Renesansa predorogradnje: kako sploh gradimo predore?

V rubriki 24UR Inšpektor preverjamo, kako pravzaprav sploh poteka gradnja predorov? Kako zahtevna je? Kaj so glavni izzivi pri enem najnevarnejših človeških posegov v okolje?

V Sloveniji predore večinoma gradimo po tako imenovani novi avstrijski oz. klasični izkopni metodi, primerni zlasti za nestabilne hribine in tiste, pri katerih je geološka zgradba zelo raznolika. Dela potekajo po natančno določenem zaporedju. Začne se z izkopom zgornje polovice predora – tako imenovane kalote. Ko to izkopljejo, vgradijo jeklene loke, armaturne mreže, brizgani cementni beton in sidra. Po istem ključu sledi stopnica in na koncu še talni obok. Nato vgradijo hidroizolacijo in sekundarno oblogo predora.

 Kako je to videti v praksi, smo si najprej ogledali na Karavankah. Tam turški Cengiz že skoraj 3 leta koplje dobre 3 kilometre in pol dolgo slovensko stran druge cevi predora. Trenutno, pojasnjuje Milan Črepinšek, namestnik vodje nadzora gradnje, do avstrijske meje manjka še kilometer: "Trenutno smo na stacionaži 2.427 metrov, tako da nam do konca manjka še približno 1.020 metrov. Izkop se dela mehansko, z bagri, pnevmatičnimi kladivi. Če je trši material, se pa vrta in minira. En korak, ki ga izkopljemo, je trenutno meter in 30 centimetrov. Na dan naredimo dva takšna koraka." Zaradi pestre in raznolike sestave Karavank gre za enega zahtevnejših predorov, pritrjuje vodja gradbišča in predstavnik turškega Cengiza Edvard Kastelic: "Izgradnja te vzhodne cevi je v moji karieri najtežji tunel, kar se tiče geoloških pogojev. Imamo velike dotoke vode, imamo pojav najnevarnejšega plina, ki spremlja podzemne gradnje, to je metan. In v tem tako imenovanem permakarbonskem odseku imamo izredno nekohezivno hribino, ta permakarbonski skrilavec, ki nam onemogoča izdelavo daljših korakov in velikih napredkov."

 Da gradnja predorov poteka kar se da brez težav, je ključna dobra priprava, pojasnjuje prvi mož projektantskega podjetja Elea iC Angelo Žigon: "Gradnja predorov je zelo specifična gradnja, vsi postopki so res drugačni. Te bi lahko delili na raziskave, projektiranje, gradnjo in dnevno spremljavo gradnje. Boljše ko so raziskave, boljši je model. Pri projektiranju je ključno, da predvidimo scenarije, ki so najbolj verjetni, teh je pa lahko od 50 do 100. Gradnja je pa potem ta četrti del, kjer je pomembna geološka in geomehanska spremljava, meritve. Tu se pa potem ugotavljajo dejanske razmere in se potem ukrepi prilagajajo tem razmeram, ki jih srečaš, ko se koplje predor."

In kako je na gradbišču trenutno največjega infrastrukturnega projekta v Sloveniji, več kot milijardo evrov težkega drugega tira? Tam bo sedem predorov, s servisnimi in izstopnimi cevmi dolgih kar 37,4 kilometra. Doslej so jih izkopali 17 kilometrov. Predore tam koplje konzorcij Kolektorja CPG in dveh turških podjetij. Gradnja je na trasi drugega tira zaradi geologije – flišnih kamnin in apnenca – enostavnejša kot pod Karavankami. Kot pojasnjuje samostojni strokovni sodelavec za predorsko gradnjo pri 2TDK Drago Dvanajščak so ena večjih neznank zlasti kraške jame: "Trenutno smo naleteli na 34 kraških pojavov, nekateri so manjši, v obliki manjše razpoke. Nekateri so večji. Največja doslej odkrita jama je globoka približno 150 metrov in dolga 300 metrov."

Predorogradnja v Sloveniji v zadnjih letih torej doživlja pravo renesanso. V preteklosti smo predore, tudi zelo zahtevne – kot so denimo Trojane, Golovec in Šentvid – gradili med gradnjo avtocestnega križa. Večkrat so to gradnjo spremljale tudi afere: afera disketa ob gradnji trojanskega predora Podmilj, težave z betonskimi vozišči v trojanskih predorih, afera Šentvid, kjer je s stropa kar dvakrat odpadel kos protipožarnega ometa. Kot je prepričan Vojkan Jovičić, odgovorni projektant na drugem tiru in direktor Inštituta za rudarstvo, geotehnologijo in okolje IRGO, je danes to zgodovina: "To nima nobene zveze z gradbeno stroko. Takrat so v bistvu ljudje, ki so se ukvarjali s temi projekti, imeli določene težave pri izbiri dela, pri vodenju. Ampak to je zdaj polpretekla zgodovina, ki danes po mojem mnenju ni več pomembna za to, kar se gradi zdaj."

Po propadu velikih gradbincev je sicer slovenska gradbena operativa izgubila reference, znanje in tehnologijo za gradnjo predorov. To pa je odprlo vrata tujim gradbenim podjetjem na slovenski trg. A zdaj se reference počasi vračajo. Predor Pekel na železniški progi med Mariborom in Šentiljem je tako prvi, ki ga je Kolektor CPG izkopal samostojno. Zato – pojasnjuje direktor družbe Kristjan Mugerli – že smelo pogledujejo k naslednjim projektom: "Tudi nadaljnji projekti, ki se pripravljajo v naslednjem desetletju, imajo velik poudarek na predorogradnji. Zato smo se strateško odločili, da se z izzivom predorogradnje soočimo in da v tem času pridobimo tudi določeno število referenc, ki nam bo omogočilo potem tudi nastop na tujih trgih."

 Kako pa je s cenami projektov, podražitvami, aneksi, časovnicami? Bodo Karavanke, ki smo jih zaradi težav z izbiro izvajalca začeli graditi leto in pol za Avstrijci, zgrajene do roka? Bo promet po drugem tiru res stekel leta 2026? Tudi o tem v rubriki 24UR Inšpektor na VOYO.