'Družino delamo in družin je toliko, kot je ljudi'

Družina se ves čas spreminja in ne gre za nekaj samoumevnega, pravi sociologinja in profesorica Darja Zaviršek, ki v svoji novi knjigi Družinski pojmovnik za mlade navaja kar 19 pridevnikov, ki označujejo obliko družine ali njene kontekstualne posebnosti: heterospolna, jedrna, monogamna, socialistična, istospolna ali mavrična, enostarševska, posvojiteljska, večgeneracijska, združena, poliamorozna, prijateljska, hibridna in tako dalje. ''Družino delamo in družin je toliko, kot je ljudi. Vsak si družino predstavlja po svoje – za mnoge je družina partner ali partnerica in pes, imamo pa tudi zelo velike in nuklearne družine, recimo enostarševske,'' pravi profesorica Zaviršek.

Na začetku letošnjega leta je bilo v Sloveniji slabih 600 tisoč družin (587.448), od tega 70 odstotkov družin z otroki (412.534), 30 odstotkov (174.914) pa družin brez otrok. Od leta 2011 se je število družin povečalo za 20.000, od tega za 10.000 v zadnjih treh letih. Najpogostejši tip družine je poročen par z otroki, a se število takih družin že tri desetletja zmanjšuje in trenutno jih je v Sloveniji 35 odstotkov. Zanimivo je, da se je v zadnjem desetletju povečalo število dvočlanskih, enočlanskih in velikih gospodinjstev (s šestimi ali več člani), zmanjšalo pa se je število gospodinjstev s tremi, štirimi ali petimi člani.

Med družinami z več otroki je tudi družina Jakše. Tina in Klemen imata šest malčkov, starih od enega do deset let: dvojčka Matica in Žana, Piko, Izo, Svita in Elo. Tina si je od malega želela veliko otrok, sedem, a si tega dolgo ni upala izraziti, saj ni bilo dobro sprejeto. Pričakovanja družbe se namreč še vedno vrtijo okoli stereotipov o tipični družini. Kaj pa pravijo številke? Med družinami z otroki jih je bilo 55 odstotkov z enim otrokom, 36 odstotkov z dvema. Družin s petimi ali več otroki je bilo 1.543, družin z desetimi ali več otroki pa 16. Družine v Sloveniji so imele v povprečju 1,10 otroka, če upoštevamo samo družine z otroki pa 1,56.

Vse bolj se spreminjajo tudi tradicionalne vloge v družini in delitev dela po spolu. Krištof Ramovš je očka, ki se je ob rojstvu danes skoraj dveletne Ele v dogovoru z ženo odločil ostati doma. Žena se je po treh mesecih porodniške odsotnosti vrnila na izobraževanje in v službo, ki vzame veliko časa in nima klasičnega delovnika, on pa je od takrat skrbel za Elo in dom ter opravljal vsa gospodinjska opravila. Pravi, da je zelo zadovoljen in namerava še nekaj časa ostati očka, ki je doma. Odzivi okolice so bili zelo pozitivni, čeprav se je že prej pripravil na morebitno zafrkavanje. 

Po besedah profesorice Zaviršek je za zadovoljstvo v družini ne glede na to, kdo so družinski člani, ključno, da se odrasli dobro razumejo, imajo malo ekonomskih skrbi v zvezi s preživetjem, si delijo skrb za otroke in gospodinjstvo, tako da ni samo na ramenih ene osebe in imajo vsaj nekaj intelektualnih, čustvenih in socialnih kompetenc, kako biti starši otrokom.

Drugi najpogostejši tip družin v Sloveniji je zakonski par brez otrok. Takšna je bila vsaka četrta družina. Razlogi za to so različni, vse več pa je parov, ki se tako pač odločijo. Tudi Tika Hribar in njen mož sta med njimi. ''Ko sva začela živeti skupaj, sva uživala in ugotovila sem, da v bistvu v življenju ničesar ne pogrešam. Mislim, da mora biti za odločitev za otroka prisotna močna želja, tako da potem izzive, ki jih prinaša starševstvo ne le lažje prenašaš, ampak tudi veš, zakaj to počneš. Otrok mora biti plod neke želje, tako da se ti ta trud nekako obrestuje oziroma da čutiš, da je to tvoja pot,'' pojasnjuje Tika.

Tretji najpogostejši tip so enostarševske družine z otroki. Med vsemi družinami jih je bilo 23 odstotkov, med družinami z otroki pa 33 odstotkov. Glavnina takih družin so bile matere z otroki (80 odstotkov). Izraz mati samohranilka sicer v večini primerov ni več primeren, saj za otroka pogosto skrbita oba starša, so pa povsem spregledani očetje, ki za otroka v celoti ali vsaj večino časa skrbijo sami, pravi Iztok Šori.

Slovenija je bila leta 2019 sicer na prvem mestu v Evropski uniji po delovno aktivnih ženskah z dvema otrokoma. Kar 88 odstotkov jih je bilo, sledila je Švedska s 87 odstotki. Med prve tri države sodi Slovenija tudi po številu žensk, ki delajo, čeprav imajo tri ali več otrok. Slovenija je ženske v trg dela integrirala hitreje kot drugi po Evropi, že pred drugo svetovno vojno. Hitro se je zasidral trend ženskega dela za polni delovni čas, vzporedno pa se ni zmanjševala obremenitev žensk v družinskem okolju.

Medtem ko je ženska sicer pridobivala tudi ekonomsko avtonomijo, se pričakovanja do moških niso spreminjala, niso se socializirali v večjo delitev družinskih opravil in skrbi, pojasnjuje sociologinja Jana Javornik, ki je delovala v različnih okoljih – od Velike Britanije, Švedske in Islandije do Kanade in Japonske. ''Relativno žalostno je gledati, kako 70 let kasneje na nek način opažamo ponoven vzpon teh vzorcev in to po vseh spremembah, ki smo jih medtem že doživeli," pravi doktorica Javornik in dodaja, da nekoliko več enakosti pri razporejanju domačih obveznosti in gospodinjskega dela vidimo pri mlajših, nekaj kaže tudi na razlike v izobrazbi, zagotovo so pa pri tem najbolj enaki istospolni partnerji.

Če želijo biti moški bolj enakovredno vključeni v družinsko življenje, kar je vse pogostejše, se morajo za to tudi boriti, meni sociolog Iztok Šori, ki preučuje delitev dela v zasebnem življenju, spol in diskriminacijo. ''Tudi v službi se na primer od moških pogosto pričakuje, da bodo svoje življenje močno podredili poklicnemu in bodo ženske pač prevzele tiste družinske skrbi, da bodo vzele bolniški dopust, ko bo otrok bolan in tako naprej. Tudi takim vzorcem se je treba upreti,'' pravi Šori.

Sama zaposlitev ženske še ne emancipira, zelo pogosto pa jo še dodatno obremeni. Ideali so vedno obremenjujoči, zlasti ko gre za podobe idealnih žensk, ki zmorejo vse in morajo biti idealne matere, zaposlene in gospodinje – vse naenkrat. ''Za mnoge je zaposlitev tako zahtevna ali pa tako neosvobajajoča ali pa imajo tako nizke prihodke, da ne moremo reči, da jih zaposlitev emancipira, tako da so situacije zelo kompleksne,'' še pove profesorica Zaviršek in dodaja, da bi morali javni in skrbstveni sistemi omogočiti, da je lahko ženska hkrati zaposlena in mati, če si tega želi. In obratno – če želi biti gospodinja in mati, torej ostati doma,, gre za njeno lastno izbiro in družba bi morala to samo podpreti.

Mnoge preseneti, da je pravzaprav vsaka četrta družina par brez otrok. Gre za tihi trend, pravi doktorica Javornik, saj se o tem ne govori veliko, čeprav Slovenija glede tega ni nič posebnega. Tudi v delovnih okoljih so ljudje brez otrok, zlasti ženske, na nek prikrit način pogosto diskriminirani, zlasti ko gre za določanje dopustov ter popoldanskega in večernega dela.

Vse raziskave kažejo, da se ljudje za otroke odločajo takrat, ko se počutijo varne. Vzgoja otroka stane veliko – šestmestne številke so v igri – in tega z enkratnimi denarnimi spodbudami, pa četudi so kontinuirane, ne pokriješ. Te so le kaplja v morje, pravi doktorica Javornik in dodaja, da so tovrstne natalistične politike po zgledu Madžarske nevarne. Kot družba lahko gremo tudi nazaj, na nek način se dogaja retradicionalizacija družine – ne samo v Sloveniji, ampak tudi v nekaterih drugih državah, kjer se v ustave zapisuje, da je družina izključno skupnost očeta, matere in otrok ter se taki skupnosti daje privilegiran status, meni Iztok Šori in dodaja, da to ne pomeni večje rodnosti, h kateri naj bi s tem stremeli.

Celotno oddajo si lahko ogledate na VOYO.