Koliko časa naj otrok preživi na tablici, računalniku, pred televizijo?

"Pri pouku je večkrat zaspal. Seveda, če je bil premalo naspan," nam je pripovedovala obupana mama. Sinu fizično nikdar ni odvzela računalnika. Ne, ker ne bi poskusila, pač pa zato, ker je, kadar je to storila, postal agresiven. "Moj sin nima nobene volje, nobene energije. Spi, je in igra računalniške igre." 

Več kot polovica otrok prosti čas preživlja v virtualnem svetu. V ordinacijo Mihe Kramlija, v edino ambulanto, ki v javnem zdravstvu zdravi nekemične odvisnosti, prihajajo starši s komaj dveletnimi otroki, ki nočejo jesti, če nimajo tablice. "Zdrava kmečka pamet pove, da mora otrok lulati, kakati in tudi jesti brez tablice, brez elektronske igračke," opozarja Kramli. Intenzivnost, barve in zvoki elektronskih igrač otroke tako zasvojijo, da nočejo ven na svež zrak, ker v naravi takšne intenzivnosti ni. "Srečujem otroke in mladostnike," razlaga Kramli, "ki niso sposobni preteči 500 metrov, ker so gibalno ovirani." Starši moramo vedeti, da so tovrstne igrače le popestritev, tako kot mobilni telefon, televizija, igranje računalniških iger.

"Osnovnošolec ali srednješolec ne moreta biti lastnika mobilnega telefona, lahko pa ga uporabljata." Starši smo torej gospodarji nove tehnologije, ki odločamo, kdaj in koliko časa bo naš otrok preživel pred tablico, računalnikom, televizijo. "Dejstvo je, da otrok mora poznati novo tehnologijo, ker sicer kasneje ne bo funkcionalen, vendar moramo to tehnologijo mi obvladati, ne ona nas." 

V novogoriško ambulanto prihaja vse več deklet, odvisnih od make-upa. Pri odraslih se pojavlja še ena, lahko rečemo, tipično slovenska zasvojenost: odvisnost od dela. "To je pretiravanje z delom na račun osebnega življenja, družine, igranja, počitka," pojasnjuje psihoterapevtka Sanja Rozman. Marsikdo v šali reče: če bi že moral, bi bil najrajši odvisen od spolnosti. A vedeti je treba, da so mnogi moški, odvisni od seksa, impotentni. Da poželenje umre, ker odvisnika nobena ženska ali pa moški ne privlači več, ni več vznemirjenja.

Pogosta stigma, različni pristopi k zdravljenju

Zgodbe odvisnikov so težke, boleče. Mnoge grozljive, polne nasilja. Zasvojenci so pogosto stigmatizirani, mnogi se sramujejo svojih dejanj. Pristopi k zdravljenju so različni. Da je ključno priti do globine, do primarne travme, opozarja Rozmanova. "Otrok, ki mora reševati svoje starše, ki so mrtvo pijani ali pa nasilni, dobi takšno rano, da to ni kar nekaj, kar se reši tako, da rečemo: 'Saj bo boljše.' Te rane ostanejo, se potlačijo in se pokažejo čez 10, 20 let, ko ti otroci odrastejo in si poskušajo v novi družini ustvariti varno okolje. Tega pa ne znajo, ker tega niso izkusili v primarni družini." Vseeno je, s čim si zasvojen, še pravi Rozmanova, spodaj je ista bolečina, ista travma. Ta je poleg dednosti največji dejavnik tveganja. Med travmatskimi izkušnjami pa pogosto spolna zloraba v otroštvu. "Eden od petih v splošni populaciji je to doživel. Med mojimi pacienti pa kar eden od treh."

Če se prepoznate v kateri od zgodb, če ste zasvojeni ali pa je odvisen vaš bližnji, v 24UR Inšpektor tudi o tem, kam po pomoč, kako si pomagati.