Večurno čakanje pacientov: neizogibnost ali slaba organizacija?

Dolgo čakanje po kemoterapiji ali obsevanju na prevoz domov. "Tudi po pet ali šest ur," opisuje stanje Helena Požar, diplomirana medicinska sestra in strokovna vodja zdravstvene nege v specialističnih ambulantah Onkološkega inštituta.

Čakanje je za onkološke bolnike – ene najbolj ranljivih skupin – še posebej naporno. Medtem ko nepokretni (ležeči) pacienti čakajo v posebni sobi pod nadzorom medicinske sestre, pa pokretni čakajo kar na stolih v čakalnici. Zakaj je tako? Požar pojasnjuje: "Prevozniki včasih pripeljejo več bolnikov hkrati. Eni so naročeni ob pol devetih, drugi ob desetih ali dvanajstih. Tisti, ki končajo prej, morajo potem čakati na zadnjega, kar je velik problem."

Tudi ena od bolnic, ki je za rubriko 24ur Inšpektor stopila pred kamero in je Onkološki inštitut zaradi hude diagnoze obiskala že več kot 250-krat, pravi, da je čakanje zelo naporno – predvsem zato, ker nihče ne pove, kdaj naj bi prevoz dejansko prispel. "Tega ti namreč ne povedo," pravi. Pred kratkim je bila celo neupravičeno izključena iz sistema prevozov.

Zaradi nepredvidljivosti prevozov se je bolnica včasih sama pripeljala do Novega mesta in tam čakala na nenujno reševalno vozilo, da bi se izognila dodatnim desetinam kilometrov vožnje po okoliških vaseh. "Jaz nikoli nisem želela izkoriščati sistema. Vedela sem, da je ta vožnja zelo nepredvidljiva. Ne veš, ali boš šel direktno z Onkološkega inštituta domov ali se boš vozil še ali 10 kilometrov ali pa 40 kilometrov naokoli, da bo reševalec odložil še druge paciente. To so res težke stvari, da se potem še z logistiko ukvarjaš tako bolan. Medtem ko hodiš na zdravljenje, ki ti dejansko omogoča podaljšanje življenja."

Po drugi strani pa nekateri pacienti brez težav pridobijo napotnico za sanitetni prevoz – tudi če ta ni nujno potreben.

Da se je sistem v določenih delih iztiril, ocenjuje Roman Meško, direktor Pacienta, največjega koncesionarja za nenujne prevoze v državi. "Nenujni reševalni prevoz naj bi bil za osebe, ki potrebujejo spremstvo zdravstvenega delavca. Sanitetni prevoz pa zdravnik odobri tistemu, za katerega naj bi bil javni transport škodljiv. Ampak danes ogromno teh sanitetnih prevozov nima nobene veze s škodljivostjo javnega prevoza, ampak s tem, da se jim (zdravnikom op. a.) ljudje zasmilijo, zato jim napišejo nalog za prevoz – tudi takrat, ko bi se lahko peljali z vlakom, avtobusom ali avtomobilom. Seveda pa je težava tudi v samem javnem prometu, ki – kot vemo – v Sloveniji pogosto ni ustrezno urejen."

Drugi izziv sistema je, dodaja Meško, pomanjkanje kadra. "Za reševalca moraš biti človek. Ni dovolj, da imaš ustrezno izobrazbo – to delo zahteva nekaj več. Poleti v vročini, pozimi v mrazu – greš ven in noter tudi dvajsetkrat na dan."

Nenujne medicinske prevoze praviloma izvajajo javni zdravstveni domovi, prevozi so namreč del primarnega zdravstva. Če zdravstveni dom nima dovolj kadra in vozil, občina podeli koncesijo zasebnemu izvajalcu.

V preteklosti pa so tako javni zavodi kot koncesionarji sklepali pogodbe s podizvajalci in prevoze prepuščali drugim zasebnim podjetjem, ki niso imeli dovoljenja ministrstva za zdravje za opravljanje te dejavnosti. Sami pa so za posredovanje pobirali provizijo v obliki odstotkov.

To se bo v nekaj mesecih spremenilo, razlaga državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Jasna Humar: "Do 21. maja bodo morali povsod to prakso zaključiti. Torej ne bo več tega veriženja podizvajalstva, kot smo ga poznali v zadnjem obdobju, ko so izvajalci drug drugemu predajali te programe in plačila za ta program."

Na vprašanje, ali ne bi bilo smiselno, da bi koncesije podeljevala država in ne občine, Humar odgovarja: "To je odločitev vsake posamezne občine na kakšen način bo za svoje občane te prevoze zagotavljala – ali s pomočjo javnega zdravstvenega zavoda ali se bo odločila za razpis koncesije. Ali je to dobro ali slabo? Seveda, po eni strani lahko to izpostavlja odločitve določenim osebnim interesom posameznika, ampak po drugi strani je pa glih tisti, ki v določenem okolju živi in je v določeno okolje vpet, najbolj zainteresiran za to, da so storitve dobre."

Na Zavodu za zdravstveno zavarovanja (ZZZS) menijo drugače. "Ker ne gre za izvajanje storitev v nekem lokalnem okolju ampak praktično se izvajajo prevozi po teritoriju celotne države in za vse paciente. Tako da absolutno na tem področju menimo, da bi bilo mnogo bolj smiselno, da bi koncesije izdajala država," razlaga Sladjana Jelisavčić, vodja Področja zdravstvene analitike in ekonomike pri ZZZS.

Varuhi zdravstvene blagajne sicer predlagajo več ukrepov. "Mi predlagamo, da bi se to področje uredilo najprej z uvedbo elektronskega delovnega naloga in da bi koordinacijo teh prevozov izvajal dispečerski center. Ker bi pač dispečerski center imel vsak trenutek pregled, kje je kakšen avto, ali ima pacienta v avtomobilu ali ga nima," dodaja Jelisavčić.

Za začetek bi morali vzpostaviti bazo vozil, ki se uporabljajo za nenujne reševalne prevoze, in evidenco reševalcev, ki vozijo. Kot boste videli v nocojšnjem 24ur Inšpektorju takšnih evidenc v državi namreč ni.

Zdravstveni inšpektorat je leta 2024 opravil 75 nadzorov pri 28 izvajalcih nenujnih reševalnih prevozov. V več kot polovici primerov so ugotovili kršitve (40 ukrepov). Izrečene so bile tudi tri odločbe o prekršku zaradi izvajanja dejavnosti brez dovoljenja.

Lani, torej leta 2025, pa so inšpektorji opravili 28 nadzorov pri 12 izvajalcih. Ugotovljenih je bilo 23 kršitev. Ugotovljenih je bilo 23 kršitev, med njimi dve zaradi izvajanja dejavnosti brez dovoljenja (ena globa v višini 1000 evrov, ena opomin).