Daljše čakalne dobe, nediagnosticirane bolezni, prestavljene operacije ...

Za tretjino manj novo odkritih rakov, zamujene diagnoze akutne levkemije, zamujene operacije

Na prepozne diagnoze opozarjajo na Onkološkem inštitutu. Za tretjino manj na novo odkritih rakov na mesec je bilo v prvem valu epidemije. Za desetino manj v drugem in v tretjem. Prof. dr. Vesna Zadnik, vodja Epidemiologije in registra raka, je jasna: "Največji primanjkljaji so pri kožnih rakih, pri krvnih rakih, tudi pri rakih prostate." Manj odkritih rakov ne pomeni, da ljudje za rakom manj zbolevajo. Ravno obratno: ker vemo, da incidenca narašča, da je raka vsako leto več, je podatek o nediagnosticiranih primerih zaskrbljujoč, alarmanten. 

V novomeški regiji imajo največ zamud v kardiologiji, pri ultrazvokih srca in kardioloških pregledih. V. d. strokovnega direktorja Boštjan Kernič ob tem pravi: "Mi vemo, da bomo zamudili kakšno operacijo, ki bi pripeljala do ozdravitve, odkritje akutne levkemije, ki se bo žal končala slabo. Ne gre za to, da mi ne želimo delati, mi samo izbiramo manjše zlo." V novomeški bolnišnici podobno kot v UKC Maribor in ostalih covidnih bolnišnicah nenehno premeščajo kader. To v praksi pomeni: več kot je covidnih bolnikov, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, več zdravnikov, ki jih znajo zdraviti, morajo premestiti na covidne oddelke. Mnogi bolniki pa ostajajo pred vrati in čakajo.

Najdaljše čakalne dobe na državni ravni so pri ortopedskih posegih. Ker v večini primerov ne gre za življenjsko ogrožajoče stanje. A pozor: če bolnik na denimo umetno koleno čaka 477 dni, se v tem času njegovo zdravstveno stanje zaradi negibanja, splošnega slabega počutja in psihičnih obremenitev lahko bistveno poslabša. Prav toliko – 477 dni – se v povprečju čaka tudi na endoprotezo kolka. 

"Nihče si ne želi privatizacije zdravstva, to je najslabša rešitev." 

Kje so torej rešitve? Da bomo na eni strani zdravili bolnike s covidom in na drugi vse ostale bolezni, ki s covidom niso izginile? Matej Beltram, specialist oftalmolog zasebnik, pravi, da obstoječi sistem ni učinkovit, ni dovolj dinamičen in ni vključujoč. Povedano drugače: pod enakimi pogoji, nadzorom in plačilom bi morala država v skrajševanje čakalnih dob vključiti vse, ki delajo v zdravstvu: vse, ki delajo v državnih zdravstvenih zavodih, koncesionarje, ki so del javne mreže, in zasebnike. "Nihče si ne želi privatizacije zdravstva. To je najslabša rešitev. Druga najslabša je državno zdravstvo. Najboljša rešitev pa je javno zdravstvo, ki vključuje, ki je dinamično, ki se lahko prilagaja spremembam."

Nacionalni razpis ne bo realiziran 

Nacionalni razpis za skrajševanje čakalnih dob – izvajati naj bi se začel v teh dneh – je resda možnost dal tudi zasebnikom, a prednost so imeli državni zdravstveni zavodi in koncesionarji. "Najbolj nas skrbi obvladovanje čakalnih dob," priznava tudi prva dama zdravstvene zavarovalnice, ki je krmilo 3,4 milijarde težke blagajne prevzela marca letos. Blagajna je stabilna zaradi 180 milijonov proračunskega denarja, ki jih je zagotovila vlada, in zaradi protikoronskih ukrepov, ki so zagotovili plačevanje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. To – pravi Tatjana Mlakar – nam omogoča, da bolnišnicam plačujemo neomejeno količino operacij in pregledov tam, kjer bolniki čakajo najdlje. A jasno je tudi, da bo precejšen delež programov ostal nerealiziran, kar so nam potrdili tudi v Novem mestu. Za čakalne dobe, za dodaten program so dobili 2,8 milijona evrov za 276 operacij kolena, 106 operacij kolka in 71 koronarnih angiografij.

Kersnič poudarja: "Glede na to, da se potrebe (po covidnem zdravljenju) povečujejo, je jasno, da ga ne bomo uspeli realizirati."
 

Kako zagotoviti boljši dostop do družinskih zdravnikov?  

Rok Ravnikar je eden od 12 družinskih zdravnikov v Zdravstvenem domu dr. Julija Polca Kamnik. Situacija je že leto in pol izjemna, kadrovska stiska – ker so morali številne premestiti na t. i. covidna delovišča – na primarni ravni ogromna. Tudi zato so bolniki marsikje imeli težave z dostopom do osebnega zdravnika. Ravnikar pojasnjuje: "Ko imaš enkrat take množice okuženih in tako množico ljudi, ki potrebuje mogoče neke druge informacije, administrativne zadeve, posvete, se preprosto pač kapacitete napolnijo in preprosto ne pridejo do nas."

V Sloveniji po podatkih EU manjka vsaj 300 osebnih zdravnikov, 130 tisoč ljudi – kar je 6 odstotkov vseh zavarovancev – nima izbranega osebnega zdravnika. Tudi v kamniškem zdravstvenem domu, kjer zagotavljajo osnovno zdravstveno dejavnost za več kot 36 tisoč prebivalcev občin Kamnik in Komenda, večina od 12 družinskih zdravnikov novih bolnikov ne sprejema več. "Osnova vsakega zdravstvenega sistema je primarni nivo. Če ti temelji ne bodo vitalni, kadrovsko popolnjeni in pa delujoči, je zaman vsa ostala investicija kamorkoli. Ne pomaga ti zlata kljuka na vratih, če ti v hiši pušča streha. Če bomo samo tiščali glave v pesek, pa mislili, da bo stvar minila sama od sebe, ne bo, se bodo stvari slabšale. Potrebni bodo ukrepi za zaustavitev slabšanja situacije in te ukrepe še čakamo."

Kje so rešitve? 

Epidemija je na najbolj surov način razgalila vse težave našega zdravstva. Pomanjkanje kadra, podplačane medicinske sestre, iztrošena oprema, prostorska stiska – na vse to opozarjamo že leta. Zato je epidemija dokazala predvsem, koliko štejejo ljudje – vsi, ki so v zdravstvu garali preko svojih zmožnosti. Ki so pogosto premikali meje mogočega. Minister Poklukar obljublja: 100 dodatnih štipendij na leto za zdravstvene poklice – letos za medicinske sestre, 20 odstotkov višje plače za specializante družinske medicine, izenačevanje strokovnega standarda za družinske zdravnike. Bomo s temi ukrepi rešili problem? 

Vedeti je treba: za vsemi številkami in anomalijami v našem zdravstvu so resnični ljudje, ljudje z imeni in priimki, ki si ne glede na epidemijo covida zaslužijo primerno in pravočasno obravnavo. V 24UR Inšpektor zato tudi zgodbi dveh bolnikov: enega, ki je imel srečo v nesreči, in drugega, ki ob močnem popuščanju srca še vedno čaka. 

Celotno oddajo si lahko pogledate na voyo.