Hudič se skriva v podrobnostih: denarna pomoč le za desetino podjetij

Se hudič res skriva v podrobnostih? Na dan, ko je vlada za nadaljnjih 30 dni podaljšala epidemijo, so se številni lastniki podjetij v gostinstvu in turizmu, ki jim je koronakriza zadala hud udarec, že veselili dolgo pričakovane in obljubljene pomoči države, s katero bi jim slednja sofinancirala obratovalne stroške. To bi moral biti srečen dan za več kot 8.000 podjetij, več kot polovica je mikropodjetij, ki skupaj zaposlujejo 44.000 ljudi in ustvarijo dve in pol milijardi prihodkov.

A nasmehov ni toliko, nasmehov je veliko manj, ko ugotoviš, kako malo podjetij sploh izpolnjuje pogoje, da se prijavijo na razpis SPIRITA, javne agencije za spodbujanje podjetništva. In da jih izpolnjujejo velika podjetja, majhna in mikropodjetja, ki se še bolj krčevito borijo za preživetje, pa skorajda ne. Tako je svoj zapis začel direktor Turizma Kranjska Gora Blaž Veber, ki gospodarskemu ministrstvu vse od začetka epidemije daje predloge za učinkovite ukrepe. 

"Turistično gospodarstvo je razpis pričakovalo že marca. Je prvi v vrsti razpisov, ki so obravnavali tudi stroške, ki so temeljili na stroških obratovanja. In ko smo ga dobili v vpogled, je bilo razočaranje toliko večje, ker je iz njega jasno razvidno, da veliko število podjetij, ki se ga je veselilo, od njega ne bo imelo praktično nič," je pojasnil v oddaji 24UR ZVEČER.

Dejavnikov, ki so sporni, je po njegovih besedah več. "Prav gotovo je bil kriterij štirih zaposlenih za nas, ki delujemo v turizmu, skrajno nedopusten. Štirje zaposleni v turizmu v visoki sezoni pomenijo vsaj od 10 do 12 zaposlenih v takih podjetjih. Tudi izračunali smo, da bi bilo primerno podjetje, ki bi dejansko lahko počrpalo teh 10.000 evrov maksimalnih sredstev, podjetje, ki ustvari 140.000 evrov. Že tukaj ni bilo nobene logike. Druga stvar je, da so dejavnosti, ki so v razpisu zapisane, izredno skrčene. Izpadejo ključne dejavnosti, ki na turističnih destinacijah dajo neko dodano vrednost naši ponudbi – to so bari, slaščičarne, dejavnosti, na katerih se gradi strategija slovenskega turizma, butičnost itd. Ko smo sešteli vse te ukrepe, smo prišli do številke, ki jo je ugotovilo tudi ministrstvo oz. državni sekretar – 1000, morda 1300 izmed skoraj 9000 podjetij. Razpis je bil namenjen oz. bo sredstva iz njega lahko pričakovalo 10 odstotkov podjetij." 

Veber pravi, da je bil razpis namenjen mikropodjetjem ter malim in srednjim podjetjem, a na koncu so prav ta podjetja iz njega izpadla. "Iz razpisa je jasno razvidno, da večina podjetij, ki bodo upravičena do sredstev, poustvari 80 % delovne sile oz. 84 % prihodkov. V tem primeru lahko rečem, da ne bodo zadovoljni niti mali podjetniki, ki bodo izpadli, niti veliki, ki jim ta sredstva ne bodo nikakor koristila za preživetje podjetja in zagotavljanje boljše likvidnosti." 

Bodo torej mala družinska podjetja kljub razpisu še naprej umirala na obroke? "Prav gotovo. Pojavlja se še drugi, večji problem. Podjetja se zadolžujejo v upanju na ukrepe, ki jih država obljublja. Veliko je zgodb, veliko je podobnih primerov, zato sem vztrajen in sem jasno izrazil, da je treba jasno in glasno povedati, kaj, kako in koliko bomo podprli. Podjetja se težko odločajo za zapiranje podjetij, ki dajejo delovna mesta. Podjetja so za podjetnike otroci, ki jih ne bodo kar tako zapustili. Ampak če jih bodo morali, jih bodo." 

Kljub temu pa Veber pravi, da je nekako pomirjen, saj je od ministra in državnega sekretarja dobil občutek, da se zavedata problema. "Verjamem, da se od PK1 do PK5 tega problema ni obravnavalo, obravnaval ga bo PK6 in verjamem, da bodo vložili ogromno naporov, da bodo v PK7 ta sredstva, ki so potrebna za ohranitev podjetij, priskrbljena. Ne moremo pričakovati, da bodo podjetja reševala sama sebe ali da jih bodo reševale občine, čeprav bi to nekateri radi. Mislim, da mora podjetja v tem primeru reševati država," je zaključil.