Inštrukcije: izkoriščanje stisk v lovu na zaslužek?

Anja Rojina je pri učenju pomagala že sošolcem v osnovni in srednji šoli. Zadnja leta to – čeprav je po izobrazbi ekonomistka – počne tudi poklicno. Nekateri prihajajo redno, vse leto, drugi občasno, ko potrebujejo pomoč. Največ dela, pripoveduje, ima prav zdaj, ob zaključku šolskega leta. "Povpraševanje je veliko. Eksponentno narašča od septembra do junija, vsak mesec je večje." Rojina inštruira izključno osnovnošolce. "Otroci, ki hodijo zdaj v osnovno šolo, so se rodili v okolje, nasičeno s pametnimi napravami in to vpliva na njihovo koncetracijo. Potem je bila tukaj še koronakriza, ki je pustila velike luknje v znanju. Pa ne smemo pozabiti na vrhunske športnike, ki jih skoraj nič ni v šoli, in na učiteljske odsotnosti."  Šolska ura inštrukcij pri njej stane 15 evrov.

Da učenci in dijaki v tem času mrzlično iščejo proste termine za inštrukcije pritrjuje tudi Goran Grašič, direktor podjetja GO inštrukcije, platforme za iskanje plačljive učne pomoči. "To je izjemno sezonsko delo. Stranke so rezervirale dopust, zdaj pa grozi popravni izpit. In je panika."  Pod njihovim okriljem deluje 143 inštruktorjev za več kot 40 predmetov. Večina inštrukcij poteka prek spleta, vedno individualno, cene so, pripoveduje Grašič, odvisne od številnih dejavnikov. "V prvi fazi je odvisno, katerega inštruktorja izberete, kakšen predmet imate. V drugi fazi je odvisno, ali vzamete več ur ali le eno. Pomembno je tudi, ali želite inštrukcije na domu, potem je treba prišteti še potne stroške." V povprečju pa šolska ura inštrukcij prek njihove platforme stane od 15 do 20 evrov.

Da bi pred koncem leta popravili, kar se popraviti da, se številni te dni obračajo tudi na Hišo učenosti Lo-gum. A kot pripoveduje direktor Gorazd Rajnar, jih večinoma odslovijo, saj imajo drugačno filozofijo. Njihovi učitelji učencem, dijakom in študentom pri učenju pomagajo vse leto. "Zdaj v maju je bilo nešteto enih prošenj, če bi sprejemali, pa smo seveda odklonili, ker ne bi radi spreminjali naše filozofije zaradi nekega pohlepa."

Izkoriščanje stisk učencev in dijakov?

Vsaj dve sobi, polni učencev, pa le dva inštruktorja. Takšna pa je izkušnja dijakinje, ki se ne želi javno izpostavljati. "Ko sem prišla v stanovanje, sem videla, da je v moji sobi šest ljudi, potem sem pa slišala, da je še vsaj ena sosednja soba, kjer je bilo tudi kakšnih šest ljudi. In za vse sta bila le dva učitelja, ki sta inštruirala vse te učence. V tem času, ko sem bila tam, je bil ta inštruktor z mano vse skupaj le kakšnih pet minut, sicer sem morala vse reševati sama in sploh nisem vedela, kaj moram delati." Čeprav sta se dogovorila za eno uro, je inštruktor želel, da ostane dve. Tudi drugim učencem se sicer medtem ni pretirano posvetil, pripoveduje. "Vsakemu se je posvetil za dve minuti, ko je hodil od enega do drugega, je minilo 15 minut. Tako da sem v dveh urah rešila le kakšne štiri naloge. Ko sem ga vprašala za pomoč, mi je v dveh minutah razložil, nato pa šel pomagat ostalim, ki so bili tam."

Ni neobičajno, da inštruktorji pogosto delajo na črno, da ne izdajajo računov, pač pa jim starši plačujejo na roke. Tisti, ki delujejo pod okriljem platforme GO inštrukcije, imajo – zatrjuje Grašič – večinoma odprt popoldanski s. p. In zaslužki niso majhni. "Odvisno je, koliko naredijo, ampak to je lahko tudi dodatna plača."

Ker lahko redne tedenske inštrukcije nanesejo tudi več kot 100 evrov na mesec, so lahko osnova še dodatnega razslojevanja, opozarja dr. Damijan Štefanc z Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete. "Plačljiva učna pomoč je pomoč, ki si jo lahko privoščijo tisti, ki zanjo plačajo. Zato bi odvisnost od plačljive učne pomoči lahko pomenila tudi proizvajanje ali vzdrževanje nekih nesprejemljivih socialnih razlik, v kolikor bi se izkazalo, da si jo lahko privoščijo le tisti, ki so v boljšem socialnem in ekonomskem položaju."

'Zabavno je, če nekomu pomagaš'

Na ljubljanski gimnaziji Ledina deluje prostovoljna, brezplačna medsebojna dijaška pomoč, sistem tutorstva. "Zdi se mi fino, pomagamo eden drugemu, se spoznavamo. Pa še snov za nazaj lahko ponavljam, sploh zdaj, ko sem četrti letnik," pripoveduje dijakinja Lucija Leben. Pritrjuje tudi Juš Povirk. "Všeč mi je razlagati nekaj, kar meni gre. To mi je zabavno. Pa še nekomu pomagaš, kar tudi ni slabo." Kljub inštrukcijam, novim orodjem, umetni inteligenci in najrazličnejšim aplikacijam ti snovi nihče ne bo mogel razložiti tako kot tvoji sovrstniki, ki se soočajo z enakimi težavami, pojasnjujejo dijaki. "Tisti, ki je tvoj tutor, ima ponavadi enako profesorico kot ti, razume način učenja snovi, kaj se dela, kako se dela, ve, kakšne postopke moraš znati," je prepričan dijak drugega letnika Bine Špruk. "Velikokrat slišim, zakaj nam profesorica ni tako razložila," dodaja dijakinja četrtega letnika Lena Lavrič.

Zakaj so torej inštrukcije, ki so še pred leti veljale za izhod v sili, danes tako razširjene? Kako najti dobrega inštruktorja? Kakšna je pri tem vloga šole? Tudi o tem nocoj v rubriki 24UR Inšpektor.