Pouk na daljavo: bo šola padla na izpitu pravičnosti?

Mogoče tudi zato, ker ga bolj spremljajo 'na daljavo' in niso tako vpeti v sam sistem poučevanja in učenja. Ministrica za izobraževanje Simona Kustec je sicer mama šoloobveznega fanta in ko smo jo povprašali, kako sama doživlja poučevanje na daljavo, smo dobili zgolj splošen odgovor ministrstva, ki ga sicer poslušamo že od prvega tedna prekinitve pouka v šolah: "Izobraževanje na daljavo dobro poteka tudi zaradi številnih odrekanj, strokovnosti in požrtvovalnih dejanj vseh, ki so vpeti vanj: od zavoda za šolstvo in osebja na ministrstvu do vodstva šol, učiteljev/učiteljic, profesorjev/profesoric in seveda učencev/učenk in tudi njihovih staršev, ki s svojo voljo in pripravljenostjo orjejo ledino."

Prav nič ne zanikamo, da so učitelji in profesorji pokazali neverjetno mero pripravljenosti in zagnanosti, da so globoko posegli v svoj prosti čas in družinske obveznosti, da bi učencem in dijakom zagotovili to, kar sta si ministrstvo in zavod zastavila kot šolanje na daljavo. Še več, tudi učenci in starši so se pouka na daljavo lotili z vso mero resnosti in vneme. Vsaj v veliki večini. Pa je to dovolj, da se ministrica lahko skriva za izjavo, da poučevanje na daljavo poteka zelo dobro? Ni že čas, da pogleda tudi od blizu in ugotovi, da ni vse zlato, kar se sveti?

Ker večini uspeva, to še ne pomeni, da vse teče dobro

Ni naključje, da vsak dan v uredništvo dobimo vsaj eno sporočilo starša, ki ga izjave ministrice ženejo v obup. Pred kratkim nam je pisal oče osnovnošolke, da so morali na vrat na nos kupiti računalnik, tiskalnik, si priskrbeti točno določen program, da je hčerki odpiralo navodila za naloge, ki jih je posredovala učiteljica. In ker se na te stvari niso spoznali, so se lovili dobra dva tedna, zaradi česar je hčerka zamujala z obveznostmi, vsi pa so si nakopali veliko mero stresa in nenačrtovanih stroškov. Na težave, ki jih imajo doma, je opozorila tudi bralka Nevenka: "Večina vsebin, ki jih mora predelati v obsežnih gradivih naša sedmošolka, ni prilagojena temu, da bi jih predelala skupaj s starši. Vsi se lovimo, k sreči je vztrajna in precej samostojna. Jaz sem v službi, mož dela od doma, vse to predelati doma, ob tem, da si polno obremenjen, je nemogoče." Še huje je tam, kjer so otroci s posebnimi potrebami. Tam je breme staršev še večje in večina se težko znajde v teh dneh. Mamica 10-letnika pravi: "Učitelji so dobili posebna navodila in se otrokom kolikor se da prilagajajo, a žal je jasno, da takšen pouk na daljavo ni primeren zanje. To je res izhod v skrajni sili in skrbi me, koliko časa bodo takšne razmere še trajale."

In to je le nekaj zgodb. A ministrica očitno še vedno smatra, da vse poteka zelo dobro.

Ko se oglasijo učitelji ...

Medtem ko smo prve tedne v glavnem poslušali stiske staršev in njihovih otrok, pa je sedaj vedno več odzivov s strani učiteljev. Ti opozarjajo na lastne težave, s katerimi se srečujejo, še bolj pa na težave, ki jih po njihovih izkušnjah doživljajo učenci. Vse bolj se namreč poglabljajo razlike med učenci in vedno bolj postaja očitno, da so otroci iz šibkejšega socialnega okolja v nezavidljivem položaju. Učiteljica Bojana Potočnik je te otroke poimenovala celo 'nevidni' otroci. 

Na naše vprašanje, ali ministrica res verjame, da smo v teh tednih s takšnim načinom poučevanja zagotovili vsem učencem enake možnosti, ministrica ni odgovorila. Odgovorili so le, da si ministrstvo prizadeva zagotoviti enake možnosti izobraževanja na daljavo vsem šolajočim se otrokom.

Nekateri učenci so s poukom na daljavo postali še bolj nevidni

V zapisu Blišč in beda pouka na daljavo je na nevidne otroke opozorila učiteljica Bojana Potočnik. "Ni pa prav, da se o nekaterih učencih in dejstvih molči. Nekateri učenci so v pouku na daljavo postali še bolj nevidni. Ni učencev, ki živijo v tesnih in vlažnih stanovanjih. Ni učencev, ki nimajo svojih sob. Ni učencev, katerih družine se preživljajo s socialno podporo. Ni učencev, ki jim je šola za dobršen del dneva predstavljala varno okolje, med štirimi stenami pa so izpostavljeni različnim oblikam nasilja, ki jih sistem ni zaznal. Ni učencev tujcev, ki jih naš šolski sistem v drugem letu šolanja izenači z našimi učenci, tudi pri slovenščini, čeprav je vsem jasno, da standardov ne morejo doseči. Ni učencev, ki so jim v teh dneh dostavili računalnik, a žal nimajo kompetenc, da bi sledili pouku, niti staršev, ki bi jim lahko priskočili na pomoč. Ni učencev, ki imajo specifične učne težave in jih je težko motivirati za delo in so zdaj večinoma prepuščeni staršem, ki delajo doma, hodijo v službo ali so nemara ostali brez nje. Ni učencev, ki so 13. marca, ko so zapustili šolo, imeli npr. 4 predmete ocenjene negativno in so zdaj zapadli še v večjo apatijo. Ni učencev, ki se s tiho podporo staršev spretno izmikajo šolskim ocenjevanjem in so že sedaj imeli (pre)malo ocen." Seveda ti otroci so, je jasna Potočnikova.

Potočnikova opozarja na pomanjkljiva priporočila, ki so jih dobili od Zavoda RS za šolstvo (ZRSŠ). Kot pravi, jih je v praksi nemogoče izvajati. "Priporočila so spisana na 10 straneh in predlagajo strokovnim delavcem individualizacijo za skoraj slehernega učenca, razredniku naprtijo tolikšno komunikacijo s preostalimi strokovnimi delavci, starši in učenci, da lahko počne samo še to, enemu svetovalnemu delavcu, ki je po normativu zaposlen na 20 oddelkov, ZRSŠ nalaga, naj se vključuje v reševanje vseh prej omenjenih ranljivih skupin … Se kdo na ZRSŠ zaveda, koliko je lahko takšnih otrok na enega svetovalnega delavca?" sprašuje učiteljica slovenščine.

"Komu na čast zdaj cele družine obdelujejo delovne zvezke, nalagajo ZOOM in pomagajo pri usvajanju nove snovi, če je jasno, da le peščica staršev to časovno, energetsko in intelektualno zmore? Kaj je potem s tistimi mnogimi, ki so bili, pa naj bodo to starši ali učenci, že od prej ranjeni, anksiozni, depresivni, s takimi in drugačnimi motnjami, težavami? Kaj s tistimi, ki živijo v revščini in ob družinskem nasilju? Kaj z onimi, ki nimajo svoje sobe in svojega računalnika za pozorno opravljanje šolskega dela? To priznajo učiteljem?” pa se sprašuje profesorica slovenščine Nina Prešern v svojem zapisu Komu na čast šolanje na daljavo? Njej po štirih tednih poučevanja na daljavo še nihče od učencev ni zaupal, da nima primernega okolja za šolsko delo na daljavo. “A ne delam si iluzije, da vsi živijo v varnih 4-sobnih stanovanjih z opremo iz Rutarja.”

Na neenakosti opozorili tudi v Centru Janeza Levca

"Šola in učitelji se morajo zavedati, da staršev ne smejo postavljati v vlogo učitelja, učenje na daljavo pa je treba zasnovati tako, da so starši čim manj obremenjeni," je poudaril. Rovšek je sicer prepričan, da bi taka oblika šolanja na dolgi rok lahko poglobila socialne razlike oziroma bi šola padla na izpitu pravičnosti.

Ko začetna vnema začne popuščati

Prešernova je opozorila, da niso preobremenjeni samo otroci in starši, pač pa tudi učitelji. Prav tako tudi učitelji nimajo vsi enakih pogojev dela in tako tudi med njimi nastajajo precej velike razlike. "Prva dva tedna sem si kot gimnazijska profesorica slovenščine v šestih razredih, kjer poučujem, od tega so trije maturantski, dobro zastavila. Moje tedensko pripravljeno gradivo so nekajkrat pohvalili tudi dijaki, sodelavcem sem ponosno povedala, kako mi gre. /…/ Delo sem si dobro organizirala, v glavi sem si zastavila 14-dnevno izolacijo in se prilagodila 2 tednoma, pri več močeh sem lažje manevrirala med vzgojo in gospodinjenjem,” pripoveduje. Prav tako jim primanjkuje natančnih navodil in smernic s strani zavoda za šolstvo, zlasti o tem, kako poučevati, kako preverjati in ocenjevati.

V Sindikatu vzgoje in izobraževanja (SVIZ) na naše vprašanje, ali so zaznali med učitelji kakšne težave, s katerimi se srečujejo, odkar pouk poteka na daljavo, navajajo naslednje odprte dileme: starši (v večini seveda sami niso učitelji) prevzemajo nase veliko breme; vsi učenci niso deležni enake podpore staršev in različno sledijo navodilom; učenci doživljajo stiske, potrebovali bi vodenje in dodatne razlage; socialne, finančne in prostorske stiske po domovih še bolj prihajajo v ospredje; vsi niso enako računalniško spretni, en računalnik si lahko oz. si ga mora deliti več otrok; starši delajo od doma in so preobremenjeni; težave v razporejanju časa in glede (ne)privzetih delovnih navad učencev; kako ocenjevati glede na neenakost; učenci tujci z neznanjem slovenskega jezika; učenci s posebnimi potrebami; delo učiteljev je razporejeno preko celega dneva in se pogosto zavleče v večer in noč, ne gledajo na delovnik, temveč se trudijo vzdrževati stik z učenci, starši, priti do vsakega izmed njih in jim nuditi vso potrebno podporo. "Izjava kolegice Prešern o velikem naporu in povečanem stresu zelo dobro ilustrira splošno občutje učiteljstva, kot ga zaznavamo tudi na sindikatu v vsakodnevnih pogovorih z njimi," pojasnjujejo na Svizu. 

Učitelji pogrešajo konkretna navodila, nastajajo velike razlike med šolami

Prav tako se strinjajo z ugotovitvijo, da učitelji nimajo ustreznih navodil s strani pristojnih. "Res je. Učitelji to odgovornost po šolah prevzemajo nase in se v okviru strokovnih aktivov dogovarjajo (zagotovo različno po šolah), katere vsebine so primerne za pouk na daljavo, katere se lahko izpustijo, katere se bodo obravnavale v prihodnjem šolskem letu. Kako ob neenakih pogojih doseči temeljne cilje?! Pogrešamo konkretna navodila tudi za ocenjevanje, ki jih še vedno nismo prejeli," opozarjajo.

Na vprašanje, ali trenutno poučevanje na daljavo omogoča vsem enake možnosti, da pridejo do ustrezne izobrazbe, pa odgovarjajo: "Če ni pouka v šolah – kjer so v javnih šolah izenačeni pogoji za vse učence (isti učitelj oziroma učiteljica, enaki prostorski pogoji, enaki računalniki, enaka učila) – se začnejo razlike povečevati v korist otrok in mladostnikov iz premožnejših družin (ki imajo kakovosten, hiter in zmogljiv računalnik, prav takšen dostop do interneta, lastno sobo, kakovostno prehrano prek celotnega dneva, podporo staršev ipd.), v korist otrok z bolj izobraženimi starši (ti imajo znanja in sposobnosti, da svojim otrokom pomagajo, lahko tudi kaj naredijo namesto učenca, učenke) in v korist bolj motiviranih staršev, ki sodelujejo z otroki, ki jih spodbujajo, ki jim dajejo podporo pri učenju. Zdaj, ko ni pouka in je za učence ključno, v kakšni družini živijo, imamo možnost opazovati, zakaj v Svizu tako trdno in trmasto ves čas zagovarjamo trditev, da javna šola zmanjšuje razlike med učenci, ki prihajajo iz zelo različnih socialnih in kulturnih okolij. Dobra javna šola omenjene razlike zmanjšuje in vsaj do neke mere izenačuje možnosti otrok, da uspejo, ne glede na njihovo socialno ozadje."

Če je do sedaj še nekako šlo, pa se bo zapletlo pri ocenjevanju

Zakaj? Učitelji opozarjajo, da navodil, kako naj v teh (neenakih) razmerah poteka ocenjevanje, nimajo. Na nekaterih šolah otrokom že sporočajo, da ocenjevanj v obliki testov najverjetneje ne bo, ker ne morejo zagotoviti objektivnosti. Glede spraševanj pa še preverjajo, kako bi jih izvedli, da bi bilo čim bolj objektivno za vse. S strani zavoda za šolstvo do šol in učiteljev prihajajo usmeritve, ki pa niso povsem jasne in prav to povzroča precej zmede in težav. "31. marca smo z ZRSŠ dobili usmeritve za preverjanje znanja, v katerih je med drugim pisalo: 'obseg gradiv, ki jih učitelji pošiljajo učencem, naj bo vsaj dva do trikrat manjši kot pri pouku'. Če prav razumem – vsebine in cilje predelamo, ampak namesto v 4 šolskih urah slovenščine na teden v 1,3 do največ 2 urah in to na daljavo ter ob vseh specifikah učencev, ki so mi zaupani v učenje?" se sprašuje Potočnikova in dodaja, da po mesecu dni pouka na daljavo ne vedo, katere vsebine in cilji so tisti, ki naj bi bili v tem dva- do trikrat manjšem gradivu, ali bo potekalo NPZ ter kako in kdaj. Kako bodo ocenjevali, kako zaključevali, kaj bo z učenci, ki imajo še negativne ocene iz prvega ocenjevalnega obdobja, kaj je z vpisom devetošolcev v srednje šole, po kakšnih kriterijih se bodo vpisovali na šole z omejitvami?

'Če se s čim pri pouku na daljavo ne smemo igrati, je to ocenjevanje'

Potočnikova je prepričana, da bo toleranca staršev, ki so jo nekateri razvili do različnih oblik pouka na daljavo, izginila, ko bodo učenci podvrženi ocenjevanju, saj ocene igrajo veliko vlogo v sistemu, sploh v zadnji triadi, ko je njihov seštevek odločilen za vpis v srednjo šolo. Zato pristojne poziva: “Če se s čim pri pouku na daljavo ne smemo igrati, je to ocenjevanje, saj bomo učencem v danih razmerah naredili nepopravljivo škodo.” Prepričana je, da bi strokovnjaki na ZRSŠ in MIZŠ v tem času že lahko ustvarili nek pravičen model ocenjevanja/zaključevanja ocen za vse učence. “Če pa bodo učiteljem poslane ohlapne smernice brez konkretnih načinov za ocenjevanje, pa nam ostane tolažba, da papir vendarle vse prenese – zapoznele smernice kot tudi ocenjevanje zaradi ocenjevanja samega.”

Da na tem področju res manjkajo jasna navodila, po katerih se bodo šole in učitelji odzivali usklajeno, s čimer lahko zagotovimo bistveno več enakopravnosti za vse šolarje, opozarja tudi dr. Damjan Štefanc, predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovem mnenju, ki ga je izrazil za Večer, je vse preveč podajanja navodil in spremljanja opravljenih nalog s strani učiteljev, še vedno pa je malo dejanskega pouka na daljavo. Glede ocenjevanja in usmeritev pa pravi: “Če niste imeli praktičnega in dovolj kakovostnega didaktičnega procesa, ne morete legitimno ocenjevati znanja.”

Požrtvovalnost učiteljev in strokovnih delavcev je treba ustrezno nagraditi

Na Svizu sicer menijo, da šolanje na daljavo poteka zelo dobro, v glavnem po zaslugi učiteljstva, ki se je z veliko volje, odgovornosti, strokovnosti in dodatnih naporov hitro prilagodilo okoliščinam izobraževanja na daljavo. "Seveda pa šolanje na daljavo ni in ne more biti nadomestilo za kompleksne vzgojno-izobraževalne procese, ki sicer potekajo v šolah, zato je ključno, da ne bi trajalo dlje, kot je to povsem nujno."

Glede obremenitev učiteljev in primernega plačila na Svizu pojasnjujejo, da velika večina učiteljev in strokovnih delavcev delo opravlja kot delo na domu, a ne vsi, saj so velike razlike med šolami pri odreditvi dela na domu oz. čakanju na delo za knjižničarje, svetovalne delavce, učitelje podaljšanega bivanja in druge učitelje v 1. razredu. Na neenotno uporabo navodil MIZŠ in neenotno prakso glede organizacije dela na šolah so že opozorili MIZŠ. Prav tako opozarjajo, da so do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije na podlagi 71. člena ZIUZEOP upravičeni vsi zaposleni v dejavnosti vzgoje in izobraževanja, ki so svoje delo izvajali tudi v času epidemije covida-19, da je lahko izobraževalni proces nemoteno potekal (tako strokovni kot tudi tehnično administrativni delavci, ali na delovnem mestu ali kot delo na domu). Do dodatka za delo v rizičnih pogojih v skladu z 39./1-11. členom KPJS pa so upravičeni vsi zaposleni (tako strokovni delavci kot tudi tehnični in administrativni delavci), ki so svoje delo morali opravljati v prostorih delodajalca oziroma izven prostorov po njegovih navodilih in to v polnem obsegu, zato pričakujejo, da bo MIZŠ o tem izdalo jasna navodila, ki jih bo predhodno uskladilo s sindikatom.