'Bolniki so mlajši, a potek hospitalizacij in zapleti so podobni'

Epidemija koronavirusa je slovensko zdravstvo postavila pred veliko preizkušnjo, a kot kaže, je slednje, z večjimi prilagoditvami, vzdržalo. Večjim potrebam po prostoru in povečanemu številu bolnikov so se tako morale prilagoditi tudi bolnišnice, med njimi ljubljanski UKC. 

Ker je bila potreba po številu postelj na intenzivnem oddelku vse večja, so življenjsko ogrožene bolnike sprejeli na oddelek za intenzivno terapijo diagnostičnega terapevtskega centra (DTS) UKC Ljubljana, ki se trenutno razteza že v dve hali. V prvi imajo 24 življenjsko ogroženih bolnikov, v drugi, kamor so se razširili, pa še sedem. 

Asistentka Milica Lukič, dr. med. spec. infektologije in intenzivne medicine, je pojasnila, da je večina hospitaliziranih bolnikov starih od 50 do 75 let. Najmlajša bolnica je stara 47 let, pred dnevi so odpustili najmlajšega bolnika, starega 38 let, najstarejši bolnik pa ima 77 let. "Večinoma gre za bolnike s pridruženimi boleznimi, vendar so to ljudje, ki so v življenju pretežno normalno funkcionirali in opravljali svoje delo," je povedala. In čeprav so v primerjavi s prvim valom bolniki res nekoliko mlajši, pa so potek hospitalizacij in zapleti podobni.

Oddelek DTS je trenutno največji intenzivni oddelek v kliničnem centru, kjer dela multidisciplinarna ekipa zdravnikov, anesteziologov, intenzivistov, internistov in nevrologov, pa tudi medicinske sestre. "Ob izjemnemu delu vsega tega kadra uspemo premagovati ovire in oskrbovati bolnike tako, kot si želimo," je pojasnila Lukičeva, ki ob enem dodaja, da se po vsem tem času pri zdravstvenem osebju vseeno pozna fizična utrujenost, občasno tudi psihična. 

Skrb za (trenutno) 31 življenjsko ogroženih bolnikov je naporno in fizično utrujajoče. Za primer lahko navedemo samo podatek, da ima največji oddelek intenzivne terapije kirurških strok ob polni zasedenosti do 22 bolnikov, oddelek za intenzivno terapijo na infekcijski kliniki pa v normalnih okoliščinah oskrbuje deset bolnikov. Na intenzivni terapiji pa, kot smo že povedali, trenutno zdravijo 31 covidnih bolnikov.

Zaradi tako velikega števila bolnikov so skupaj stopili tudi zdravstveni delavci različnih smeri, med njimi je veliko tudi medicinskih sester, ki so prišle z različnih oddelkov kliničnega centra. "Cel klinični center je moral združiti moči," je povedala diplomirana medicinska sestra Tamara Pavlovič. Med zdravstvenim osebjem, ki skrbi za bolnike, so tudi fizioterapevti. Veliko pacientov, ki prebolijo okužbo, namreč misli, da bo, ko bodo zapustili bolnišnico, vse tako, kot je bilo pred okužbo. A Fabio Valenti, magister fizioterapije opozarja, da covid za seboj pušča posledice, ki niso dolgotrajne, ampak trajne. 

Tudi zato je še kako pomembno, da bolnikom, ki več dni, tednov, celo mesecev, preležijo na posteljah intenzivne terapije, nudijo fizioterapevtsko pomoč že v času hospitalizacije. Valenti pojasnjuje, da je pri tem zelo pomembno sodelovanje tako respiratornih kot lokomotornih terapevtov, ki se uskladijo, da bolnike z respiratorno fizioterapijo stabilizirajo, da jih lahko nato obremenijo. "V zgodnji fazi, kjer so še sedirani, je lokomotorna fizioterapija usmerjena k razgibavanju sklepov in raztezanju mehke strukture, čeprav imajo že mišične relaksanse. Ampak to je priprava za nadaljnjo rehabilitacijo pri fazi zbujanja, kjer pacienta postopno posedamo, ga aktiviramo do tiste faze, ko bo potem na oddelku in bo sam hodil in izvajal dnevne aktivnosti," je pojasnil.

Valenti je povedal tudi, da je vsak bolnik subjekt zase, ki ima svoje težave, bolezni, čemur se prilagodijo. Kot poudarja, so največja težava pri okužbi s koronavirusom pljuča, ki ne delujejo več 100-odstotno. "Pljuča so prizadeta in tudi mišični sistem ne dobiva toliko kisika v krvi, da lahko potem normalno funkcionira." Bolniki tako sploh ne vedo, kako oslabljeni dejansko so, dokler jih fizioterapevti ne aktivirajo. Šele takrat opazijo, da ne zmorejo. Valenti zato opozarja, da je rehabilitacija po bolnišničnem zdravljenju dolgotrajen proces. Veliko pacientov namreč misli, da bodo, ko bodo prišli iz bolnišnice, odšli v fitnes in bodo aktivni, a temu ni tako. Od enega meseca do enega leta traja, da pridejo do faze, v kateri so bili pred okužbo, pravi Valenti in zato pacientom vedno predlaga najprej sprehode, da so zunaj in dihajo svež zrak, da počasi in postopno začnejo z aktivnostjo. Pozorni pa morajo biti, da ne grejo prek sebe. "Imamo veliko povratnikov, ki gredo preko meje," dodaja.

In tudi zato, ker je rehabilitacija po okužbi tako dolgotrajna, so bolnišnični oddelki vedno polni. Lukičeva zato, da bi zmanjšali obremenjenost bolnišnic v imenu celotnega zdravstvenega kolektiva, vse poziva, naj skrbijo za samozaščitne ukrepe in se cepijo, saj bomo le tako lahko skupaj premagali to epidemijo, v kateri je umrlo že več kot 4000 oseb. "Čeprav smo zdravniki internisti smrti nekoliko bolj vajeni, pa gre v tej epidemiji za tako veliko število ljudi, ki umrejo, med katerimi so tudi mlajši bolniki brez pridruženih bolezni, da je za vse sodelujoče zelo težko, predvsem pa za njihove svojce," pravi.