Šamanski obredi: terapija ali tvegana iluzija?

"To niso stvari, s katerimi bi se človek igral kar tako," opozarja Gabriel Šerjak, mentor za osebno transformacijo skozi šamanske prakse. Tudi Maja Tratnik, psihedelična terapevtka in avtorica projekta Bodi ti, ki se trenutno mudi v Peruju na večdnevnem retreatu s šamansko dieto in ajavasko, poudarja pomen konteksta in izkušenega vodstva: "Zelo pomembno je, da prideš v roke nekomu, ki res ve, kaj dela."

Ajavaska velja za pijačo duhovnega razkritja. Po izročilih naj bi posamezniku z namenom zdravljenja nastavila brutalno iskreno ogledalo njegovega življenja. Pripravlja se iz kombinacije dveh rastlin: ena vsebuje psihoaktivno snov DMT, druga pa učinkovine, ki preprečijo njeno hitro razgradnjo v telesu, zato lahko pride do izrazitih sprememb zaznavanja, čustvovanja in razmišljanja. Učinki pa so zelo individualni.

Za samooklicanega šamana Matica Goloba je telesna reakcija del procesa: "Telo se mora spucati'. Nekaj gre ven čez usta, nekaj v stranišče, potem pa medicina začne delati."

Rastko Križančič z Inštituta notranjega ravnovesja dodaja, da takšne prakse vodijo "v skromnost, v mir, v sprejemanje in nesojenje".

Toda prav tu se pojavi razpoka. Psihoterapevtka in dolgoletna raziskovalka tega področja Mina Paš opozarja, da lahko neustrezna priprava vodi v hude posledice: "Če gre človek v zelo močno spremenjeno stanje zavesti, pa nanj ni pripravljen, ima to lahko zelo problematične posledice."

S širjenjem ajavaske iz amazonskega okolja v zahodni svet se je razvil tudi pojav t. i. spiritualnega turizma. Močne prakse se pogosto ponujajo brez jasnega okvira, odgovornosti ali podpore po izkušnji. "Največja nevarnost pogosto niso same substance, ampak ljudje, ki procese vodijo brez dovolj znanja, izkušenj ali osebne stabilnosti," opozarja Paš.

Nekateri govorijo celo o zdrsu šamanstva v šarlatanstvo. Maestro Yaguar Ura, perujski zdravilec in varuh tradicije ljudstva Cocama, poudarja, da pravi zdravilec ne nastane čez noč: "Ne eno ali dve leti, ampak mnogo let je potrebnih, da veš, kdaj si pripravljen voditi obred."

Zgodbe o razsvetljenju, razreševanju travm pa tudi o popolnih zlomih, so bile razlog, da ajavaske nisem želel več zgolj opazovati od daleč. Odločil sem se, da jo poskusim.

Prvi požirek je grenak, skoraj odbijajoč. Nato tišina. Dolgo čakanje. Prostor počasi napolnijo ikari – obredne pesmi – in potovanje se začne. Po treh različnih izkušnjah z ajavasko lahko z gotovostjo trdim: izkušnja nikoli ni enaka. Vsakič odpre druga vrata.

Prav v tej nepredvidljivosti se skriva tudi največje tveganje. Vodenje večurnih obredov v spremenjenem stanju zavesti, z izrazitimi učinki na psiho in telo – med katere sodijo tudi bruhanje, driska ter močna čustvena nihanja – vse pogosteje prevzemajo posamezniki, ki za to niso ustrezno usposobljeni. Prav pomanjkanje znanja, izkušenj in sposobnosti pravočasnega ukrepanja pa predstavlja eno večjih tveganj sodobnih obredov zunaj tradicionalnega okolja. "Če oseba, ki vodi obred, ni dovolj pripravljena, da obvladuje moč te medicine, lahko izkušnja postane zelo kaotična. Človek lahko zapade v stanje psihoze in razvije strahove, ki trajajo še dolgo po izkušnji," na nevarnosti  opozarja tudi varuh tradicionalnih praks Yaguar Ura. 

Damjan Grenc, dr. med., vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana, dodaja: "To so pogosto nepredvidljive stvari. Uporabnik ne more vedeti, kam ga bo ta psihedelična izkušnja odpeljala. Lahko je prijetna, lahko pa zelo zelo neprijetna. In v takem primeru bi rabil nekoga, ki mu lahko priskoči na pomoč."

V Sloveniji in po svetu se poleg ajavaske pojavljajo tudi drugi psihedeliki – psilocibinske gobe, ibogain in različni kaktusi. Cena tovrstnih obredov se giblje med približno 150 in več kot 400 evri. Pri preverjanju ponudnikov smo naleteli na izrazito zaprtost: snemanje so zavrnili skoraj vsi, nekateri pa so udeležbo celo pogojevali z zahtevo po molku o uporabljenih snoveh.

Posebej sporne so prakse, pri katerih udeležencem obljubljajo naravni pripravek, v resnici pa jim ponudijo sintetično snov, na kar opozarjajo tudi v Društvu DrogArt. "To je etično in zdravstveno izjemno sporno," poudarja Mina Paš. Pri enem izmed obredov, ki potekajo pod različnimi imeni, denimo "Obred ljubezni in kristalne zavesti", ena od izvajalk udeležencem pod pretvezo, da bodo popili zvarek iz naravne korenine, t. i. sassafre, dejansko postreže sintetični MDMA oziroma ekstazi.

Tveganja pa niso zgolj teoretična. Leta 2023 je policija v Sloveniji obravnavala tudi smrtni primer po skupinskem obredu z ajavasko. Organizatorja so leto pozneje kazensko ovadili, v preiskavi pa zasegli več kot 11 litrov tekočine, ki je vsebovala DMT.

Strokovnjaki zato soglasno opozarjajo: pred morebitno udeležbo je nujno preveriti zdravstveno in psihološko stanje, še posebej ob jemanju antidepresivov, zgodovini duševnih motenj ali nosečnosti. Ključno je tudi informirano soglasje – vedeti, kaj bo posameznik zaužil, v kakšni količini in pod kakšnimi pogoji.

"Rdeče luči so, če ni priprave, individualnega pogovora in integracije po izkušnji," pravi Paš. Nekateri priporočajo tudi osnovne zdravstvene preglede pred odločitvijo.

Ajavaska ima v amazonskem okolju status kulturne dediščine, ob vse več pripovedih o tem, kako je posameznikom pomagala pri soočanju s stiskami, travmami ali iskanju smisla. V večini zahodnega sveta pa je prepovedana ali strogo regulirana – tudi v Sloveniji. Kljub temu se razprava odpira. Jeseni se bo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani zaključil raziskovalni projekt o pravnem okviru psihedeličnih terapij, kar bi lahko odprlo prostor za širšo strokovno in javno razpravo.

Zagovorniki menijo, da ima ajavaska terapevtski potencial, vendar le ob ustreznem znanju, dolgoletnih izkušnjah in visoki stopnji odgovornosti. Kritiki pa opozarjajo, da so posledice neustrezne ali nepremišljene rabe lahko dolgotrajne in hude.

Kot pravi maestro Yaguar Ura: "Če k tej medicini ne pristopimo s spoštovanjem in ne iščemo zdravljenja, ampak zgolj želimo nekaj videti, potem ne govorimo več o medicini."

Vprašanje tako ostaja odprto: v družbi, ki hrepeni po hitrih odgovorih in globokih izkušnjah – smo res pripravljeni nositi težo odgovorov, ki jih lahko tam dobimo?