Vlada je namreč prihodke od koncesije uvrstila v predlog državnega proračuna za leto 2001 ter določila postopek in pogoje za podelitev koncesije s sprejemom uredbe o podelitvi koncesij za uporabo radiofrekvenčnega spektra za opravljanje storitev UMTS.
Glede na doseženo višino koncesijske dajatve, ta je na koncu znašala 22 milijard tolarjev, pa računsko sodišče ocenjuje, da je bil postopek podelitve voden smotrno. Prihodki od koncesijske dajatve so bili namreč enaki načrtovanim in primerljivi z doseženimi v drugih evropskih državah. Poleg tega so bili stroški izvedbe postopka podelitve koncesije nepomembni v primerjavi z doseženim prihodkom.
Sicer pa je računsko sodišče v procesu revizije prišlo do posameznih zanimivih ugotovitev: da iz razpoložljive dokumentacije niso razvidni razlogi za odločitev vlade o izbrani metodi za izbiro koncesionarja (vlada se je odločila za metodo javnega razpisa, z določeno višino koncesijske dajatve in izbiro ponudnika na podlagi meril); da vlada odločitve o znižanju višine koncesnine s 27 na 22 milijard tolarjev ni posebej utemeljila in od ministrstev ni pridobila obrazložitev za predlagane zneske koncesijske dajatve.
Poleg tega je bilo s primerjavo ugotovljeno, da bi vlada lahko podelila koncesije več koncesionarjem in s tem zagotovila konkurenco tako v postopku izbire koncesionarja kot pri izvajanju storitev UMTS. Rezultat bi bila koncesijska dajatev v znesku, primerljivem z doseženimi v tujini.
