Konec verig za pse, zavetišča pa pokajo po šivih: nova zakonodaja odpira nova vprašanja

Po podatkih Centralnega registra psov Republike Slovenije je imelo na začetku leta 2026 psa kar 39 odstotkov slovenskih gospodinjstev, v državi pa je bilo registriranih 249.572 psov. Pes je tako eden najpogostejših spremljevalcev slovenskih družin. A hkrati številke razkrivajo tudi drugo plat zgodbe. Več psov namreč pomeni tudi več odgovornosti. Dostikrat si ljudje omislijo žival, za katero sploh niso sposobni skrbeti, opozarja Olja Ivanović, vodja Zavetišča za zapuščene živali Ljubljana. Odgovorno lastništvo psa namreč ni zgolj vprašanje zakonov ali glob, temveč predvsem vprašanje odnosa, časa in razumevanja živali.

Barbara Imperl iz Ljubljane si življenja brez svojega mešančka Johnnyja skoraj ne predstavlja. Spremlja jo v službi, na opravkih, pogosto pa ju lahko srečamo tudi na Šmarni gori. Johnny je po njenih besedah osvojil verjetno več dvatisočakov kot večina Slovencev. "Najprej sem imela drugega kužka. Delala sem po osem ur in mi je bilo grozno, da je bil sam. Potem sem na spletu našla Johnnyja. Zgodba je bila, da je pomeranec–čivava, no, ni," se nasmehne. "Ampak jaz sem najsrečnejša, da imam prav njega."

Podobno močno vez s psom ima tudi Marko Kardinar iz Dobrovnika, lastnik kraškega ovčarja Falca Raubarskega. Čeprav je star komaj dobro leto, je že na svoji prvi pasji razstavi v Šempetru pri Novi Gorici dosegel izjemen uspeh. "Celo naslov šampiona v lepoti je dobil. Zmagal je praktično v vseh kategorijah, kar nikakor nismo pričakovali," pravi Kardinar. Po njegovih besedah pa razstave niso pomembne le zaradi tekmovanja. "Gre predvsem za socializacijo psa – da se navadi na druge pse in na množico ljudi. Tudi lastnik se preizkusi, kako obvladati psa v takšnem okolju, kjer je lahko tudi do tisoč psov različnih pasem."

Pogosto ljudje pri izbiri psa dajejo prednost njegovemu videzu oziroma zunanjosti, namesto da bi se najprej posvetili njegovim genetskim in vedenjskim značilnostim, opozarja Jože Vidic, kinolog in mednarodni sodnik. "Prav zaradi tega se pogosto zgodi, da si omislijo pasmo, ki zanjo niso pripravljeni ali pa jim preprosto ne ustreza. Velikokrat namreč psa določene pasme opazijo pri sosedih, znancih ali prijateljih lepo vzgojenega in umirjenega ter se na podlagi tega odločijo za enako pasmo. Ko pa psa pripeljejo domov, hitro ugotovijo, da je njihov povsem drugačen, saj obstajajo velike razlike tudi med posamezniki znotraj iste pasme."

Lastniki morajo razmišljati tudi o življenjskem slogu: ali živijo v mestu ali na podeželju, koliko časa imajo za psa, ali ga lahko peljejo na aktivnosti, ter ali si lahko privoščijo stroške. "Pes povprečno stane približno 100 evrov na mesec," dodaja.

Odgovorno lastništvo se začne že na sprehodu. Policija je med letoma 2023 in 2025 obravnavala več kot 5.000 kršitev zakona o zaščiti živali, najpogosteje zaradi psov brez povodca na javnih mestih. Po odloku so na javnih površinah psi praviloma obvezno na povodcu, sicer lastniku grozi globa od 600 do 1.200 evrov.

Gašper Erjavec iz Voka Snage opozarja, da nekateri lastniki pravila ignorirajo. "Marsikdo spusti psa, da se zlaufa', a s tem lahko ogroža druge ljudi ali prostoživeče živali." Pojasnjuje, da sami nimajo pristojnosti za kaznovanje kršiteljev. Nadzor in izrekanje glob izvaja redarska služba Mestne občine Ljubljana. Kljub temu pa delavci, ki na terenu skrbijo za urejanje javnih površin, pogosto prihajajo v stik z lastniki psov. Ob takšnih srečanjih jih opozarjajo na odgovorno ravnanje in jih spodbujajo, naj bolj dosledno skrbijo za svoje štirinožce ter za čistočo javnih površin.

V praksi se po njegovih besedah pogosto izkaže, da so nekateri lastniki do teh opozoril precej brezbrižni. Na pobude in opazke se ne odzivajo oziroma jih preprosto preslišijo, kar kaže, da del ljudi še vedno ne jemlje dovolj resno odgovornosti, ki jo prinaša skrb za psa.

V Ljubljani živi skoraj 26.000 psov. Če vsak opravi potrebo vsaj enkrat dnevno, to pomeni približno 26.000 iztrebkov na dan, skoraj 10 milijonov na leto.

V prestolnici je nameščenih 252 košov za pasje iztrebke, kazen za nepobiranje pa je zrasla z 40 na 100 evrov. Kljub temu zaposleni pri čiščenju javnih površin pravijo, da težava ostaja. "Če komu rečeš, zakaj ni pospravil za sabo, dobiš odgovor: Povejte to županu'," pravi Alexander Xander iz Voka Snage, ki hkrati opozarja, da se soočajo s problemom, ko ljudje kradejo vrečke, ki so namenjene pasjim iztrebkom, nato pa ostali lastniki ostanejo brez teh.

Pobiranje iztrebkov sicer ni pomembno le zaradi urejenosti mesta, pomembno je, da se jih pobira tudi na podeželju. Tam, kjer je veliko travnatih in kmetijskih površin, se takšne situacije pojavljajo precej pogosto, vendar o njih redko prihajajo uradne pritožbe. Verjetno se večina primerov reši lokalno, še preden bi prišli do pristojnih služb. Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da gre predvsem za vprašanje družbene odgovornosti.

Veterinarka Mima Nabergoj iz Moravskih Toplic opozarja tudi na zdravstvena tveganja. "Pes se lahko okuži že, če iztrebek povoha ali se ga dotakne s smrčkom. Zato je higiena izjemno pomembna. Pasji iztrebki na kmetijskih površinah lahko namreč predstavljajo tveganje za rejne živali. Če jih zaužije govedo ali druge domače živali, se lahko prenašajo različne bolezni."

Takšne primere veterinarji najpogosteje opažajo pri psih, ki živijo na kmetijah in imajo neposreden dostop do krme ali drugih virov hrane za živali. V takšnih okoliščinah lahko pasji iztrebki pridejo v stik s krmo, kar v teoriji lahko privede tudi do resnejših okužb v hlevih. Zato sogovorniki poudarjajo, da je odgovorno ravnanje z iztrebki pomembno ne le v mestih, temveč tudi na podeželju.

Moravske Toplice, največja občina v Pomurju po površini, slovi tudi po ljubezni do psov. Po uradnih podatkih je v občini registriranih kar 986 psov, medtem ko je prebivalcev 5.948. To pomeni približno 166 psov na tisoč prebivalcev – enega psa na vsakih šest ljudi – kar je občutno nad slovenskim povprečjem.

Kljub velikemu številu hišnih ljubljenčkov pa v občini ne zaznavajo večjih težav. Podžupan Sašo Koca pojasnjuje, da že dalj časa niso prejeli niti ene prijave o neprimernem ravnanju z živalmi. "Občina trenutno ne obravnava nobene prijave. Smo zadovoljni z ozaveščenostjo občanov in turistov. Živali danes niso več samo čuvaji hiš, ampak del družine," pravi Koca.

Enako sliko kaže tudi delo medobčinske inšpekcije, ki v zadnjem obdobju prav tako ni zabeležila prijav.

Čeprav se ponekod po Sloveniji pojavljajo spori med kmeti in lastniki psov – predvsem zaradi sprehajanja po travnikih in nepobranih iztrebkov – se v Moravskih Toplicah s tem skoraj ne srečujejo.

"Naše okolje je tradicionalno povezano s kmetijstvom. Pri skoraj vsaki hiši je bila nekoč kakšna žival, zato kmetje tega ne vidijo kot težavo," dodaja podžupan.

Pred leti so sicer opazili več iztrebkov v javnem prostoru, a so stanje izboljšali z dodatnimi koši in ozaveščanjem.

"Nismo šli v kaznovanje, temveč smo uredili več košev po ulicah. To je precej izboljšalo stanje."

Moravske Toplice so ena najpomembnejših slovenskih termalnih destinacij. Občina na leto zabeleži več kot 500.000 nočitev, s turisti pa prihaja tudi veliko psov.

"Pri nas so živali dobrodošle. Večjih težav nimamo, večina obiskovalcev spoštuje pravila, psi so na povodcih, iztrebke pobirajo," poudarja Koca.

Za to skrbi tudi dobra komunalna ureditev. Po naseljih je postavljenih več košev, ki jih redno praznijo, zato nesnage na terenu skoraj ni.

"Če bi se pojavil kak incident, bi nas o tem obvestila policija ali inšpekcija," še dodaja podžupan.

Od 11. novembra 2025 v Sloveniji velja pomembna sprememba zakonodaje: trajna namestitev psa na verigi ali vrvi je prepovedana. Kršiteljem grozi globa do 1600 evrov, pes pa mora imeti ograjen prostor ali pesjak, zaščito pred vremenskimi vplivi in možnost gibanja.

Zavetišča so po uvedbi zakona prejela številne klice lastnikov, ki niso želeli urediti novih pogojev za svoje pse. "Nekateri bi psa raje oddali v zavetišče, kot da bi mu uredili primeren prostor," pravi Nevenka Zrim, vodja zavetišča Mala hiša v Lukačevcih, Simon Mihorič iz društva Srce za bulle dodaja: "Trenutno imamo največ opravka z ljudmi, ki so se po novem zakonu odločili, da svoje pse oddajo, ker jih ne želijo več imeti na verigi. Gre predvsem za pse, stare med pet in deset let. To je res noro, vsak dan prejmemo od deset do petnajst klicev, sporočil ali elektronskih pošt ljudi, ki bi radi, da prevzamemo njihove pse. Razlog je pogosto ta, da niso pripravljeni urediti ograje, pesjaka ali drugih pogojev za bivanje psa. Prav v takšnih primerih se pokaže, koliko jim pes v resnici pomeni in koliko sočutja je v odnosu med ljudmi in živalmi."

Kinolog Vidic poudarja, da je pes na verigi pogosto osamljen, še posebej, če je nanjo privezan ves dan. Sam zato raje govori o privezu kot o verigi, saj izraz veriga zveni kruto in daje občutek, kot da je žival dobesedno vklenjena. Po njegovem mnenju bi lahko bil primeren privez v določenih primerih celo manj problematičen. Na primer, če bi bil pes privezan le del časa, hkrati pa bi se družinski člani z njim vsak dan ukvarjali in ga redno vodili na sprehode. "V takšnih okoliščinah je lahko privez včasih celo boljša rešitev kot življenje v pesjaku. Pes v pesjaku je pogosto popolnoma sam, kar lahko primerjamo z življenjem zapornika v samici, eni najtežjih oblik kazni. Podobno je lahko tudi za psa, ki je zaprt v pesjaku brez družbe in stika z ljudmi."

Opozarja tudi, da se zakon s tem vidikom ne ukvarja dovolj. Skrbnik, ki ima psa ves čas v pesjaku, praviloma ne krši pravil, dokler mu zagotavlja osnovne pogoje: očisti iztrebke, zamenja vodo in mu priskrbi hrano. Toda pes pri tem pogosto ostane brez tistega, kar najbolj potrebuje: družbe, pozornosti in duševne stimulacije.

"Ob takšnem zakonu bi morali predvideti tudi prehodne rešitve za pse, ki so že deset let ali več živeli na verigi. Takšni psi drugega življenja pravzaprav ne poznajo – če jih naenkrat spustiš, pogosto niti ne vedo, kako ravnati. Naj poudarim, da sam nikakor ne odobravam, da so psi na verigi, vendar bi bilo treba pri takšnih primerih poiskati tudi nek razumen kompromis," dodaja Simon Mihorič. "Morda bi bila ena od možnosti privez na daljšo zajlo ali podaljšan privez, na primer na razdalji 15 metrov, vsaj za starejše pse, ki bodo živeli še dve ali tri leta. Treba je razumeti tudi realnost na terenu, človek, ki je imel psa deset let na verigi, ne bo čez noč zgradil ograje okoli hiše ali postavil pesjaka, ki lahko stane dva, tri ali celo pet tisoč evrov."

Zadnje spremembe zakonodaje so po besedah predstavnikov zavetišč prinesle dodatne zaplete. Novela zakona iz leta 2025 namreč določa, da mora imeti občina na vsakih začetih 800 registriranih psov zagotovljeno eno mesto v zavetišču, hkrati pa tudi dve bivalni enoti za mačke glede na število psov, kar se že močno pozna v praksi.

"Dejstvo je, da smo zavetišča v lanskem letu podala ogromno odpovedi pogodb z občinami – samo naše zavetišče jih je odpovedalo trinajstim. Z načinom financiranja, ki po 180 dneh pokriva le 35 odstotkov stroškov, lahko zagotovimo zgolj osnovno prehrano za živali. Stroškov dela, vode, elektrike, vzdrževanja objektov in drugih nujnih izdatkov kmalu ne bomo več mogli pokrivati", izpostavlja Dušan Hajdinjak, predsednik Združenja oskrbnikov zavetišč za živali.

Zaradi prezasedenosti se že pojavljajo primeri, ko živali sploh ni mogoče namestiti v zavetišče. Predstavniki enega od zavetišč navajajo, da imajo trenutno na terenu dva psa, za katera ne morejo zagotoviti prostora. Čeprav zakon predvideva možnost namestitve v drugo zavetišče, je to v praksi pogosto neizvedljivo, saj so številna zavetišča po državi že zapolnjena. Največ občin, ki nimajo sklenjene zakonsko zahtevane pogodbe z nobenim zavetiščem, je v podravski, savinjski in koroški regiji, do konca letošnjega leta pa naj bi kar polovica slovenskih občin ostala brez pogodb z zavetišči. Odgovorna oseba na občini lahko za takšno kršitev sicer plača 800 evrov globe.

"Vsakodnevno prejemamo prošnje občin, ki nimajo več sklenjenih pogodb za nameščanje zapuščenih živali. Kje te živali končajo in ali so sploh oskrbljene v skladu z zakonom, žal ne vemo. Za nastalo stanje je odgovorna predvsem politika, ki je pri sprejemanju zakonodaje popolnoma izključila stroko, zavetišča in druge deležnike, ki se s problematiko zapuščenih živali srečujemo vsak dan."

Gregor Košir, župan Občine Kočevje in predsednik Skupnosti občin Slovenije, meni, da se država s problemom ne želi zares ukvarjati in odgovornost prelaga na lokalne skupnosti. Po njegovih besedah je zakonodaja porušila sistem oskrbe zapuščenih živali, ki je deloval desetletja, zdaj pa po njegovem mnenju ni prave volje, da bi nastale težave tudi odpravili. "Na žalost se tukaj predstavniki države nočejo s tem ukvarjati in trdijo, da je to problem lokalne samouprave. Se pravi z zakonodajo smo razrušili desetletja delujoč sistem, sedaj pa nekako ni želje, da bi to popravili."

Posebno vlogo pri oskrbi zavetiških psov imajo prostovoljci. Vida Kološa je ena najaktivnejših sprehajalk psov v Sloveniji. Lani je opravila 1.400 ur prostovoljnega dela, v vseh letih pa sprehodila več kot 4.000 psov. "To ni samo lepo vreme in prijeten sprehod. Je tudi dež, veter in sneg. Ampak psi potrebujejo gibanje in stik z ljudmi." Kljub temu opaža, da se število prostovoljcev zmanjšuje, predvsem ob koncih tedna.

Zakon danes psa priznava kot čuteče bitje, vendar se odnos do živali v praksi še vedno razlikuje. Na nekaterih območjih pes ostaja predvsem čuvaj dvorišča, drugje pa postaja enakovreden član družine.

"To so praktično kot naši majhni otroci," pravi Marko Kardinar. "Zato jim moramo dati čas, energijo in skrb." Veterinarka Mima Nabergoj pa dodaja: "Vedno znova poudarjamo, da se moramo zavedati, da so psi čuteča bitja. Potrebujejo socializacijo, potrebujejo naš čas in ukvarjanje z njimi. Pomembno je, da jih imamo kot del družine, da jim nudimo tako mentalno kot tudi fizično stimulacijo in da pes ni zgolj pes na dvorišču. V zadnjih letih sicer opažamo, da se odnos do psov postopoma izboljšuje, iz generacije v generacijo dobivajo več spoštovanja in drugačen status v družbi."

S tem pa je povezana tudi odgovornost lastnikov. Sem spada skrb za higieno, pobiranje iztrebkov ter preventiva pri zdravju živali. S preventivnimi cepljenji lahko na primer preprečujemo bolezni, kot je leptospiroza, prav tako pa je pomembna zaščita pred notranjimi paraziti. Gre tudi za odgovornost do drugih živali in ljudi, saj se nekatere bolezni lahko prenašajo naprej. Ključno pa je, da se zavedamo, da pes potrebuje družbo, socializacijo in skrb ter da ga obravnavamo kot čuteče bitje.

V zavetiščih po Sloveniji vsak dan čakajo psi z različnimi zgodbami, nekateri so bili zapuščeni, drugi zanemarjeni, tretji izgubljeni. A vsake toliko se zgodi tudi srečen konec. V zavetišču Mala hiša je pes Jecky po dveh letih čakanja končno dobil nov dom. Za takšno zgodbo pogosto ni potrebna velika sprememba, le ena odločitev. Odgovoren človek na drugi strani povodca.