pandemije, kasneje pa jo je zaznamovalo še zaostrovanje geopolitičnih razmer. V takem okolju je bil osnovni cilj stabilizacija – in v tem smislu je Slovenija mandat zaključila brez večjega gospodarskega pretresa.

Na ravni osnovnih kazalnikov država ostaja v območju rasti. Gospodarstvo se ni ustavilo, brezposelnost je ostala nizka, rast plač pa se je celo pospešila. Inflacija se je po vrhuncu postopoma umirila. To so elementi, ki kažejo, da sistem kot celota ni razpadel. A ti podatki ne povedo celotne zgodbe.

Rast v zadnjih letih ni temeljila na močni industrijski dinamiki ali izvoznem preboju, temveč predvsem na domači porabi, gradbeništvu in javni porabi. Industrija, ki je ključna za slovensko gospodarstvo, se je soočala s padcem naročil in slabšanjem konkurenčnosti. To pomeni, da rast obstaja, a ni enakomerno razporejena in ni nujno dolgoročno vzdržna.

Ena vidnejših značilnosti mandata je bila rast plač, zlasti v javnem sektorju. To je izboljšalo kupno moč prebivalstva, a hkrati povečalo stroške dela. Podjetja opozarjajo, da se stroški povečujejo hitreje kot produktivnost, kar dolgoročno zmanjšuje konkurenčnost, predvsem v izvozu in industriji.

Na področju davkov in regulacije je vlada naletela na največ kritik gospodarstva. Obrtniki in podjetniki opozarjajo na povečane obremenitve, pogoste spremembe pravil in pomanjkanje predvidljivosti. Ključen problem ni le višina obremenitev, ampak občutek, da se poslovno okolje spreminja brez jasne dolgoročne strategije. To vpliva tudi na investicije, ki ostajajo razmeroma zadržane.

Eden najbolj odmevnih je bil konflikt med ministrom za delo Lukom Mescem in predsednikom uprave NLB Blažem Brodnjakom. Mesec je zagovarjal večjo socialno pravičnost in višjo obdavčitev kapitala, Brodnjak pa je opozarjal, da tak pristop spodkopava konkurenčnost in odvrača investicije. Pod tančico sočnih besed je v resnici ta konflikt razgalil globlji razkorak med delom politike in finančno-gospodarskim sektorjem.

Podobno simbolno težo je imela razprava o božičnicah oziroma nagrajevanju zaposlenih. Namesto spodbude so mnogi v tem videli nov poseg države v poslovne odločitve podjetij.

Še bolj neposreden pa je bil spor denimo s Petrolom. Državna regulacija cen goriv in omejevanje marž sta povzročila oster odziv podjetja, ki je opozarjalo na nevzdržnost poslovanja v takih razmerah. Petrol je začasno celo zapiral posamezna prodajna mesta, kar naj bi ustvarilo pritisk na vlado. Ta je vztrajala, da gre za zaščito potrošnikov, podjetje pa, da država posega v poslovni model do točke, ko je ogrožena oskrba. Spor med stranema se je stopnjeval vse do grožnje s selitvijo sedeža družbe - s čimer so žugala tudi druga podjetja. 

Ti primeri niso bili izolirani incidenti, ampak del širšega vzorca. Vlada je pogosto posegala v trg z regulacijami, omejitvami in davčnimi spremembami, gospodarstvo pa je na to odgovarjalo z opozorili o izgubi konkurenčnosti, zmanjšani investicijski aktivnosti in slabšanju poslovnega okolja.

Na drugi strani je vlada s subvencijami in regulacijo cen skušala ublažiti najhujše učinke energetske krize za gospodinjstva in podjetja. Kratkoročno so ti ukrepi delovali, dolgoročno pa ostaja odprto vprašanje, ali je Slovenija danes res bolj odporna na energetske šoke kot pred nekaj leti. Podobno vprašanje se sicer v luči dogajanja na Bližnjem vzhodu odpira za celotno EU. 

Na javnofinančni strani je država povečala porabo, predvsem zaradi višjih plač in kriznih ukrepov. Posledično se je povečal tudi primanjkljaj. To pomeni, da je bila stabilnost deloma dosežena z večjo vlogo države, kar odpira vprašanje vzdržnosti v prihodnjih letih.

Pomembna značilnost tega obdobja je tudi razkorak med različnimi deli gospodarstva. Velika podjetja, predvsem v energetiki, bančništvu in farmaciji, so beležila dobre rezultate, medtem ko mala in srednja podjetja opozarjajo na vse večje pritiske. To ustvarja občutek dveh realnosti – ene uspešne in druge, ki se sooča z vedno več izzivi.

Na koncu je treba upoštevati še vpliv zunanjega okolja. Slovenija je, kot že poudarjeno, majhno in odprto gospodarstvo, močno odvisno od izvoza in razmer v Evropi. Velik del gospodarskih gibanj zato ni neposredno odvisen od vlade, ampak od dogajanja v Nemčiji, cen energije in surovin - in globalnih razmer.

Če potegnemo črto, je Slovenija ostala gospodarsko relativno stabilna, ni pa naredila pomembnega koraka naprej v smeri višje konkurenčnosti, večje produktivnosti ali močnejšega investicijskega zagona. Prav to pa bo eno ključnih vprašanj, ki ga bodo volivci presojali na prihajajočih volitvah.

Politiko lahko strastno ljubimo ali strastno sovražimo, ampak na koncu dneva določa pravila igre, po katerih denar nastaja, se deli in na koncu pride – ali pa ne pride – do ljudi.

Država določa, koliko bo od vaše bruto plače ostalo neto. Odloča, ali bodo podjetja investirala ali odhajala. Ali bo birokracija zavirala ali pospeševala projekte. Ali bodo davki spodbujali delo in znanje – ali pa jih kaznovali. To niso abstraktne razprave, ampak zelo konkretne odločitve, ki se vsak mesec poznajo na bančnem računu.

Zato imajo volitve neposredno povezavo z življenjskim standardom. Različne stranke ponujajo zelo različne modele. Na papirju so razlike ideološke. V praksi pa pomenijo nekaj zelo konkretnega: koliko boste zaslužili, koliko vam bo ostalo in koliko vas bo življenje stalo.

Ob tem je pomembno še nekaj. Ni vseeno, kakšno gospodarstvo država gradi. Če ostanemo v modelu nizke dodane vrednosti in podizvajalske vloge, bodo tudi plače omejene – ne glede na to, kdo vlada. Če pa država spodbuja znanje, tehnologijo, lastne izdelke in investicije, se več ustvarjenega denarja sčasoma prelije tudi v višje dohodke. In tu se krog sklene. Volitve niso samo izbira med levico in desnico, so odločitev o tem, kakšen ekonomski model bomo imeli – in posledično, kakšno življenje si bomo lahko privoščili. Zato vprašanje pred volitvami ni le, kdo vam je bližje.

Vprašanje je precej bolj konkretno: kdo ima načrt, da bo denarnica dejansko bolj polna.

Kaj torej ponujajo stranke?

Gibanje Svoboda gospodarstvo gradi na ideji, da mora Slovenija ostati industrijska država, a hkrati narediti prehod v model z bistveno višjo dodano vrednostjo. Njihovo izhodišče je, da ima država znanje, industrijo in talent, zdaj pa mora te prednosti povezati v bolj usmerjen razvojni model. Program so poimenovali AS – Ambiciozna Slovenija.

V prvem delu programa poudarjajo, da so v tem mandatu najprej krepili socialno državo in pomagali najšibkejšim, zdaj pa želijo več pozornosti nameniti delovno aktivnim, podjetnikom in zaposlenim, ki ustvarjajo največjo dodano vrednost. To pomeni predvsem podporo srednjemu razredu, inženirjem, razvojnikom, prodajnikom in srednjemu managementu, torej kadrom, ki jih država vidi kot nosilce razvoja.

Eden ključnih gospodarskih ukrepov je razvojna kapica. Svoboda napoveduje postopno zniževanje socialnih prispevkov pri višjih bruto plačah, s čimer naj bi Slovenija postala bolj konkurenčna za najbolj produktivna delovna mesta. Hkrati napovedujejo tudi poseben davčni režim za tuje strokovnjake v deficitarnih poklicih ter nadaljnje davčno ugodno nagrajevanje poslovne uspešnosti.

Velik poudarek dajejo tudi razvoju malih in srednjih podjetij. Za mikro in mala podjetja napovedujejo poenostavitev administrativnih in davčnih postopkov, za srednja podjetja pa posebne davčne olajšave za vlaganja v rast in programe za lažji preboj na tuje trge. Pri samostojnih podjetnikih želijo urediti tudi področje socialnih pravic.

Pomemben steber programa je nova industrijska politika. Gibanje Svoboda izrecno poudarja, da Slovenija ne sme deindustrializirati. Namesto zapiranja tovarn zagovarjajo njihovo preobrazbo in razogljičenje. Država naj bi s skladi in razvojnimi spodbudami prevzela del tveganja pri tehnološki prenovi energetsko intenzivne industrije.

Med strateškimi panogami izpostavljajo farmacijo in biotehnologijo, elektroindustrijo, elektroniko, trajnostno mobilnost, IKT in vesoljske tehnologije, napredne materiale, logistiko ter lesnopredelovalno verigo. Logika je precej jasna: država naj sredstva in spodbude usmerja tja, kjer Slovenija že ima znanje, izvozno prisotnost ali razvojni potencial.

Na energetskem področju zagovarjajo kombinacijo jedrske energije, hidroelektrarn in pospešene solarizacije, s ciljem dolgoročno stabilnih in konkurenčnih cen energije za industrijo. Posebej napovedujejo tudi shemo državnih jamstev za dolgoročne zakupe elektrike, kar bi industriji omogočilo večjo predvidljivost in manjšo odvisnost od borznih nihanj.

Davčna politika Svobode je razvojno usmerjena. Ne govorijo o splošnem nižanju davkov, ampak o prestrukturiranju bremen: manj obremenitve dela, večja aktivacija premoženja. To pomeni postopni dvig splošne dohodninske olajšave, razvojno kapico, spodbude za investicije in bolj uravnoteženo obdavčitev premoženja, ki ne služi bivanju ali ustvarjanju nove vrednosti.

Če povzamemo: Gibanje Svoboda ponuja model gospodarstva, v katerem ima država aktivno razvojno vlogo, a z jasnim fokusom na podjetja in kadre z visoko dodano vrednostjo. Ključne besede njihovega programa so razvojna kapica, nova industrijska politika, strateške panoge, konkurenčne cene energije in ciljno usmerjena davčna razbremenitev dela.

SDS gospodarstvo gradi na precej klasični desnosredinski formuli: manj birokracije, manj davčnih bremen, več prostora za podjetništvo in več poudarka na domači proizvodnji z višjo dodano vrednostjo. Osrednje sporočilo njihovega programa je, da država danes podjetjem preveč jemlje in od njih preveč zahteva, namesto da bi jim omogočila rast.

V ospredju je razbremenitev stroškov dela. SDS obljublja višje neto plače, bolj konkurenčno davčno okolje in manj administrativnih ovir. Njihova logika je jasna: če želiš več investicij, več razvoja in višje plače, mora podjetjem ostati več prostora za ustvarjanje. Posebej poudarjajo, da se mora delo bolj izplačati in da socialni transferji ne smejo presegati dohodka od dela.

Pomemben poudarek dajejo tudi dvigu produktivnosti in dodane vrednosti. Program izrecno omenja prehod od izvoza polizdelkov in surovin k lastnim končnim izdelkom, blagovnim znamkam in več znanja v proizvodnji. Njihova ambicija je, da Slovenija ne ostane podizvajalka za tuje trge, ampak več ustvarjenega dobička zadrži doma.

Na področju podjetništva in obrti napovedujejo poenostavitve za male ponudnike. Predlagajo pavšal za obrtnike, gostince, kmete in turistične kmetije do 100.000 evrov prometa, ureditev sistema normirancev ter stabilnejša in bolj predvidljiva davčna pravila. Posebej poudarjajo, da podjetništvo najbolj dušijo nejasni, zapleteni in pogosto spreminjajoči se predpisi.

Program vključuje tudi močan poudarek na digitalizaciji in poenostavitvi postopkov v javni upravi. SDS zagovarja vitkejšo državo, manj ministrstev, manj nepotrebnih služb in bolj digitalno upravljanje, pri čemer naj bi bila država servis državljanom in gospodarstvu, ne pa dodatna ovira.

Na energetskem področju zagovarjajo cenovno dostopno in zanesljivo energijo za ljudi in gospodarstvo. Ob jedrski energiji izpostavljajo tudi podaljšanje rabe premoga do leta 2040, nasprotovanje pretiranim zelenim obremenitvam in ukinitev CO kuponov, ki po njihovem mnenju po nepotrebnem dražijo energijo in slabijo industrijo.

SDS se dotika tudi trga dela. Zagovarja večjo delovno aktivnost mladih in starejših, možnost, da upokojeni ob soglasju delodajalca še naprej delajo, ter bolj odprt pristop do visoko kvalificiranih priseljencev. Omenjajo tudi študentski s. p. in nižje davčne obremenitve študentskega dela.

Če povzamemo: SDS ponuja model gospodarstva, ki temelji na nižjih obremenitvah, močnejši podpori podjetništvu, več domače predelave in bolj poslovno prijazni državi. Ključni poudarki so konkurenčnost, produktivnost, stabilna pravila in več neto od dela.

NSi, SLS in Fokus poudarjajo, da je treba najprej ustvariti, da lahko delimo. Po njihovem je slovensko gospodarstvo danes preobremenjeno z davki, birokracijo in nepredvidljivo politiko, kar zavira rast, investicije in konkurenčnost.

Ključni problem vidijo v visoki obremenitvi dela. Trdijo, da delo v Sloveniji ne prinaša več ustreznega razmerja med trudom in nagrado, zato je osrednji cilj razbremenitev plač. Predlagajo višjo splošno davčno olajšavo in spremembo dohodninske lestvice, s čimer bi neposredno zvišali neto plače, predvsem srednjemu razredu.

Pomemben ukrep je tudi razvojna kapica, s katero bi omejili višino socialnih prispevkov pri višjih plačah. Namen je zadržati visoko usposobljene kadre v Sloveniji in povečati konkurenčnost na globalnem trgu dela. Hkrati predlagajo tudi znižanje davka od dohodkov pravnih oseb in njegovo bolj razvojno usmerjeno strukturo, kjer bi se dobiček bolj spodbujal k reinvestiranju.

Velik poudarek dajejo razbremenitvi podjetnikov in obrtnikov. Predlagajo uvedbo enostavnega davčnega pavšala, odpravo administrativnih ovir in stabilen sistem za normirance. Njihov cilj je, da se podjetniki ukvarjajo z dejavnostjo, ne z birokracijo.

Posebej izpostavljajo tudi spodbujanje podjetništva med mladimi in starejšimi. Predlagajo uvedbo študentskega s.p., ki bi mladim omogočil razvoj podjetniških idej ob študiju, ter odpravo omejitev za delo upokojencev, ki bi lahko ob plači prejemali tudi polno pokojnino.

Na širši ravni zagovarjajo vitkejšo in učinkovitejšo državo. To pomeni manj regulacije, več predvidljivosti in okolje, ki spodbuja investicije. Njihova logika je, da država ne sme dušiti gospodarstva, ampak mora postati njegov partner.

Če povzamemo: NSi, SLS in Fokus ponujajo klasičen pro-podjetniški model, ki temelji na nižjih davkih, manj birokracije in večji konkurenčnosti. Njihov fokus je razbremenitev dela, spodbujanje podjetništva in ustvarjanje stabilnega poslovnega okolja, kjer se delo in inovacije znova izplačajo.

Demokrati izhajajo iz precej jasne diagnoze: slovensko gospodarstvo po njihovem mnenju že več kot desetletje zaostaja, predvsem zaradi nizke produktivnosti, padca konkurenčnosti in preobremenjenosti z regulacijo ter davki. Ključni problem vidijo v tem, da država ni uspela ustvariti sistema, ki bi povezoval znanje, inovacije in podjetništvo.

Njihov odgovor je prehod v tako imenovano "podjetniško državo". To pomeni manj birokracije, več podpore podjetjem in aktivno vlogo države pri ustvarjanju pogojev za rast – ne prek subvencij, ampak z odpravo ovir in pospeševanjem investicij.

V ospredju je dvig produktivnosti in dodane vrednosti. Predlagajo davčne olajšave za vlaganja v digitalizacijo, avtomatizacijo in razvoj, pospešeno amortizacijo ter poseben "fast track" postopek za projekte z visoko dodano vrednostjo. Cilj je jasen: prehod v bolj tehnološko zahtevne panoge in večja konkurenčnost podjetij.

Velik poudarek dajejo tudi razbremenitvi poslovnega okolja. Med ukrepi izstopajo digitalizacija postopkov, načelo "1 IN – 2 OUT" pri regulaciji, poenostavitev pravil za mikro podjetja in združitev inšpekcij. Cilj je zmanjšati administrativne stroške in povečati predvidljivost za podjetja.

Pomemben del programa je tudi podpora podjetjem z globalnim potencialom. Predvidevajo oblikovanje investicijskega ekosistema, davčne spodbude za vlagatelje, lažje delniške opcije za zaposlene in posebno agencijo Enterprise Slovenia, ki bi na enem mestu povezala vse podporne mehanizme za podjetništvo.

Na trgu dela zagovarjajo več fleksibilnosti ob ohranjanju varnosti zaposlenih. Predlagajo prekvalifikacije za deficitarne poklice, davčne spodbude za privabljanje talentov in večjo povezavo med izobraževalnim sistemom in gospodarstvom.

Program dopolnjuje dolgoročna strategija 2034, ki naj bi povezala gospodarske, socialne in razvojne cilje. Poudarek je na inovacijah, tehnološkem razvoju in prehodu v gospodarstvo z višjo dodano vrednostjo.

Če strnemo: Demokrati stavijo na konkurenčnost, razbremenitev gospodarstva in več podjetniške logike v delovanju države. Ključno vprašanje pa ostaja, ali je tak prehod v praksi izvedljiv in kako hitro bi se lahko odrazil v realnem gospodarstvu.

"Ustvarimo inovativno gospodarstvo v dobro vseh," pravijo. Socialni demokrati gospodarstvo postavljajo v širši okvir družbenega razvoja, kjer je ključna vloga države aktivna, ne pasivna. Njihov model temelji na moderni industrijski politiki, večjih javnih investicijah in prehodu v gospodarstvo, ki temelji na znanju, inovacijah in višji dodani vrednosti.

V ospredju je ideja, da Slovenija ne more več tekmovati z nizkimi stroški dela, ampak mora preiti v model visoko produktivnega in tehnološko naprednega gospodarstva. Zato SD poudarja povečanje vlaganj v raziskave, razvoj in inovacije, povezovanje znanosti in gospodarstva ter aktivno vlogo države pri usmerjanju razvojnih prioritet.

Pomemben element njihovega programa je tudi močna vloga javnih financ. Predvidevajo večje črpanje evropskih sredstev, kombiniranje javnih in zasebnih virov ter aktivacijo domačih prihrankov za investicije. Država naj bi imela pomembno vlogo tudi pri upravljanju strateških podjetij in ključne infrastrukture.

Na področju davkov zagovarjajo prerazporeditev bremen: razbremenitev dela in večjo obdavčitev premoženja ter kapitala. Predlagajo tudi uvedbo univerzalnega davka na premoženje (v nizkih stopnjah), s katerim bi financirali nižje obremenitve plač in stabilnejše javne finance.

Velik poudarek dajejo tudi ekonomski demokraciji. Podpirajo delavsko soupravljanje, udeležbo zaposlenih pri dobičku ter razvoj socialne ekonomije in zadružništva kot alternative klasičnemu kapitalističnemu modelu.

Hkrati program vključuje močan poudarek na zelenem in digitalnem prehodu. SD zagovarja obsežne investicije v energetiko, infrastrukturo, digitalizacijo in trajnostne projekte, pri čemer naj bi država igrala ključno koordinacijsko in investicijsko vlogo.

Na trgu dela zagovarjajo večjo zaščito zaposlenih, omejevanje prekarnih oblik dela, postopno uvajanje krajšega delovnega časa in krepitev socialnega dialoga med državo, delodajalci in sindikati.

Če povzamemo: SD ponuja model gospodarstva, kjer je država močan razvojni akter, ki z investicijami, regulacijo in davčno politiko aktivno usmerja razvoj – z jasnim ciljem večje socialne pravičnosti, višje dodane vrednosti in večje odpornosti gospodarstva.

Levica in Vesna gospodarstvo postavljata na popolnoma drugačno izhodišče kot večina drugih strank. Njuna ključna teza je, da delavec ni strošek, ampak temelj gospodarstva. Razvoj naj ne temelji na nizkih plačah, fleksibilnosti in konkurenčnosti na račun delovne sile, temveč na znanju, stabilnih zaposlitvah in pravičnejši delitvi ustvarjene vrednosti.

Osrednji koncept njunega programa je ekonomska demokracija. To pomeni večje lastništvo zaposlenih v podjetjih, predvsem prek modela ESOP, kjer zaposleni postopoma pridobivajo lastniške deleže. Poleg tega zagovarjajo podporo delavskim odkupom podjetij in krepitev soupravljanja zaposlenih pri odločanju. Po njihovem je to ključ do dolgoročno stabilnega, odgovornega in inovativnega razvoja podjetij.

Na trgu dela želijo odpraviti prekarne oblike zaposlitve in prisilno samozaposlovanje. Poudarjajo močnejšo vlogo sindikatov, kolektivnih pogodb in nadzora nad kršitvami. Med bolj izstopajočimi ukrepi je tudi ideja krajšega delovnega časa, kjer bi lahko 30-urni delovni teden štel kot polni delovni čas, ter uvedba pravice do odklopa.

Gospodarska politika je izrazito razvojno usmerjena, z močno vlogo države. Zagovarjajo aktivno industrijsko politiko, ki določa prednostne panoge, spodbuja razvoj slovenskih blagovnih znamk in prehod iz podizvajalskega modela v višjo dodano vrednost. Poseben poudarek je na povezovanju znanja in gospodarstva ter na razvojnem financiranju, tudi z aktivacijo neizkoriščenih bančnih vlog.

Pomemben steber programa je zeleni prehod, ki ga razumejo kot razvojno priložnost. Spodbujajo krožno gospodarstvo, lokalne verige vrednosti, uporabo slovenskega lesa in vlogo države kot prvega kupca zelenih inovacij. Cilj ni le okoljska politika, ampak ustvarjanje novih delovnih mest in konkurenčne prednosti.

Na davčnem področju zagovarjajo jasen premik bremen. Manj obdavčitve dela in več obdavčitve kapitala, premoženja in onesnaževanja. Načelo onesnaževalec plača naj bi postalo temelj sistema, hkrati pa želijo s spodbudami usmerjati reinvestiranje dobičkov v razvoj in lokalno okolje.

Če povzamemo: Levica in Vesna ponujata model gospodarstva, ki temelji na močni vlogi države, večji moči zaposlenih in pravičnejši porazdelitvi bogastva. Njihov fokus ni le rast, ampak struktura te rasti – kdo ustvarja vrednost, kdo jo nadzoruje in kako se deli.

Stranka Resni.ca gospodarstvo razume predvsem skozi prizmo suverenosti in odpornosti na zunanje šoke. Izhajajo iz teze, da je Slovenija preveč odvisna od EU – tako trgovinsko kot regulativno – in da jo to izpostavlja tveganjem, kot sta uvožena inflacija in stagnacija. Njihov odgovor je večvektorski model, ki poleg EU močno odpira sodelovanje z ZDA, Azijo in tudi državami BRICS, z jasnim ciljem zmanjšanja odvisnosti od evropskih trgov.

Ključni steber njihovega programa je energija. Stranka zavrača obstoječe usmeritve zelenega prehoda in zagovarja model energetske suverenosti, kjer ima osrednjo vlogo jedrska energija. Podpirajo izgradnjo drugega bloka nuklearne elektrarne Krško (JEK2) kot projekt nacionalnega pomena, ob tem pa poudarjajo tudi uporabo hidroenergije, biomase in plina. Cilj je predvsem znižati ceno energije in jo ločiti od evropskega trga, ki je vezan na dražji plin.

Drugi pomemben poudarek je prestrukturiranje izvozne usmerjenosti. Po njihovem mnenju je Slovenija preveč vezana na nemško industrijo, zlasti avtomobilsko verigo, kar pomeni visoko ranljivost ob ohlajanju nemškega gospodarstva. Zato predlagajo aktivno diverzifikacijo izvoza – v petih letih naj bi se četrtina izvoza preusmerila izven EU.

Eden najbolj konkretnih in izrazitih ukrepov v programu so posebne ekonomske cone (SEZ). Te bi bile vzpostavljene v Kopru–Sežani, Mariboru–Hočah in Zasavju, z zelo ugodnimi davčnimi pogoji, hitrimi postopki in minimalno birokracijo. Ideja je, da Slovenija postane logistično in proizvodno vozlišče za Evropo, kjer se blago ne le pretovarja, ampak tudi sestavlja, predeluje in distribuira z višjo dodano vrednostjo.

Na področju države in financ predlagajo večjo aktivacijo domačega kapitala. Ključen instrument bi bil Slovenski razvojni sklad, ki bi združeval dobičke državnih podjetij, sredstva iz ljudskih obveznic in kapital, vrnjen iz tujine. S tem bi financirali velike projekte, kot so JEK2, stanovanjska gradnja in infrastruktura, brez dodatnega zadolževanja države.

Program vključuje tudi poseben ukrep repatriacije kapitala, kjer bi lahko posamezniki in podjetja denar iz tujine vrnili v Slovenijo ob enkratni 5-odstotni obdavčitvi. Cilj je aktivirati domače prihranke in jih usmeriti v razvoj.

Na regulativni strani zagovarjajo izrazito deregulacijo in pospešitev postopkov. Predlagajo uvedbo projekta nacionalnega interesa, kjer bi se roki za dovoljenja skrajšali na tedne ali mesece, ter združevanje postopkov v eno samo dovoljenje. Hkrati bi omejili možnosti dolgotrajnih pritožb, ki po njihovem mnenju zavirajo investicije.

Če povzamemo: Resni.ca ponuja model gospodarstva, ki temelji na večji neodvisnosti od EU, poceni energiji, agresivnem privabljanju investicij in aktivaciji domačega kapitala – ob hkratnem zmanjševanju birokracije in močni vlogi države kot investicijskega akterja.

Prerod gospodarstvo umešča v širši okvir moderne, solidarne in varne države. Njihovo izhodišče ni klasično ideološko, ampak izrazito razvojno: Slovenija po njihovem ne zaostaja zato, ker bi ji manjkalo znanja ali potenciala, ampak zato, ker ji manjkata strateška usmeritev in učinkovita izvedba. Ključna beseda njihovega pristopa je zato strateška država.

V gospodarskem delu poudarjajo, da mora Slovenija narediti prehod v model visoke dodane vrednosti. Rast po njihovem ne sme več temeljiti predvsem na številu zaposlenih in poceni delu, ampak na inovacijah, tehnologiji, avtomatizaciji, robotiki in umetni inteligenci. Jasno opozarjajo, da bo morala država v prihodnje z manj ljudmi ustvariti več, če želi ohraniti življenjski standard in socialno državo.

Posebej izpostavljajo pomen pogojev za gospodarstvo. Govorijo o potrebi po predvidljivem in konkurenčnem poslovnem okolju, učinkoviti javni upravi, jasni zakonodaji, dostopu do kapitala, sodobni digitalni infrastrukturi in razvojnih spodbudah. Velik poudarek dajejo tudi malim in srednjim podjetjem, ki po njihovem danes pretežko dostopajo do enostavnih oblik podpore, digitalizacije in sodelovanja z raziskovalnimi institucijami.

Prerod zagovarja jasno industrijsko politiko. Slovenija mora po njihovem modernizirati obstoječo industrijo, razvijati sektorje prihodnosti in zmanjšati odvisnost od tujih tehnologij. Ključno vlogo pri tem naj bi imelo tesnejše povezovanje podjetij, univerz, raziskovalnih ustanov, lokalnih skupnosti in države v odprt inovacijski ekosistem. Posebno podporo bi namenili startupom, scaleupom in prebojnim inovacijam.

Pomemben element njihovega programa je tudi povezava med gospodarstvom, znanjem in javnimi sistemi. Gospodarski razvoj po njihovem ni ločena tema, ampak neposredno povezan z izobraževanjem, raziskavami, digitalizacijo države, infrastrukturo in javnimi financami. V tem smislu zagovarjajo razvojno državo, ki zna povezati vire, znanje in ljudi v skupen cilj.

Na področju javnih financ poudarjajo stabilnost, preglednost in srednjeročno uravnoteženost. Javno porabo razumejo kot instrument razvoja, ne kot neselektivno trošenje. Davčni sistem mora biti po njihovem pravičen, učinkovit in razvojno usmerjen, hkrati pa mora omogočati konkurenčnost, višje neto plače in večjo predvidljivost za gospodarstvo. Ne nastopajo s preprostimi slogani o nižjih davkih, ampak z idejo bolj pametnega in strateškega upravljanja javnega denarja.

Pomemben poudarek dajejo tudi infrastrukturi in digitalni državi. Gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo po njihovem ne more delovati brez sodobne prometne, stanovanjske in digitalne infrastrukture ter brez učinkovite pravne države. Zato razvoj gospodarstva povezujejo s hitrejšimi postopki, manj birokracije, več digitalizacije in več zaupanja v institucije.

Če povzamemo: Prerod ponuja model gospodarstva, ki temelji na zmerni, strateško vodeni razvojni državi, visoki dodani vrednosti, povezovanju znanja in podjetij ter dolgoročni stabilnosti. Njihov poudarek ni na enkratnih ukrepih ali ideoloških rezih, ampak na sistemskem prehodu v bolj inovativno, produktivno in predvidljivo gospodarstvo.

Pirati izhajajo iz ocene, da je slovensko gospodarstvo preveč ujeto v vlogo podizvajalca in da ga zavirajo nizke investicije, prevelika birokracija ter nepredvidljivo poslovno okolje. Ključni problem vidijo tudi v davčnem sistemu, kjer je delo visoko obdavčeno, premoženje pa relativno nizko, kar po njihovem zavira razvoj.

Njihov osnovni cilj je prehod v gospodarstvo z višjo dodano vrednostjo, ki temelji na inovacijah, investicijah in bolj poštenih pogojih za podjetja. Poseben poudarek dajejo enostavnosti – tako pri davkih kot pri poslovanju.

Na področju podjetništva predlagajo bolj progresiven sistem prispevkov za samostojne podjetnike, kjer bi višina prispevkov sledila dejanskemu dohodku. S tem želijo znižati vstopne ovire za podjetnike začetnike in zmanjšati sivo ekonomijo. Hkrati predlagajo tudi poenostavitev registracije podjetij, ki bi bila možna hitro, tudi digitalno, ter zavezujoče kratke roke za odločanje države.

Močan poudarek dajejo digitalizaciji poslovanja. Predlagajo avtomatizacijo računovodskih procesov, kjer bi se transakcije samodejno uvažale iz bančnih izpiskov, s čimer bi zmanjšali administrativno breme predvsem za manjša podjetja.

Na davčnem področju zagovarjajo razbremenitev dela, zlasti v nižjih dohodninskih razredih. Predlagajo celo 0-odstotno obdavčitev prvega dohodninskega razreda in znižanje obdavčitve drugega, izpad prihodkov pa bi nadomestili z višjo obdavčitvijo premoženja najbogatejših. Ključno je tudi, da bi davčne stopnje po reformi ostale stabilne do konca mandata, s čimer bi povečali predvidljivost.

Za podjetja predlagajo tudi spremembo obdavčitve dobička, kjer bi manjša podjetja davek plačala šele ob izplačilu dobička, ne pa že ob ustvarjanju. S tem želijo spodbuditi reinvestiranje in rast.

Na področju inovacij in kapitala opozarjajo na pomanjkanje investicijskega kapitala v Sloveniji. Zato zagovarjajo razvoj kapitalskega trga na ravni EU, davčne spodbude za vlagatelje in bolj fleksibilne oblike financiranja, kot so delniške opcije in sodobni investicijski instrumenti. Posebej želijo okrepiti tudi podporo inovativnim podjetjem in zadrugam.

Če povzamemo: Pirati ponujajo model gospodarstva, ki temelji na digitalizaciji, enostavnosti in davčni pravičnosti. Njihov fokus je razbremenitev dela, odprava birokracije in ustvarjanje okolja, kjer so investicije, inovacije in podjetništvo dostopni širšemu krogu ljudi – ne le največjim podjetjem.

Ko vse te programe postavimo ob realno stanje slovenskega gospodarstva, hitro postane jasno, da stranke pravzaprav odgovarjajo na isti problem, le z različnimi poudarki. Ob tem pa ne gre pozabiti, da bo vsaka prihodnja vlada gospodarstvo vodila v precej zahtevnejšem okolju, kot je bilo videti še pred kratkim. 

V tej sliki Gibanje Svoboda ponuja predvsem nadaljevanje in nadgradnjo smeri, ki jo že vodi. Gre za relativno realističen in evolucijski model, ker ne obljublja popolnega obrata, ampak postopno spremembo strukture gospodarstva. Težava pa je, da je ravno ta stranka že imela možnost del tega uresničevati, pa velik preboj pri produktivnosti, birokraciji ali širšem poslovnem okolju vendarle ni bil dosežen. Njihov program zato deluje bolj kot obljuba, da bodo v drugem poskusu bolje izvedli to, kar v prvem ni dalo polnega učinka.

SDS in NSi s partnerji ponujata precej bolj klasičen recept: manj davkov, manj birokracije, več prostora za podjetništvo in manj ovir za delo. To je politično in gospodarsko jasen model, ki ga je enostavno razumeti. V realnem svetu ima tak pristop prednost, ker lahko nekatere učinke prinese hitreje, predvsem pri neto plačah, investicijskem razpoloženju in občutku, da država manj duši gospodarstvo. Po drugi strani pa tudi ta pristop ne rešuje samodejno osrednjih strukturnih težav Slovenije. Manj davkov še ne pomeni nujno večje produktivnosti, močnejših inovacijskih jeder ali uspešnejšega preboja v tehnološko zahtevnejše panoge. Poleg tega Slovenija zaradi svoje velikosti in javnofinančnih obveznosti ne more igrati vloge izrazito nizkodavčne države brez posledic za zdravstvo, pokojnine in druge sisteme. 

Demokrati Anžeta Logarja skušajo iti korak dlje in govoriti o podjetniški državi. Na papirju je to eden bolj tehnično dodelanih pristopov, ker ne stavi zgolj na nižje davke ali zgolj na več države, ampak na delujočo državo, ki zna razvoj organizirati. Težava pa je, da je to v Sloveniji ravno najtežje. Program na nek način predpostavlja visoko usposobljeno, hitro in usklajeno javno upravo, kar pa je pogosto ravno tisto, kar v praksi odpove. Zato se njihov model zdi zelo smiseln na ravni diagnoze in ciljev, manj jasno pa je, ali bi slovenska država takšen koncept res zmogla učinkovito izvajati.

SD ter v še bolj izraziti obliki Levica in Vesna stavijo na močnejšo razvojno vlogo države. Razlika med njimi je predvsem v stopnji. SD gradi na moderni industrijski politiki, večjih javnih investicijah in aktivnem usmerjanju razvoja, a znotraj precej klasičnega socialdemokratskega okvira. Levica in Vesna pa poleg tega odpirata še vprašanje, kdo v gospodarstvu odloča, kdo ima lastništvo in kako se ustvarjena vrednost deli. V realnosti je tak pristop lahko privlačen tam, kjer družba išče več pravičnosti in večjo zaščito zaposlenih. Problem pa nastane, ko tak model trči ob dejstvo, da je Slovenija majhno, izvozno in močno konkurenčno izpostavljeno gospodarstvo. Če je obremenitev kapitala previsoka ali so pravila za podjetja preveč toga, se lahko investicije in razvoj preprosto umaknejo drugam. Zato je njun program socialno in politično jasno profiliran, gospodarsko pa precej bolj občutljiv na napake pri izvedbi.

Resni.ca ponuja najbolj radikalen in najbolj disruptiven model. V tem je določena politična privlačnost, zlasti v času, ko so vprašanja energije, industrije in geopolitične odvisnosti res postala bistvena. A tu je razkorak z realnostjo tudi eden največjih. Slovenija ne more enostavno izstopiti iz evropskih pravil igre. Veliko teh idej zato deluje kot zelo ambiciozen načrt, ki pa bi v stiku z evropsko regulativo, javnofinančnimi omejitvami in realno izvedbo najbrž hitro naletel na zelo trde meje.

Prerod in Pirati sta v tej primerjavi nekoliko posebna primera. Prerod bolj kot konkretne enkratne ukrepe poudarja novo kulturo vodenja, strateško državo, dolgoročno stabilnost in povezovanje znanja, gospodarstva in javnih sistemov. To je vsebinsko blizu diagnozi, ki jo ima velik del stroke: Sloveniji res ne manjka toliko idej kot sposobnosti, da jih dosledno izvede. A ravno zato njihov program deluje bolj kot usmeritev in manj kot neposreden odgovor na kratkoročne pritiske, s katerimi se podjetja in gospodinjstva soočajo zdaj. Pirati pa so po drugi strani zelo uporabni pri vprašanjih digitalizacije, poenostavitve postopkov in davčne pravičnosti. Njihovi predlogi pogosto delujejo izvedljivo in tehnično smiselno, vendar praviloma ne posežejo dovolj globoko v osrednje razvojno vprašanje, kako iz Slovenije narediti gospodarstvo, ki bo hitreje raslo po kakovosti, ne le po obsegu.

Če potegnemo črto, stranke v bistvu ponujajo tri glavne poti. Prva je razvojna država, ki aktivno usmerja gospodarstvo, kar najbolj poudarjajo Svoboda, SD, Levica, Vesna in v bolj zmerni obliki tudi Prerod. Druga je pro-podjetniška pot z manj davki, manj birokracije in več prostora za trg, kar najbolj jasno ponujajo SDS ter NSi s partnerji. Tretja pa je tehnično-sistemska pot, kjer je poudarek na učinkovitosti države, odpravi ovir, digitalizaciji in produktivnosti, kar je najbližje Demokratom in Piratom. Resni.ca ob tem stoji nekoliko bolj samostojno s svojo suverenistično, bolj radikalno razvojno shemo.

Najbolj pomembno pa je nekaj drugega. Razlika med strankami ni toliko v tem, da bi ene razumele problem, druge pa ne. Večina jih diagnozo v osnovi deli. Razlika je predvsem v tem, komu bolj zaupajo kot nosilcu sprememb – državi, trgu ali kombinaciji obojega – in kako hitro ter kako ostro bi to spremembo izvedle.

In tu pridemo do bistva. Vprašanje pred volitvami zato verjetno ni, katera stranka je napisala najbolj zveneč program. Vprašanje je, katera ima najbolj realno kombinacijo diagnoze, izvedljivih ukrepov in politične sposobnosti, da to v resnici tudi spelje. Ker v razmerah, v katerih je danes Slovenija, niso največji problem velike ideje. Največji problem je, da država že dolgo prepočasi pretvarja ideje v rezultate.