Kaj pojemo s plastično embalažo?

Embalaža je nujna zaradi mikrobiološke varnosti živil in načeloma naj bi bila vsa embalaža na slovenskem trgu varna. Vendar pa moramo z njo pravilno ravnati in jo tudi pravilno izbirati, pojasnjuje doktorica Milena Horvat z Instituta Jožef Stefan. Na primer, ko kupujemo kislo zelje ali repo.

''To je kislo in če je kislost prisotna, je lahko izločevanje teh substanc iz materiala, v katerem je, toliko večja. In jaz zagotovo ne kupim zelja ali repe, ki je pakiran v plastiki, ampak jo kupim lepo v steklu.''

 Najnevarnejša je plastika, ki pa se nahaja med drugim tudi znotraj pločevink, pokrovov steklenih kozarcev, delikatesnem papirju. Brez plastike zaenkrat ne gre, se ji pa moramo izogibati.

''Zadnje poročilo glede teh plastičnih proizvodov kaže, da je v plastiki približno 16.000 substanc, ki niso vse dodane. Nekatere so nenamensko prisotne, ker so nastale v samem procesu. Kakšne so lastnosti teh substanc, pravzaprav zelo malo vemo. Vemo pa, da je približno 20 do 25 odstotkov teh substanc toksičnih.''

Še posebej se moramo izogibati predpakiranim živilom, ki jih termično obdelujemo v embalaži. Temperatura je namreč ključna za to, da nevarne kemikalije, pa tudi druge snovi prehajajo iz embalaže v hrano.

Tveganje narašča pri dostavi kuhane hrane oziroma pri pakirani hitri hrani. Še vroča hrana gre namreč v embalažo, ne vemo, kako z njo rokujejo proizvajalci in dostavljalci ali se je hrana pogrevala v plastiki ali ne. Poleg temperature je pri nekaterih materialih pomembno, ali so v njih zapakirane kisle oziroma mastne sestavine oziroma živila.

Težava strupenih snovi v embalaži je tudi v tem, da so zelo obstojne, bioakumulativne in mobilne. To pomeni, da prehajajo iz embalaže v hrano in iz hrane v naše telo, iz odpadkov pa v naše okolje, v naš vodni krog in prek tega spet v naš organizem in da se nabirajo ter trajno ostajajo v nas in našem okolju.

Najbolje se lahko zaščitimo, če premislimo ali določeno pakirano živilo res potrebujemo. Da nakupujemo s svojo, stekleno embalažo, ko pridemo domov poskrbimo, da živila čim prej preložimo v varnejše posode, ne pogrevamo živil v plastiki ali embalaži s premazi in tudi ne odtajamo v plastiki. In ne uporabljamo poškodovanih teflonskih posod ali plastičnega kuhinjskega pribora.

Plastična embalaža, posebna embalaža, pločevinke, embalaža za enkratno uporabo, takšna za hitro hrano, pa tudi plastificirana papir in karton lahko vsebujejo bisfenole, mikroplastiko, ftalate, pfase, lepila in druge kemikalije oziroma snovi, ki so našemu zdravju škodljive.

Bisfenol A je hormonski motilec, ki ga povezujejo z razvojem raka, diabetesa in nevroloških bolezni. Najdemo ga v polikarbonatni trdi plastiki in epoksi smolah. Tudi ftalati so hormonski motilci, ki lahko poškodujejo jetra, hormonski in reproduktivni sistem. Uporabljajo se med drugim za mehčanje plastike in so praktično povsod. Gre za kemikalije ki najpogosteje prehajajo iz embalaže v hrano pod visokimi temperaturami. Pfas kemikalije lahko povzročajo dvig holesterola, kronična vnetja prebavil, bolezni ščitnice in različne vrste raka. Zagotavljajo pa odbojnost vode in maščob in jih lahko najdemo v embalaži za hitro hrano, kartonih za pice in v teflonskih posodah.

Niso vse plastike enake. Oznake za plastiko so tiste številke v trikotniku. Številka 1 je relativno varna za enkratno uporabo, ni pa varna za segrevanje. Številka 2 je zelo stabilna, primerna za večkratno uporabo, najboljša izbira za hrano pa je številka 5, ki zdrži tudi toploto. Veliko slabše so številka 3, ki vsebuje ftalate, številka 6 ki lahko sprošča rakotvoren stiren. Preveriti je potrebno tudi oznake za uporabo v mikrovalovki, zamrzovalniku in pomivalnem stroju.