Ženske v filmu

V Sloveniji smo prvi celovečerni film, pod katerega se je podpisala ženska, dobili leta 2002. To je bil film Varuh meje režiserke Maje Weiss. Od tedaj ženske režirajo več, a še vedno manj kot moški. V filmu – kot je tudi prav – šteje kakovost, šteje dober film. A pogoji morajo biti enaki za vse – za ustvarjalce in ustvarjalke. Še posebej v tako zahtevni, pogosto celo brutalni industriji, kot je filmska, v kateri te, če nisi ves čas prisoten, pozabijo čez noč.

Izvirni greh, da v filmskem svetu velja moška dominanca, najbrž izhaja iz patriarhalnih vrednot, ki zaznamujejo našo družno in okolje, razmišlja Sonja Prosenc, ena najbolj prepoznavnih slovenskih režiserk in avtorica Zgodovine ljubezni, slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja, ki je prejel že 13 mednarodnih in domačih nagrad. Film jo je uvrstil v Zlati album evropskih režiserk, v žlahtno petdeseterico najboljših režiserk stare celine zadnjih 20 let. "Vsi smo nekako navajeni na ta dominantno moški pripovedni kanon, to nam je blizu in drugi pogledi se nam zdijo tuji, neenakovredni."

Podatki so zgovorni: v evropskem prostoru deluje le petina režiserk, ki so v obdobju med letoma 2003 in 2017 realizirale vsaj en celovečerni film. V slovenskem filmskem sektorju po zadnjih podatkih ustvarja 44 odstotkov režiserk in 56 odstotkov režiserjev – razlika torej ni velika. Od leta 2011 podpora projektom filmskih ustvarjalk raste. Tudi pri nekaterih razpisih, denimo za razvoj scenarija, in pri kratkih filmih so režiserke enako uspešne kot režiserji. A pozor: v okviru nacionalnega filmskega programa smo med letoma 1995 in 2020 dobili 23 celovečercev, pod katere so se podpisale ženske, in kar 146 moških filmov. In še to: moški filmi so bolje plačani. Povprečen filmski proračun za režiserja znaša slab milijon evrov, za režiserko dobrih 800.000 . Povprečna podpora filmskega centra režiserjem je 400 tisočakov, režiserkam slabih 300. Maksimalen filmski proračun za moške je skoraj dva milijona 400.000, za ženske režiserke pa milijon evrov in pol.

Neprimerni komentarji na snemanjih

"Nikoli se nisem počutila kot nekdo, ki bi se aktivno boril za ženske pravice v filmskem svetu, a glede na to, da so številke pri plačah res različne, se mi zdi pomembno, da zahtevamo enake možnosti, da smo enako plačane za enako delo," pravi mlada režiserka Maja Doroteja Prelog. Slabih izkušenj s snemanj nima – z izjemno kakšne seksistične opazke profesorjev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tudi Sonja Prosenc pravi, da so ekipe profesionalne in da na snemanju nikoli ne razmišlja o tem, da je ženska. "Sem pa doživela tak seksističen izpad člana ekipe in si mislila 'Okej, požrem, grem naprej'. Medtem pa je imel naš glavni igralec, Kristoffer Jonner, ki prihaja iz drugega okolja, iz Norveške, kjer so standardi drugačni, popolnoma drugačno reakcijo in se mu je zdelo, da bi moral ta človek še isti dan zapustiti snemalni studio." In to je ključno: ničelna toleranca, je jasen režiser in scenarist, predsednik Društva slovenskih režiserjev, Matevž Luzar.

Neenakost med spoloma je tema zadnjih let

O neenakosti med avtorji in avtoricami v slovenskem filmu so govorili tudi na letošnjem Liffu. Direktor festivala, Simon Popek, pravi: "To je postalo zelo pomembna tema zadnjih let zaradi spolnih škandalov – najprej v ZDA, potem pa v Evropi, tudi pri nas."  Popek poudarja, da so bile slovenske avtorice dolgo v ozadju, še posebej režiserke. Pa ne le pri nas, temveč tudi v največji filmski industriji, v Hollywoodu. Najprestižnejšo filmsko nagrado oskar je prva režiserka prejela šele leta 2010 – to je bila Kathryn Bigelow za film Bombna misija. Sočasno z gibanjem Me too  – Jaz tudi, ugotavlja Popek, so se filmski festivali po svetu zavezali enakosti spolov, da bodo torej režiserke zastopane v enakem številu kot moški kolegi. Pod tretjino filmov na Liffu so se podpisale režiserke, v tekmovalnem programu se je pomerilo pet kandidatk od skupno desetih kandidatov. Glavno nagrado vodomec je prejel film Pohodi plin iranskega režiserja Panahija, nagrada za najboljši kratki film pa je šla Špeli Čadež za Steakhouse,  animirani film o nasilnem razmerju v družini dveh s pravo mero začinjenosti in tehnično briljantnostjo, je zapisala Liffova komisija.

Režiserka je letos slavila tudi na portoroškem festivalu slovenskega filma. Film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se je podpisala Tijana Zinajić, je odnesel kar šest vesen, tudi vesno po izbiri občinstva. Vesno za najboljši celovečerni film je pred Tijano Zinajić leta 2018 dobila še Urša Menart. Vesno za najboljšo režijo je doslej prejelo 17 moških in dve režiserki, že omenjena Maja Weiss za Varuha meje in Hanna Slak leta 2017 za film Rudar. Štiri vesne za najboljši scenarij so v zgodovini podeljevanja te nagrade šle scenaristki Melini Pota Koljević, ki je soustvarila Ivana Janeza Burgerja, Katji Colja za Igorja in Roso, Izi Strehar za Prasico in Urši Menart za Luzerko.

Urša Menart domače filmske industrije ne občuti kot posel, v katerem je zakoreninjena moška dominanca. Ne več. Je pa bila kot študentka deležna komentarjev, da se loteva moškega poklica. Z nenehnim dokazovanjem je vsem dala vedeti, da zmore. Neprimerne opazke so prihajale le od tistih, ki sem jih ogrožala, pravi. "Histerične babe in take klasične opazke, kaj pa vem, pa katera je luštna. Ampak vedno od ljudi, ki so čutili, da se njihov čas izteka ali pa da mogoče niso dovolj dobri."

Nujna je sistemska ureditev filma

23 celovečercev režiserk v zadnjih 25 letih predstavlja 13 odstotkov vseh sofinanciranih celovečernih filmov. S tem deležem ostaja Slovenija pod evropskim povprečjem. Nad njim so Nizozemska, Švedska, Latvija, Norveška, Avstrija, Finska, Danska, Nemčija in tudi Hrvaška.

"Slovenski film je predolgo temeljil na nekem gverilskem entuziazmu, to je blazno eksplodiralo konec 90. let, ko so digitalne kamere postale tako kakovostne, da si lahko s tem filmom šel v kinematografe, ampak tako posnameš prvi film, potem pa želiš normalne produkcijske razmere," našo sceno opisuje Popek. Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra, dodaja: "Za Švedsko smo zaostali 110 let. 110 let kasneje smo dobili prvo žensko režiserko." Zato si v SFC-ju prizadevamo motivirati avtorice, da si bodo upale stopiti na področje filma in na njem vztrajale, še poudarja Bučarjeva. Gibanje za enakopravnost med spoloma v avdiovizualni branži po Evropi je nedvomno vse spodbudilo k odpiranju prostora za avtorice, k premiku se na bolje.

Kaj pa razmere v slovenskem filmu? Izgubljeno koronsko leto in blokada denarja za filmarje vse do zadnjega lanskega dne sta povzročila zamike v snemanju in postprodukciji. Napoved za prihodnje leto je boljša: 6 milijonov in pol za Slovenski filmski center, a pozor: to je še daleč od obljubljenih 11 milijonov. 11 milijonov je namreč zaveza, sprejeta na parlamentarnem Odboru za kulturo leta 2018. Nataša Bučar opozarja: "Smo na dobri polovici 11 milijonov, ki smo se jih nadejali do leta 2022, kot je predvideval sklep takratnega Odbora za kulturo, ki deluje še danes."

Na pristojnem kulturnem ministrstvu odgovarjajo: vsak film je najprej odvisen od domačega trga in slovenski trg ni samozadosten. Zato, pravi sekretarka Irena Ostrouška, "bi bilo dobro, da bi bilo sredstev čim več, zlasti sedaj, ko se je tudi s Festivalom slovenskega filma in Liffom pokazalo, da je konstantno vlaganje v filme in talente dalo rezultat."

A rezultatov na dolgi rok ni brez strategije nacionalne kulturne politike, ki mora doseči konsenz. "V neki meri imamo strategijo razvoja. Ali je to dovolj? Je na mestu vprašanje, ali bi veljajo to nadgraditi s kakšnimi drugimi premisleki?" se sprašuje Ostrouška. Matevž Luzar je jasen. Najprej potrebujemo jasno nacionalno politiko, ki bo film primerno finančno podprla. To je teh 11 milijonov na leto. Potem pa lahko iščemo tudi zunajproračunske vire, tako kot to odlično počnejo naši sosedje Hrvati. Luzar opozarja še: "Politika naj film postavi na seznam prioritet in ga uporabi za promocijo države, za mednarodno prepoznavnost."

Imamo namreč znanje, talente, zgodbe. Slovenski film je del naše identitete, znamo narediti dober film, dobre serije. Zato je nujna drugačna zavest politike.

Celoten prispevek si poglejte na voyo.