EU na 'koronakocki': kdo bo pil, kdo plačal, kdo dobil milijone?

Voditelji so se sestali na videokonferenci. Medtem ko državljani upajo na hitre rešitve, ki bi pognale gospodarstvo, je vse več previdnih mnenj, da rešitve niso tako blizu, kot se je morda zdelo po prvih optimističnih napovedih Evropske komisije in njene prve dame Ursule von der Leyen. Je pa pričakovati, da bomo velikokrat slišali besedo "solidarnost". 

Voditelje je med drugim čakala razprava o evropskem skladu za okrevanje, prihodnjem večletnem proračunu EU ter povezavi med obema instrumentoma, ki naj bi pri okrevanju evropskega gospodarstva odigrala ključno vlogo.

Slovenija je sicer ob Belgiji, Franciji, Grčiji, Luksemburgu, Španiji, Portugalski, Irski in seveda Italiji ena od držav, ki podpirajo vzpostavitev evropskega dolžniškega instrumenta, ki pa široke podpore (še) nima. 

Solidarnost in spori

Pandemija novega koronavirusa je EU nepričakovano po dolžniški in migrantski postavila v novo krizo – še preden bi povezava zacelila stare rane in zakrpala napete odnose. 

Če so ob migrantski krizi številne članice čakale na bruseljske usmeritve, potem pa se je vnela razprava o neučinkovitem Bruslju, tokrat večina ni več čakala na mnenje EU. Namesto tega so ob širjenju bolezni države začele s svojimi ukrepi. Zdaj, ko jih popuščajo in je EU izdala svoje smernice, kdaj je popuščanje primerno, pa mnogi prav tako pričakujejo, da se bo začelo kmalu zapletali in bodo spet prevladali nacionalni interesi. 

Kot v primeru drugih kriz se je tudi tukaj hitro pokazala razlika v prizadetosti različnih držav. Najslabše sta jo (zaenkrat) odnesli Italija in Španija, gospodarski učinki pa so seveda širši in se nanašajo na globalno gospodarstvo. 

"V EU ni nobenega timskega dela," je za španske medije dejala celo ena od medicinskih sester – Adriana Vinasco, ko je gledala, kako v bolnišnici primanjkuje vsega mogočega, mrtvih pa je vse več. "Države so odločitve vzele v svoje roke," je dodala. In s tem namignila tudi na situacijo, ko so sprva nekatere države ustavile pošiljanje zaščitne in medicinske opreme v druge članice EU. 

Novi koronavirus je naplavil že videno situacijo – jug EU je bil prizadet najprej in najhuje. Ekonomsko okrevanje naj bi stalo okoli 10 odstotkov BDP povezave, tako vsaj pravi komisar Thierry Breton. Kot vedno pa je največje vprašanje, kdo bo plačal račun in kako si ga bodo razdelile države, ki so že tako v slabi finančni kondiciji – kot sta Italija in Španija – ter države, ki jim gre bolje, kot sta na primer Nemčija in Avstrija. Medtem ko prva skupina meni, da ji pripada pomoč, druga skupina ni prepričana, da je (spet) dolžna nositi večje breme. 

Medtem ko mnogi menijo, da je bilo hitro nacionalno ukrepanje, ki je izključilo "Bruselj", svojevrsten dokaz nezaupanja tamkajšnjim nosilcem ključnih funkcij, komisar za "evropski način življenja" Margaritis Schinas meni, da se je to zgodilo zaradi nenavadne narave pandemije, zdaj pa smo na poti k iskanju skupnih evropskih rešitev. "Nobenega dvoma ni, da se je naše življenje spremenilo, ampak ključne vrednote ostajajo," je dejal v okviru spletnega dogodka, ki ga je gostila organizacija Center for European Analysis.

A vrednote brez konkretnega in na koncu izvedenega akcijskega načrta ne bodo več dovolj, da zadovoljijo "evropske državljane", ki so precej kritični do nacionalnih ukrepov, ki jih te dni po EU sprejemajo vlade. Mnogi ocenjujejo, da se marsikaj "lepo sliši" – težave pa se skrivajo v podrobnostih. 

"Velik del pomoči se nanaša na odlog davkov, podaljšanje kreditov ... Ampak enkrat bo treba te račune plačati," je za francoske medije dejala Heloise de Castelnau, odvetnica, ki v Franciji predvsem malim in srednjim podjetjem pomaga pri vlogah za državno pomoč. In z izjemo peščice večina držav denarja za plačilo teh dolgov nima. Tudi v francoski prestolnici sicer pravijo, da te dni "čutijo, kot da je EU daleč stran", da se morajo zanašati sami nase. Nekaj podobnega trdi tudi naš finančni minister Andrej Šircelj. 

"Nočemo ponovitve scenarija dolžniške krize" – evropski, nacionalni in osebni politični interesi

Nekateri računajo, da bi lahko boljše obrise evropske strategije za okrevanje po pandemiji videli maja. Vir blizu pogajanj je medtem za New York Times dejal, da je bolj verjeten "datum" junij ali julij. 

Nihče pa ne pričakuje, da bo pot do dogovora enostavna. Ob pogledu na italijanske in španske medije se hitro razkrije, kje se skriva težava – v preteklih izkušnjah, zamerah, razprtijah, v osnovnih razlikah med državami in njihovem dolgoletnem pristopu k financam in gospodarstvu. 

Potem ko so morale države – med njimi v prvi vrsti prav Italija in Španija – v času dolžniške krize najbolj zategniti pasove, je marsikdo prepričan, da v času pandemije plačujejo za takratne zahteve bogatejših – ki pa jim dihajo za ovratnik tudi zdaj, ko potrebujejo novo pomoč. 

V Italiji je rezanje v finance v zadnjem desetletju zdravstveni sistem osiromašilo za skoraj 40 milijard evrov, ocenjuje Gimbe Foundation. Rezultati so se pokazali tako v infrastrukturi kot opremi in kadrih. Težave je še posebej razkril aktualen naval na bolnišnice. Ni jih malo, ki so prepričani, da je račun za varčevanje zdaj izstavljen tudi v obliki slabše oskrbe. 

Zato so te države zdaj še posebej pozorne na to, kakšni bodo pogoji nove pomoči. Ljudje pravijo – na novo krčenje našega življenjskega standarda ne bomo pristali. "Izkušnja reševanja dolžniške krize je pustila dolgotrajne zamere v državah, kot so Italija, Španija, Grčija, do neke mere Portugalska," je prepričana nemška strokovnjakinja Anke Hassel. "Ampak 10 let kasneje smo spet v podobni situaciji. Države juga EU so prizadete huje, same nimajo denarja, da gospodarstvu omogočijo preživetje."

Italija in Španija sta med državami, ki bi rade dosegle izdajo skupnih "koronaobveznic", s katerimi bi se posojilna tveganja razpršila po EU. Projekt podpira francoski predsednik Emmanuel Macron, ki pravi, da je na preizkušnji evropski projekt. 

Slednja trditev je najbrž precej blizu resnici. EU je že tako ali tako pri svojem "tretjem popravnem izpitu" – potem ko so ob zadnjih evropskih volitvah volivci "zmerni evropski politiki" po burnih odzivih na reševanje dolžniške in migrantske krize vendarle dali še eno priložnost. Takrat ni manjkalo analitikov, ki so si upali zelo jasno povedati, da gre najbrž za zadnjo priložnost. 

Po drugi strani dramatičen Macronov poziv ni le nesebičen klic k solidarnosti, ampak tudi reševanje lastne pozicije, potem ko si je nakopal jezo Francozov, ki je eskalirala v nasilne, mesece trajajoče proteste rumenih jopičev. Dajanje vtisa, da vodi evropski odziv na pandemijo, bi mu torej še kako pomagalo predvsem doma, kjer opozicije njegovi politiki ne manjka. 

Pogajanja o okrevanju, pa naj gre za sklad ali večletni evropski proračun, bodo tako v močni senci ne samo nacionalnih, ampak osebnih političnih interesov. Ob veliki pomoči nekritičnih volivcev so se namreč politiki v zadnjih letih naučili pomembne, a nevarne lekcije – valjenje krivde na EU, slikanje bruseljskega sovražnika in "zunanjih zlobcev" lahko pomembno pripomore k dolžini politične kariere. Ne pa tudi nujno k večjemu blagostanju ljudi. 

Okrevanje – tako gospodarsko kot politično vprašanje

Kakor koli, države, kot so Nemčija, Nizozemska in Avstrija, torej finančno bolje stoječe države od obubožanega juga (in vsekakor tudi Slovenije), se nagibajo k zavrnitvi ideje o koronaobveznicah. To so tudi države, ki so se vsaj zaenkrat relativno dobro soočile z izbruhom covida-19, zdravstveni sistemi so zdržali, žrtev je relativno malo, države se spet odpirajo, gospodarstvo so nad vodo obdržale s svojimi sredstvi. 

Medtem ko je veliko pozivov k solidarnosti, je doslej najbolj oprijemljiva rešitev na evropski ravni strinjanje finančnih ministrov evroobmočja o 500-milijardnem paketu za hitro pomoč. "To je prvi odziv, dejanski problem je sklad za okrevanje," ocenjuje Francesco Nicoli z univerze v Gentu. 

Prepričan je, da gre pri paketu za okrevanje prav toliko kot za gospodarsko tudi za politično vprašanje. Če bodo imele huje prizadete države občutek, da so ostale same, bo to odlična priložnost, da se jih dokončno polastijo evroskeptični populisti. V Italiji je na primer v nizkem startu za kaj takšnega že Liga, na Madžarskem si je Viktor Orban pripisal velika pooblastila in ljudi prepričuje, da je to način, kako jih bo rešil, v Franciji na vrh politike še vedno želi Marine Le Pen – kar je ob že omenjenih težavah še en izziv za Macrona. 

V Italiji vam ne bo treba niti dolgo iskati ljudi, ki pravijo, da je dokaz, kako jih je EU zapustila, že to, da sta prej kot evropska prispeli kitajska in kubanska pomoč. Slaba popotnica v časih, ko niti ni več skrivnost, da želi Kitajska krizo izkoristiti tudi za svoje geopolitične cilje. Ursula von der Leyen se je pred kratkim Italiji celo opravičila, dejala je, da evropska pomoč ni bila pravočasna. 

Dobra novica sicer je, menijo analitiki, da imamo dokaze, da EU zna ustvariti mehanizme za pomoč v kriznih časih, kar smo videli že na primeru krize leta 2008. Slaba pa, da je tokrat časa še manj, da gre za drugačen tip krize in da ljudi mineva potrpljenje. Čeprav je tokratna kriza prizadela predvsem sisteme, ki so v rokah nacionalnih držav, so vendarle pričakovali več bruseljske podpore in vodenja, predvsem pa pričakujejo, da bodo dogovori o rešitvah hitri in učinkoviti. 

Pomoč soseščini in česa smo se že naučili?

Večina predvsem upa, da se je EU iz preteklih preizkušenj naučila dvojega – da pretirano zategovanje pasu škoduje tako na gospodarski kot družbeno-politični ravni in da so krize geopolitično bojno polje, v bitki pa zmaga EU ni zagotovljena. Tako upajo, da bodo voditelji EU sprejeli ukrepe, ki nezadovoljstva ne bodo razplamteli do mere, ko bi bila znova ogrožena prihodnost povezave. 

So pa v Bruslju z mislimi očitno tudi pri geopolitičnem vidiku, ki pa se ne nanaša samo na članice, ampak tudi kandidatke za vstop in zaveznice. 

EK je tako pripravila načrt, vreden 3 milijarde evrov v obliki ugodnih posojil, za pomoč tem državam v boju proti novemu koronavirusu in njegovim gospodarskim posledicam. 

Okviren razrez pravi, da naj bi 180 milijonov dobila Albanija, 250 BiH, 150 Gruzija, 200 Jordanija, 100 Kosovo, 100 Moldavija, 60 Črna gora, 160 Severna Makedonija, 600 Tunizija in 1,2 milijarde evrov Ukrajina. 

"Takšna podpora je ključna, da ohranimo stabilnost v regiji," meni velik poznavalec evropskega političnega parketa Valdis Dombrovskis.