Za vse naj bi bilo cepiva dovolj šele leta 2024

Projekt Duke Global Health Innovation Center ocenjuje, da trenutni modeli napovedujejo, da vse do leta 2024 ne bo dovolj cepiva, da bi pokrili potrebe svetovnega prebivalstva. 

Kot pravijo, je proizvodne zmogljivosti mogoče razširiti s ciljno usmerjenimi naložbami, vendar le do neke mere, zato bodo še naprej ostajale omejitve.

V tem okviru so Covax in druga zavezništva ključnega pomena za zagotovitev pravične dodelitve cepiv, menijo. V partnerstvu med Gavi, Svetovno zdravstveno organizacijo in Koalicijo za inovacije v zvezi s pripravljenostjo na epidemije (Cepi) je Covax globalni mehanizem, ki vlaga v razvoj, proizvodnjo in nabavo kandidatov za cepivo proti covidu-19 in državam članicam ponuja enake možnosti pri dostopu do uspešnih cepiv, ko bodo ta na voljo.

Zavezništvo deluje tako, da bo dostop do cepiva omogočen tudi državam z nižjimi prihodki. Cilj programa Covax je do konca leta 2021 zagotoviti okoli dve milijardi odmerkov cepiva za zaščito prebivalcev z visokim tveganjem za razvoj bolezni po vsem svetu. Dolgoročno pa je cilj financiranim državam zagotoviti dovolj odmerkov, da pokrijejo petino prebivalstva, medtem ko lahko države, ki se samofinancirajo, zakupijo odmerke za različne stopnje pokritosti prebivalstva.

Nekaj držav zakupilo dovolj cepiva za večkratno cepljenje prebivalstva

Kljub tej javni zavezanosti k pravičnosti pa se posamezne države trudijo, da bi kupile čim več odmerkov cepiva, z nakupi pa pokrile čim večje število kandidatov, ​​da bi tako povečale možnosti za oskrbo svojega prebivalstva s cepivom.

Tako je – še preden bi kateri koli kandidat sploh dobil dovoljenje za promet – že potrjen nakup 6,4 milijarde odmerkov, za nadaljnje 3,2 milijarde odmerkov pa se trenutno pogajajo ali pa so odmerki rezervirani kot neobvezna razširitev obstoječih poslov.

Ti posli, ki jih sklepajo predvsem bogate države in nekaj srednje bogatih, puščajo manj manevrskega prostora revnejšim državam in partnerstvom, kot je Covax. 

Države z visokimi dohodki imajo trenutno zakupljene 3,4 milijarde odmerkov, srednje bogate države 694 milijonov odmerkov, države s srednje nizkimi dohodki pa več kot 1,7 milijarde odmerkov. Avtorji študije pravijo, da niso mogli najti dokazov o neposrednih poslih držav z nizkimi dohodki, kar kaže na to, da bodo države z nizkimi dohodki v celoti odvisne od 20-odstotne pokritosti prebivalstva s projektom Covax.

Številne bogate države so se tudi zavarovale z vnaprejšnjim nakupom dovolj odmerkov za večkratno cepljenje prebivalstva. Nobeden od kandidatov sicer ni potrjen, a bogate države si lahko privoščijo več nakupov ter upajo, da bo kateri od kandidatov učinkovit in da bo tudi dobil zeleno luč regulatorjev. Z vidika posamezne države je to seveda smiselno, vendar pa vodi do globoke neenakosti v smislu globalne razporeditve. Kanada je denimo kupila dovolj cepiva za petkratno cepljenje prebivalstva – če bi seveda bila potrjena vsa njihova zakupljena cepiva. 

Cepi, eden od ustanovnih partnerjev projekta Covax, se sicer pogaja z državami, ki se samofinancirajo, da bi zagotovili, da se bo po tem, ko bo določen odstotek njihovega prebivalstva cepljen, delež odmerkov, zavarovanih z dvostranskimi pogodbami, delil prek sklada Covax. Ta pogajanja so v teku, vendar je interes držav, da bi se odrekle svojim odmerkom, seveda majhen.  

Do cepiva s pomočjo ponujanja proizvodnih kapacitet in prostovoljcev za testiranja

K še večji neenakosti pripomore dejstvo, so so prav bogate države praviloma tudi tiste, ki imajo zmogljivosti za razvoj cepiv kar doma. Tako so si tudi na ta način zagotovile vnaprejšnje dogovore, saj so lahko to pogojevale tudi z vlaganji v razvoj in infrastrukturo, potrebno za testiranje in izdelavo cepiva. 

Precej uspešno sta se pogajali tudi Indija in Brazilija, celo Peru. Gre za države, ki so kot pogajalsko izhodišče uporabile proizvodne kapacitete in sodelovanje v testiranjih. 

Države, ki nimajo na voljo nič od tega, pa so prepuščene dobri volji koalicij, ki skušajo pomagati odpraviti to vrzel, vključno s prizadevanji Afriške unije in afriškega CDC, da bi združili sredstva za nabavo cepiv in povečali proizvodnjo v Afriki. Takšne koalicije v Afriki in Latinski Ameriki lahko državam z nizkimi dohodki pomagajo okrepiti njihov položaj na svetovnem trgu cepiv.

A že zdaj je jasno, da bodo – tudi ko bo potrjeno prvo cepivo – težave. S proizvodnjo in distribucijo, še posebej pri revnejših državah, zato strokovnjaki izpostavljajo pomembnost ciljnih investicij v potrebno infrastrukturo in nujnost priprave potrebnih načrtov. 

Načrti so marsikje še v pripravi, vendar so na splošno usklajeni s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije za prednostne skupine, ki bodo zajete v začetnih cepljenjih po shemi Covax.    

Prednostna skupina ena: delavci na prvih bojnih linijah v zdravstvu, zaposleni v kmetijstvu, v socialnem varstvu in varnosti.    

Prednostna skupina dve: tisti z največjim tveganjem za slab potek bolezni, ljudje s sočasnimi boleznimi in ljudje, stari 65 let in več.

Raziskovalci so analizirali tudi situacijo v Indiji, Etiopiji in Peruju ter ugotovili več kritičnih izzivov pri distribuciji.

Težava bo zagotavljanje transporta cepiva v hladilnikih, oskrba z iglami in pravilno odstranjevanje biološko nevarnih odpadkov, pomanjkanje usposobljenih izvajalcev za izvajanje cepljenja, zlasti na podeželju, in natančno sledenje cepljenju, zlasti kandidatom, ki potrebujejo več kot en odmerek. Najbrž pa sta še največja izziva tista, s katerima se bomo srečali tudi pri nas: nezaupanje in napačne informacije.