Eno izmed najnevarnejših bioloških orožij je napad z bakterijo vraničnega prisada (Bacillus anthracis), ki pozvroči smrt potem, ko jo vdihnemo. Cepivo sicer obstaja, vbrizgali so ga že vojakom v času zalivske vojne 1990, vendar je na voljo v omejenih količinah.
Študija ameriških genetikov, ki jo vodi William Dietrich s Harvard Medical School, je uspela dokazati obstoj gena, za katerega domnevajo, da ima odločilno vlogo pri razvoju infekcije po okužbi z bakterijo vraničnega prisada. S pomočjo tega odkritja bi bilo mogoče razviti učinkovito sredstvo proti tej smrtonosni bolezni.
Bacillus anthracis izloča v telesu strup, ki povzroči smrt tako imenovanih makrofagov – belih krvničk, ki sicer uničujejo nevarne pozvročitelje bolezni in varujejo telo pred infekcijami. Strupi, ki jih izločajo bakterije, sprožijo nenavadno močan odziv makrofagov, ki se nato razpočijo, bakterije vraničnega prisada pa nemoteno izločajo strupene snovi.
Znanstveniki so kljub temu opazili, da so nekatere miši manj občutljive na bakterijski napad kakor druge. Vzrok za to odpornost naj bi bila po mnenju Dietricha in njegovih kolegov v enajstem mišjem kromosomu. Po pisanju strokovne revije Current Biology so s pomočjo genetske banke podatkov prišli na sled razlagi: odporne miši ščiti posebna različica gena Kif1C.
Ta gen izloča malo znan protein Kif1C, ki pomaga makrofagom pri premikanju znotraj molekularnih poti. Očitno pozvročitelj vraničnega prisada pri uničenju makrofagov uporabi transportni protein Kif1C. Bakterijam to zlorabo otežijo posebne oblike gena Kif1C, ki bakterije uspejo transportirati na določeno mesto v notranjost makrofaga, kjer se začne proces uničenja bakterij vraničnega prisada.
