Bo res kot po 2. svetovni vojni?

Kot posledica druge svetovne vojne je umrlo okoli 60 milijonov ljudi, okoli 30 milijonov je bilo ranjenih, pogrešanih okoli 3 milijone, zgodil se je holokavst, padale so jedrske bombe. V povojnih pobojih je umrlo še okoli 6 milijonov ljudi. Mesta in države so bila razsuta, večina denarja je šla za vojno, ponekod do 70 odstotkov BDP.  Stara ureditev sveta se je spremenila.

Za koronavirusom je po zadnjih podatkih umrlo nekaj čez sto tisoč ljudi. Mesta še stojijo, res pa je, da so bolj prazna, in sitno je, da ne moreš nikamor na kavo.

Nikakor nočem zmanjševati stiske ljudi, ki so čez noč izgubili službo, pa samozaposlenih, ki so izgubili možnost zaslužiti za preživetje, pa starejših, ki so izpostavljeni ne samo večji možnosti, da umrejo, če zbolijo, ampak tudi diskriminaciji zaradi starosti. Pa stiske tistih, kjer je doma družinsko nasilje in so zdaj prisiljeni sobivati v pogosto (pre)majhnih stanovanjih. Mimogrede, Slovenija je v Evropi med državami z najmanj kvadratnih metrov na stanovalca. Specifičnih neprijetnosti, ki so posledica pandemije, bi lahko še naštevali. Globalno tudi drži, da se je svet, razen redkih izjem, zelo upočasnil, če ne kar ustavil.

Dobro pa bi bilo, če ob včasih apokaliptičnih napovedih vendarle pogledamo na vse z nekoliko zdrave razdalje.

Ni prvič namreč, da poslušamo strašljive napovedi, spomnimo se le nekaj let nazaj, ko je bilo videti, da bodo države zaradi prezadolženosti kar kolapsirale, pa ko so hodile naokrog stroge trojke in uvajale razne ukrepe.

Ko poslušaš nekatere politike, imaš včasih občutek, da jim ustreza tisto staro Leninovo načelo … toliko slabše, toliko bolje … 

Vemo približno, kako se je izteklo ob krizi leta 2008, ogromno ljudi je izgubilo skromne prihranke, srednji razred se je še zmanjšal, po drugi strani pa so šle milijarde državnega denarja v banke in v roke finančnega sektorja. Strašljive napovedi so se torej uresničile, ampak nikakor ne za vse.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti in kjer moramo biti zelo pozorni, je, ali bo tudi tokrat tako?

Če spet primerjamo to obdobje s časom po koncu druge svetovne vojne. V marsičem je bil to prelomen, dober čas. Povsem razsuta Zahodna Evropa se je relativno hitro pobirala, usmerjala se je v povezovanje in, še najpomembneje, v družbo blagostanja za čim več ljudi. Izvrsten primer je Velika Britanija in povojna vlada laburista Clementa Attleeja, ki je uvedel številne daljnosežne ukrepe, med drugim je gradil subvencionirana, vsem dostopna stanovanja, izpeljal številne socialne reforme, nacionaliziral javno infrastrukturo in med drugim leta 1948 vpeljal Nacionalni zdravstveni sistem, širok sistem javnega zdravstva torej, dostopnega vsem, ki se mu Britanci klanjajo in zahvaljujejo še danes, v časih pandemije.

Ob napovedih, ki jih bomo veliko poslušali v prihodnjih tednih in mesecih, moramo vedeti, da bo kar nekaj tega namerno pretiranega, zato da bomo povsem pripravljeni na velika odrekanja, seveda spet odrekanja tistih, ki že tako nimajo veliko. Kapital je namreč neusmiljen, oziroma, zanima ga pač dobiček, ne glede na žrtve.

Zanimivo vprašanje za vse bo, ali oziroma kako nam bo uspelo postaviti svet na novo? Da bi globalno začeli zares solidarno sodelovati in se naučili vsaj, kot predlaga Slavoj Žižek, da ne bi razmišljali le v koordinatah borz in dobička.