
V primerih zanemarjanja, mučenja rejnih živali, kakršnim smo priča v zadnjih mesecih, lahko gre za starost, osamljenost, obnemoglost skrbnikov, pa za socialne, finančne ali psihične stiske, lahko tudi za nevednost, pravi Natalija Nedeljko, ki se že desetletja ukvarja z zaščito rejnih živali. ''Lahko je pa tudi čisto zavestno zanemarjanje živali. Gre lastnik v hlev pa reče: 'Saj danes je dobro. Pa saj še ima malo hrane.' Pa gre drugi dan pogledat: 'Eh, saj še dobro,' pa tretji dan ... Potem pa to postane že nekako samoumevno, da je pač dobro. In potem se začne to nabirati.''
Sama je bila na odvzemu dveh goved, ki jih skrbniki enostavno niso več hranili. ''Tri metre stran od jasli so bili kupi sena, pa ni bil nobeden toliko, da bi jima vrgel tisto notri ali pa brcnil tisto seno. Tista dva shirana bika sta imela pri petih letih eden 380, drugi pa 420 kilogramov.''
Zaščita živali se začne veliko prej kot takrat, ko je žival že obnemogla. V prvi vrsti smo odgovorni lastniki, skrbniki živali, veterinarji, strokovne inštitucije in inšpekcija, pa tudi vsi mi kot družba.
Inšpekcija Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v letošnjem letu vsak mesec v povprečju prejme 90 do 100 prijav za rejne in od 160 do 190 za hišne živali. Najpogosteje jih podajo člani društev za zaščito živali in drugi posamezniki, veterinarji praktiki, druge inšpekcijske službe in policija.
Vodja območnega urada veterinarske inšpekcije Kranj Matej Demšar zavrača vse očitke, da se inšpekcija na nekatere prijave ne bi odzivala. Čeprav njihovo število v zadnjih letih močno narašča. Leta 2016 so na ravni cele Slovenije prejeli 421 prijav, pet let kasneje že 1213, lani pa že kar 2464 prijav. Torej petkrat več kot pred 10 leti.
Z večjim številom prijav pa je padla njihova kakovost. ''Govorim o tem, da je nekdo nekje slišal, da je tam pa tam nekaj narobe. Mi se s tem ne moremo prav res prav nič pomagati, da dobimo prijavo, kjer napiše, da je, da so živali na dežju in tudi brez lokacije. Kdor piše prijave, naj bo korekten, konkreten, kje, na kateri lokaciji, z vsemi podatki, da lahko ukrepamo.''

Ko odkrijejo zanemarjanje, mučenje živali, ločeno obravnavajo poginule in preživele, mora pristojni veterinar odločiti, ali je treba preživele živali odvzeti ali ne, pojasnjuje vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali pri Veterinarski fakulteti Ožbalt Podpečan. Pri odvzemu so trije scenariji: premestitev v prehodni hlev, zakol ali evtanazija.
Velika večina slovenskih kmetov, rejcev lepo skrbi za svoje živali. Prej bodo poklicali veterinarja za žival kot sami šli k zdravniku, ko so bolni. Večina jih zelo dobro in redno sodeluje tudi s kmetijskimi svetovalci.
V takšnih primerih, ki jih odkrivajo v zadnjem času, obstaja nek vzorec oseb, pojasnjuje Demšar.''Običajno gre za starejše ljudi, ki so osamljeni, ki nimajo nekega socialnega kroga, ki zavračajo tako pomoč svojcev kot sosedov kot kogarkoli in vztrajajo v nekem trdovratnem čudaštvu, bi rekel. Teh je malo, ampak s temi primeri se mi ukvarjamo največ.''
Veterinarska inšpekcija takšne primere obravnava, poskrbi za živali ali njihov odvzem, ta človek pa ostane nekako prepuščen sam sebi. Nadzora, ki bi stoodstotno preprečil takšne primere, ni mogoče vzpostaviti, pravi. Gre namreč tudi za družbene spremembe. Manjše kmetije propadajo, mladi se odločajo za drugačno življenje, starejši pa se pogosto oklepajo življenja in dela, kakršnega so poznali desetletja.
Ampak noben razlog ne opraviči zanemarjanje in zlorabljanje živali. To je v vsakem primeru nedopustno. Vprašanje ni, ali se bodo primeri hudih zanemarjanj in zlorab živali še dogajali, vprašanje je le, ali jih bomo odkrili pravočasno. In preprečili nadaljnje trpljenje živali, ki ne morejo napisati prijave in ne morejo poklicati na pomoč.


































































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.