'Čeprav si zatiskaš oči, vidiš, da tvoj otrok najbrž ne bo v redu'

Ko sva s snemalcem vstopila v hišo družine Lajevec, nas je zasul s pozornostjo. Jakob je 12-letnik. Na prvi pogled tak kot njegovi sovrstniki – s slušalkami na ušesih in telefonom v roki. Rodil se je kot peti od šestih otrok v družini. Veliko prezgodaj in s številnimi zapleti. "Dva meseca je bil čisto na robu med življenjem in smrtjo. Ves čas na kisiku," se spominja njegova mama Katarina. Na začetku upaš, pravi, da bo vse v redu, da bo dohitel sovrstnike, kljub vsem težavam, ki se nenehno pojavljajo. "Najprej je bilo tudi pri nama zanikanje. Nič ni narobe, otrok bo vse dosegel. Upanje, ko ne veš. Potem s starostjo otroka, čeprav si zatiskaš oči, vidiš, da ne dosega določenih stvari, ki jih sovrstniki dosegajo," pripoveduje Jakobov oče Klemen.

Proces vključevanja v večinske osnovne šole

Proces inkluzije je prihodnost šolanja otrok s posebnimi potrebami. Večina evropskih držav stremi k taki obliki izobraževanja. Na Finskem so v redne osnovne šole denimo vključeni že skoraj vsi otroci, pri nas se vsak četrti otrok s prepoznano motnjo ali primanjkljajem šola zunaj rednih osnovnih šol.

V Sloveniji je 26 osnovnih šol, ki poleg rednega programa izvajajo tudi tistega z nižjim ali posebnim standardom. Otroci so torej v isti stavbi, na istem hodniku, le v oddelku z lažjim, prilagojenim učnim načrtom.

Med njimi je tudi 12-letna Maša. "Vse se je spremenilo, odkar sem na drugi šoli. Lažji program imam. Dobro se razumem s sošolci in sošolkami, manj nas je v skupini. Samo sedem nas je v razredu," mi razlaga na poti v šolo. Do lanskega leta je s težavo sledila pouku na večinski osnovni šoli. Zanjo je bilo pretežko. Odkar je v razredu z nižjim izobrazbenim standardom, je, pravi njen oče, zacvetela. "Veliko bolj se zavzame za šolo, lažje ji je. Ko je nagrajena z boljšo oceno, to pokaže. Ni več zaprta, tudi rada gre v šolo". In kar je ključno – Maša ni spremenili okolja, družina se zaradi tega ni preselila, hodi v šolo le pet minut stran od doma.

"Otroke s posebnimi potrebami v mnogočem naredi sistem"

Naše večinske šole niso narejene za vse učence, je do prenatrpanih učnih načrtov, ki učiteljem ne dopuščajo prilagajanja in počasnega predelovanja snovi, kritičen Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca, ustanove za otroke s posebnimi potrebami. "Otroke s posebnimi potrebami v mnogočem naredi tudi sistem. Mislim, da populacija otrok, ki se rojeva, ni nič drugačna, kot je bila v preteklosti. Ampak če je sistem rednega šolstva izjemno zahteven, potem delež populacije izpada."  Tri četrtine otrok v programih nižjega izobrazbenega standarda so prišle tja z rednih osnovnih šol.

Proces usmerjanja pogosto traja dolgo. Starši, razumljivo, naredijo vse, da bi njihovi otroci ostali v navadnem oddelku, kar lahko dodatno poglobi stiske in poruši otrokovo samopodobo.

Medtem ko število usmerjenih otrok iz leta v leto skokovito narašča, pa v državi zmanjkuje kadra, ki bi z njimi delal.

Ekipa rubrike 24UR Inšpektor je preverila, kje se otroci s posebnimi potrebami lahko izobražujejo? Kako je videti pouk z nižjim in posebnim izobrazbenim standardom? Mnogi otroci, ki so bili prej neuspešni, v teh oddelkih končno zaživijo.