Maja Baljak, predstavnica otroškega doma, nas popelje skozi notranjost hiše, ki je bila v ta namen prenovljena. Vzdušje je domače, medicinske sestre, babice, vzgojiteljice z izjemno predanostjo hranijo, preoblačijo, pestujejo otroke. "Tukaj spi šest otrok," pove, ko mi razkazuje spalnico za najmlajše varovance – dojenčke. Med njimi sta štirimesečni deček in le dvomesečna deklica.
Vsako noč je dežurna le ena oseba. Zato jih ob joku, mi pojasnjuje, ne dvigujejo in ne nosijo prepogosto, saj za vse otroke preprosto ni dovolj rok.
Kljub naporu vseh zaposlenih, da bi ti otroci dobili ljubezen in skrb, Hiša ljubezni ni družina. Zato so veseli, ko vsakemu izmed njih pomahajo v slovo, mi zaupa Beljakova: "To upanje, da otrok gre na boljše in da bo le imel srečno prihodnost, je tisto, kar nas drži pokonci, ko otrok odide od nas."
Po podatkih Unicefa je na svetu več kot 150 milijonov sirot. Starejši so, manjša je možnost, da jih bo kdo posvojil. Bolnih noče skoraj nihče.
V Sloveniji ta trenutek skoraj 500 staršev čaka na posvojitev – toliko jih namreč ima pozitivno mnenje Centra za socialno delo. Posvojenih otrok pa je bilo v letu 2020 le 21, od tega je sedem otrok posvojil zakonec ali partner otrokovega starša. Zato ne čudi, da se večina staršev po otroka odpravi v tujino. Na tej poti pa so popolnoma sami. Krmarijo skozi dolge in drage postopke, najemajo odvetnike in notarje, hodijo na sodišča. Država posreduje le pri posvojitvah iz Severne Makedonije, Bolgarije in Češke, saj ima s temi državami sklenjene sporazume. A tam, kot priznavajo tudi sami, za mednarodne posvojitve ni veliko otrok.
Iz Afrike v Slovenijo
Takoj, ko je nas je Mateja Zorko Pavšar sprejela v družinski dom v Celju, sem ju zgledala na hodniku. 11-letni Mai je svojo sestro v naročju nosil proti dnevni sobi. Deset let, odkar so ga pripeljali iz Gane, je imel starša samo zase. Lani se jim je pridružila še Isa Tara. Rodila se je v Sierri Leone. "Ves čas mi nagaja," pripomni, medtem ko jo objema in poljublja.
Mateja je prestala veliko – leta umetnih oploditev, posegov, neuspelih nosečnosti. Potem se je odločila, da je dovolj in da bo otroka posvojila. "Vedno mu rečem, da je bil rojen, da pride k meni," govori o Maiu. "Edini moj pogoj je bil, da ne izbiram otroka. Tega ne bi zmogla."
Otroka sta ves čas zraven, medtem ko se pogovarjamo. Ni tabujev ali skritih tem. Vsako otroško vprašanje dobi odgovor. "Ko me je zanimalo, mi je mami povedala," pravi Mai. "Vprašal sem, kako sta bila videti moja biološka starša. Vprašal sem tudi, zakaj sem temen?"
Ob mojem navdušenju nad njegovimi kodri me simpatično opozori, da ne mara, ko se ljudje ves čas dotikajo njegovih las.
Posvojitev v Gani je bila veliko lažja kot v Sierri, pove Mateja. Država je nevarna in revna. Zgodba Ise Tare je drugačna kot Maieva. Isa ima družino, a ta zanjo ni mogla skrbeti. To pusti grenak priokus, pravi Alen Pavšar, zato redno ohranjajo stike. Z Iso Taro, ki je šele dobro spregovorila, gledajo družinske fotografije, se pogovarjajo o njenem nekdanjem domu. Vprašam jo, ali ve, od kod prihaja, odgovori mi: "Isa Taro rodila Afrika!" Mateja in Alen si želita, da bi se z njeno biološko družino kmalu znova srečali, saj se zavedata, da vsi posvojeni otroci nekoč želijo raziskati svoje korenine.
Vsak dan je na svetu skoraj 6000 sirot več, kot jih je bilo včeraj. 6000 otrok več, ki iščejo ljubezen, dom, družino.
Samo v Ukrajini je več kot 600 sirotišnic. Njihove možnosti za svetlejšo prihodnost so, ker v državi divja vojna, veliko manjše, kot so bile še pred enim mesecem. Posvojitve so, zaradi večjega tveganja trgovine z ljudmi, odsvetovane.
A tem otrokom lahko pomagamo drugače. Z denarnimi prispevki, higienskimi pripomočki, plenicami, hrano, saj jim zmanjkuje najnujnejše. Da lažje premostijo vojno obdobje ter v miru čim prej najdejo družine, ki bodo za njih skrbele.
