Bolnik ni nič kriv!

To je le eden od zapisov, ki sem jih dobila prejšnji konec tedna, po objavi prvega in drugega dela Fokusa o zdravstvu v času korone. V prispevkih smo opozorili na omejen dostop do primarnega zdravstva, do družinskih zdravnikov. O tem, da bolnikov ne sprejemajo v takšnem številu, kot so jih pred epidemijo. O tem, da jih ne napotujejo na specialistične in diagnostične preglede na sekundarni nivo v obsegu, kot bi bilo treba. Čisto v vseh bolnišnicah, ki smo jih obiskali ali poklicali, so nam povedali, da je omenjenih napotitev za najmanj desetino manj.

Gledalka, ki mi je poslala zgornji zapis, se sprašuje še to: "Koliko bolnikov bo še moralo tako trpeti ali pa celo umreti?" Jasno je, da so težave v zdravstvu eskalirale na vseh nivojih. Bolnišnice se pod težo koronavirusa in bolezni covid-19 sesuvajo. V rubriki Dejstva smo ta teden jasno analizirali stanje, število potrebnih postelj za zdravljenje covida. In na podlagi teh analiz je jasno, da bodo morale bolnišnice ob vse slabši epidemiološki sliki spet opuščati redne programe. To pa je slabo. Danes, v zadnjem delu Fokusa o zdravstvu v času korone, boste še enkrat slišali opozorila o nediagnosticiranih in posledično nezdravljenih bolnikih z rakom, srčnim popuščanjem in številnimi drugimi boleznimi, in o tem, kakšne bodo posledice. 

Država je v zadnjem tednu sprejela nekaj ukrepov, s katerimi skuša preprečiti zlom našega podhranjenega zdravstva. V novem valu širjenja koronavirusa se namreč država ne bo zaprla, kot se je spomladi. A od takrat do tega tedna slovenska vlada z ministrom za zdravje na čelu za boljše obvladovanje covida in vseh ostalih bolezni, ki s covidom niso izginile, ni naredila prav veliko. Z drugimi besedami, naredila je veliko premalo. 

Jasno je, da sistemskih rešitev ni možno vpeljati čez noč. Medicinskih sester primanjkuje, zdravnikov, še posebej družinskih, prav tako. Ti problemi niso od včeraj, jih je pa kriza še bolj razgalila in pokazala, da je zdravstvo, podobno kot dolgotrajna oskrba, zanemarjeno področje. Če poenostavim in strnem: več medicinskih sester, ki jih je treba bolje plačati, več družinskih zdravnikov, novi oddelki, nove bolnišnice, boljša oprema. Vse to kliče po več denarja za zdravstvo. Nocoj tudi o tem, koliko ga Slovenija za zdravstvo namenja iz proračuna, kateri so pravzaprav viri financiranja zdravstvene blagajne, ki določa obseg storitev v javnih zdravstvenih zavodih? 

Za konec bom povzela še besede ugledne zdravnice, ki želi ostati anonimna. Skrbi jo, ker institucije, poklicane za to, da opozarjajo, ne opravljajo svojega dela. Njihov cilj bi moral biti, da opozorijo, da morajo zdravniki ukrepati. A niso odreagirale, niso opozarjale, da se zanemarja paciente. Boli jo ta ignorantski, brutalen odnos. Tiščanje glave v pesek, da je vse v redu. Zdaj tuli alarm, pravi moja sogovornica in se sprašuje, kje bodo bolniki v jeseni, ko bo deževalo, in pozimi, ko bo zunaj hladno, ko bo minus, čakali na obravnavo? Ali jih tudi takrat ne bodo spustili v čakalnice? To, da je država izdala navodilo, da smemo k zdravniku le, kadar smo zdravi, se ji zdi absurd vseh absurdov. Zakaj bi šel k zdravniku, če si zdrav? Tja greš vendar po pomoč, ko jo potrebuješ, ko si bolan, mar ne? 

Ljudje morajo biti slišani. Prav tako opozorila zdravnikov, stroke, ki smo jih objavili prejšnji teden in ki jih boste nekatere slišali danes. Arogance, ki so je bolniki vse pogosteje deležni v zdravstvenih ustanovah - a seveda ne vseh -, se ne smejo ustrašiti. Koronavirus se je zgodil vsem nam, na življenje z njim se privajamo vsi. Sproti, spoštljivo, sočutno. Vsaj morali bi se tako. Ker bolnik ni nič kriv!

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo.