Muharjenje ima pri nas več kot stoletno tradicijo in nekatere reke, kot je Soča, so med najbolj priljubljenimi v Evropi. Cena dnevne dovolilnice na Soči, odvisno od lokacije in tipa ribolova, je od 60 do 120 evrov. Skupaj z vodnikom dnevni strošek samo za ribolov hitro preseže 200 evrov na osebo. Najbolj atraktivno muharjenje na Kamčatki, v Patagoniji, na Aljaski ali na Škotskem hitro stane celo do 1000 evrov na dan. Soča ima tako najboljše razmerje med ceno in doživetjem.
Niso redki dnevi, ko samo v zgornjem toku Soče lovi po 50 ribičev, pravi direktor Zavoda za ribištvo Slovenije Matevž Podjed. Tudi če bi dvignili cene dovolilnic, bi jih ravno tako prodali. ''Celodnevna smučarska vozovnica, recimo v Vailu stane 300 dolarjev. Celodnevna smučarska vozovnica v Kitzbühlu stane 90 evrov. Soča je Vail med ribolovnimi destinacijami.''
Ribiči turisti porabijo tudi do dvainpolkrat več kot povprečni obiskovalci in na destinaciji ostanejo dlje, tudi do enega tedna. ''Ribiči imajo zelo visoko dodano vrednost, so dobro situirani, izobraženi gostje z etiko in puščajo praktično ničen okoljski odtis.''
Se pa pojavljajo ponudbe, ki so več kot očitno namenjene tujcem in ki dosegajo vrtoglave cene – recimo 4500 evrov na osebo za tridnevno muharjenje pri nas. ''Ni mi poznano, da bi bilo to tržno uspešno. Verjamem, da imajo ljudje apetite po zaslužku, ampak muharjenje je v Sloveniji še vedno dostopen šport,'' še dodaja Podjed.
Je pa treba pri tem skrbeti za vzdržno naravno ravnovesje. Vlaganje postrvi v reko Sočo je ključen ukrep za ohranjanje in obnavljanje populacije avtohtone soške postrvi. Včasih so ribe vlagali zaradi pretiranega ribolova, zdaj pa sam ribolov ni več ogrožujoč dejavnik, pojasnjuje vodja strokovno-raziskovalne službe pri Zavodu za ribištvo Barbara Semrajc. ''Pri načinu ribolova na način ujemi in spusti se ribo potem, ko jo ribič ujame, živo spusti nazaj v vodotok. Uplena ni, tako da to ne spada med dejavnike, ki bi ribjo populacijo ogrožali.''
So pa problem gradbeni posegi, pa vse toplejša voda zaradi podnebnih sprememb in plenilci – ribojede ptice in vidra. Sava Bohinjka je primer, kako hitro lahko kombinacija dejavnikov zdesetka ribjo populacijo. Najprej kormorani, potem podnebne spremembe in množični turizem. Pa premalo zmogljiva čistilna naprava v Bohinju in vidra. Turisti še hodijo na ribolov, ampak tudi oni opažajo, da je voda vse bolj onesnažena in da je vedno manj rib.
Marsikje so se ti ekosistemi že podrli. Na Finskem imajo recimo lososa, lipana, postrvi, ampak le še na skrajnem severu, na Laponskem. Predvsem zaradi množične gradnje vodnih elektrarn in jezov. Tudi v Avstriji so imeli zaradi privatizacije veliko težav, ekosistem je kolapsiral predvsem zaradi učinka ribojedih živali, ki so izpraznile posamezne vodotoke, zasebni kapital pa ni imel več interesa pri upravljanju teh vodotokov.
Tudi zaradi teh primerov nam v tujini zavidajo obstoječo ureditev, pravi predsednik Ribiške zveze doktor Miroslav Žaberl. Bi pa morali kot družba drugače razmišljati o posegih v vodotoke. ''Da namesto regulacije razmišljamo o renaturaciji. Se pravi, da določen del vodotoka, določen del reke, kjer je to dopuščeno, spremenimo nazaj v prvotno stanje. Naredimo okljuke, zagotovimo globoke tolmune in tako dalje.''
Poplave in popoplavna obnova, posegi v vodotoke, neprehodne ovire, so terjali velik davek pri ribji populaciji. ''Mi se zavedamo, da smo ljudje poselili poplavne ravnice in da je treba reko ukrotiti. Se pravi, je treba nekaj narediti za to, da se zaščitijo ljudje in premoženje. Ampak tudi to je možno narediti na drugačen, ribam prijaznejši način,'' pojasnjuje Žaberl.
Če ne bomo poskrbeli za zdravje naših voda, se lahko poslovimo od trajnostnega in butičnega ribolovnega turizma in, kar je še pomembneje, tudi od zdravja našega ekosistema.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.