Ameriška samodejna vesoljska sonda Galileo je modri planet zapustila 18. oktobra 1989 s pomočjo raketoplana Atlantis. Po večletnem potovanju okoli Zemlje in Venere, med katerim je pridobivala zadostno hitrost za dolgo pot proti Jupitru, je v orbito slednjega prispela 7. decembra 1995.
2380 kg težki Galileo je posredoval obilo novih podatkov, ne samo o Jupitru in njegovih lunah-satelitih, temveč tudi o Luni, ki jo lahko ob lepem vremenu ponoči opazujemo skozi okna naših spalnic. Luna nam nikoli ne pokaže svoje temne strani, slednjo so fotografirali in raziskovali med mnogimi vesoljskimi poleti, velik del podatkov pa je prispeval tudi Galileo.
Poglejmo malce v tehnikalije: Galileo ima 11 senzorjev, vsak je krmiljen z 8-bitnim mikroprocesorjem, ki je za današnje razmere izredno zastarel. Računalnik na krovu se s svojo zmogljivostjo ne more primerjati s še tako zastarelim osebnim računalnikom, upoštevati pa je treba časovni odmik in obdobje v katerem je sonda nastajala. Mnogi sestavni deli Galilea so bili takrat uvrščeni med strogo varovane vojaške skrivnosti, med drugimi tudi poseben radiacijski ščit, brez katerega kroženje v Jupitrovi orbiti zaradi visoke stopnje radiacije ne bi bilo možno.
Sonda je v vesolju preživela trikrat daljšo življenjsko dobo od pričakovane in prejela 3,5-krat več radiacije, kot je bilo prvotno zamišljeno. Zanimivo je, da kljub manjšim tehničnim težavam sonda še vedno deluje in pošilja podatke, eden izmed glavnih razlogov za njeno uničenje pa je pomanjkanje pogonskega goriva, s katerim ta usmerja svoje gibanje in sprejemno-oddajne antene v smeri Zemlje. Strokovnjaki ameriške vesoljske agencije bi lahko sondo izkoristili do konca, vendar bi pri tem tvegali, da strmoglavi na Jupitrovo luno Europa na kateri je prav Galileo odkril obstoj oceanov slane vode, ki se skrivajo pod ledenim površjem. V teh oceanih bi se lahko nahajala tudi kakšna primitivna oblika življenja, iskanje slednjega pa bo vsekakor eden izmed prioritetnih ciljev novih ekspedicij proti Jupitru. Padec Galilea na Europo bi lahko kontaminiral okolje te Jupitrove lune in popačil izsledke prihajajočih raziskav. Da se to ne bi zgodil, je NASA Galilea usmerila proti Jupitru.
Med zadnjim popotovanjem naj bi še zadnjič poslikal Jupitrovo luno Io, tokrat iz rekordno majhne razdalje 100 kilometrov. Žal se je sonda pred začetkom slikanja preklopila na varni način delovanja, kar je onemogočilo izpeljavo načrta. Med počasno potjo proti plinasti atmosferi Jupitra bo Galileo obiskal še najmanjšo Jupitrovo luno Amalthea in nato zaključil svojo pot.