Kronični stres zaradi pandemije lahko pojasni, zakaj verjamemo teorijam zarote

S prijatelji in znanci se že nekaj časa pogovarjamo o spremembah, ki jih opažamo pri sebi in drugih okoli nas v zadnjih mesecih. Dogaja se, da nekdo pozabi na dogovor za kavo in se v istem času dogovori še z nekom drugim. Prijateljica, ki je sicer zelo organizirana, zadnje čase pogosto pozabi, kam je odložila neko stvar. Mnogi opažajo, da so njihovi sodelavci, partnerji ali celo sami postali bolj razdražljivi in izbruhnejo že ob malenkosti. Konflikti med dvema odraslima osebama v zadnjem času marsikdaj spominjajo na najstniške prepire. Zdi se, da se posamezniki, ki so sicer zelo racionalni in razgledani, zdaj pustijo prepričati v teorije zarot, čeprav se pozneje izkaže, da so te teorije napačne in temeljijo na kupu neresnic. Nekateri odrasli v zadnjem času le še bežno spominjajo na kompetentne, dobro organizirane osebe. Ni naključje, da se to dogaja ravno v času ene največjih pandemij v zadnjih 100 letih.

Že nenehno razmišljanje o epidemiji, virusu in ukrepih predstavlja veliko breme za nas. To nato običajno pomembno doprinese k večanju nezadovoljstva, doživljanju neprijetnih čustev, nenehni notranji napetosti, občutkom jeze in nemoči, pojasnjuje specialistka klinične psihologije mag. Jana Strniša z Zbornice kliničnih psihologov. "Nenehne obremenitve pomenijo povečano stanje psihofizične napetosti, poudarjeno vzdraženost našega fiziološkega sistema, kot bi bili stalno v blagi štartni poziciji. In seveda, dolgoročno stanje telesne napetosti lahko privede tudi do telesnih obolenj. Ob prolongiranem stresu zmoremo manj kontrole nad lastnimi čustvi, v vedenju smo lahko manj konsistentni, nepotrpežljivi in impulzivni," je pojasnila.

Vsakodnevnemu stresu se seveda ne moremo izogniti in pogosto ima ta pozitivne učinke."Kratkotrajni stres je nekaj pozitivnega, saj nas – v pričakovanju borbe ali bega – okrepi tako telesno kot psihično. Naše telo preplavita adrenalin in  kortizol. Adrenalin nam pospeši srčno frekvenco in zviša krvni pritisk; kortizol  pa zviša krvni sladkor in ga dovaja možganom, oslabi imunski sistem in procese rasti. Kronični stres, ki traja tedne, mesece ali leta, pa je uničevalen za mnoge telesne in mentalne funkcije," pravi profesor dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. 

Pandemija potencirala osebnostne poteze

Poudarja, da se ljudje po odpornosti na stres razlikujemo. "Odziv na stres v veliki meri določata genetska koda in sediment življenjskih izkušenj ter osebne filozofije. V svojih ambulantah videvam veliko starejših bolnikov – in zanimivo je, da so na pandemijo 60- ali 70-letniki dostikrat reagirali z zaostritvijo svojih osnovnih osebnostnih potez. Nekatere je že nekaj dni trajajoča osamljenost, izolacija, epistemična negotovost ... pahnila v paniko, anksioznost, depresijo ali nemir; drugi pa so sprejeli usodo z mirom in modrostjo, svojega okolja so se dotaknili z empatijo, optimizmom in spodbudo. Drugače je s hudo bolnimi in tistimi v zelo pozni starosti, krhkimi v telesu in duši. Mnogi od njih so se v nenadni osami, ki je niti niso razumeli, hitro zlomili; to velja zlasti za bolnike s težjimi oblikami Parkinsonove in Alzheimerjeve bolezni, ki se jim je stanje gibanja in miselnih funkcij hitro, nekaterim tudi nepovratno, poslabšalo," opaža priznani nevrolog.

"Že več kot 100 let vemo, da ko smo pod stresom, tesnobni, depresivni ali gremo skozi neko travmo, so naše kognitivne sposobnosti oslabljene," je za avstralski ABC News dejala kognitivna nevropsihologinja Susan Rossel z avstralske univerze Swinburne, ki preučuje, kako pandemska kriza vpliva na duševno zdravje Avstralcev. Prav dolgotrajni stres zaradi strahu pred virusom in zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja okužb je razlog, da smo bolj pozabljivi, manj osredotočeni, bolj razdražljivi, pravi. Kaj se pravzaprav dogaja z našimi možgani v tem času?

Zmanjšana sposobnost sprejemanja kompleksnih odločitev

Kronični stres, ki traja in traja, nam "dobesedno fizično uničuje celice v spominskem centru in povzroči spominske (mnestične) praznine, izrazite motnje koncentracije, vznemirjenost, ansioznost in depresijo," pravi Pirtošek. Poleg tega se lahko pojavljajo motnje spanja, nepravilno delovanje srca, kronična utrujenost in motnje metabolizma (sladkorna bolezen, hitro pridobivanje telesne teže).

Ko smo pod dolgotrajnim stresom in smo tesnobni, gremo v zelo osnovno stanje kognitivnih sposobnosti, pa pravi Rosselova. "Vse zelo rutinske stvari, ki jih počnemo vsak dan, bomo opravljali povsem v redu, saj so biološko vpete v nas," pravi. Vendar pa se lahko zaplete, ko moramo narediti nekaj, kar od nas zahteva več premisleka ali razmišljanje zunaj okvirjev. To se nam v takšnih okoliščinah lahko zdi težko, saj moramo za tovrstne naloge uporabljati čelni (frontalni) reženj možganov. Prav ta sprednji del možganov, natančneje prefrontalni korteks, nadzoruje kognitivne procese in je še posebej pomemben pri sprejemanju odločitev, je za ABC News pojasnila nevroznanstvenica Lila Landowski z univerze v Tasmaniji. "To pomeni, da imamo lahko težave pri sprejemanju dobrih odločitev, lahko imamo težave pri razumevanju perspektiv drugih ljudi," pravi Landowskijeva in dodaja, da bi to lahko pojasnilo, zakaj smo lahko v času ukrepov zaradi pandemije bolj prepirljivi. 

Poleg tega povečan stres vpliva tudi na hipokampus, spominski center v možganih oziroma možganski predel, ki igra ključno vlogo pri pomnjenju, kratkoročnem in prostorskem spominu. Še posebej težko se na trenutno situacijo odziva starostna skupina ljudi, mlajših od 25 let, pravi Rosselova. "Razlog za to je, ker njihovi možgani še niso povsem zreli," pravi in dodaja, da se med 18. in 24. letom starosti razvija še zadnji del možganov, to pa je prav čelni del. 

Kognitivne sposobnosti so zelo odvisne od našega psihofizičnega blagostanja, poudarja Strniša. "Tudi intenzivna prijetna čustva lahko zelo omejijo našo pozornost. Pozornostni sistem je ob raznih obremenitvah običajno prvi "na udaru". Odvisno je seveda, za kakšne obremenitve gre. Kadar nas je česa strah, se običajno pozornost na zastrašujoč dražljaj bistveno poveča, morebitne znake tega bolj budno spremljamo, ob tem lahko druge, z virom strahu nepovezane dražljaje, zanemarimo. Kadar obremenitev traja daljše obdobje in postanemo utrujeni, tudi kadar smo v čustveni stiski, zelo tesnobni, depresivni, pa učinkovitost pozornosti peša. Lahko se nam zdi, da nam spomin ne služi tako dobro, dejansko pa gre prej za težave s pozornostjo in zaradi pomanjkljive pozornosti do shranjevanja informacij sploh ne pride."

 Povišana vrednost stresnih hormonov povzroči spremembe v možganih

Ko smo pod kroničnim stresom, morajo naši možgani ves čas procesirati ta stres in možgani večinoma opravljajo osnovne funkcije. Poleg tega so v našem telesu povišane vrednosti stresnih hormonov, kot je kortizol, ki neposredno vpliva na možganske celice. Ta namreč v hipokampusu in nekaterih delih frontalnega režnja zmanjšuje plastičnost sinaps in povzroča nekatere druge spremembe v možganskih celicah."Ko smo kronično pod stresom, kortizol povzroči, da te možganske celice začnejo umirati," pravi Landowskijeva. Poleg tega povzroči, da možgani nehajo proizvajati nove možganske celice. 

Možgani namreč v normalnih okoliščinah ves čas ustvarjajo nove možganske celice, visoke koncentracije kortizola pa lahko ustavijo ta proces. "Ko ne ustvarjamo teh novih možganskih celic, smo manj kognitivno prilagodljivi. Torej smo manj sposobni za prilagajanje na nove situacije," pravi Landowski. Ponavadi imamo dodatne možganske zmogljivosti za razmišljanje, načrtovanje in kreativnost, vendar je ta v tem pandemskem času zmanjšana, še pravi Rosselova. 

Še ena posledica samoizolacije in karantene je ta, da postanemo bolj občutljivi na kakršnekoli senzorične dražljaje, kot so denimo zvok, svetloba ali vonj, saj nismo toliko izpostavljeni tem dražljajem. To lahko denimo pojasni, zakaj nas kar na lepem začne motiti lajež sosedovega psa, čeprav nanj doslej nikoli nismo bili pozorni. 

Bolj žive sanje 

Raziskave so pokazale, da so ljudje med karanteno in samoizolacijo spali dlje oziroma več, vendar pa ne nujno tudi bolje kot sicer. Veliko ljudi je poročalo o bolj živih in čustvenih sanjah. Prav s tem, kaj se dogaja z našimi sanjami v času pandemskih ukrepov, raziskuje Jennifer Windt z Univerze Monash. Sodeluje namreč pri večnacionalnem raziskovalnem projektu, ki ugotavlja povezavo med pandemijo koronavirusa in živostjo sanj. "Vemo, da se v sanjah odražajo in nadaljujejo naše skrbi, pa tudi izkušnje, ki jih doživimo v budnem stanju," je dejala Windtova. Med drugim skušajo tudi ugotoviti vsebino sanj v času pandemije: ali morda v sanjah nastopa manj ljudi ali pa s sanjami kompenziramo pomanjkanje stikov v resničnem življenju. Poleg tega pa ugotavljajo tudi, ali spremembe v naši podzavesti vplivajo na naše duševno zdravje. 

Večje količine spanja in intenzivnejše sanje bi pravzaprav lahko bile povezane. Sanje so namreč najbolj pogoste, žive in kompleksne prav med fazo REM, ki se daljša proti koncu spanca."To pomeni, da imamo najdaljše faze REM in posledično najdaljše in najbolj kompleksne sanje, tik preden se zbudimo," pravi raziskovalka. Prav zato si tudi zadnje sanje najbolj zapomnimo, saj se odvijejo, tik preden se zbudimo. 

Žive sanje bi lahko bile povezane tudi s kemičnimi procesi, ki se odvijajo med spanjem, saj se morda na tak način možgani želijo znebiti določenih hormonov in drugih kemičnih snovi, pa pravi Rossellova."Ponavadi nimamo tako visokih ravni adrenalina čez dan. Zaščitni mehanizem našega telesa deluje tako, da če se moramo znebiti odvečnega adrenalina, kortizola in podobno, da to stori ponoči. In to se zdaj pogosto dogaja. To tudi pomeni, da so možgani zdaj bolj aktivni ponoči in da zato ljudje ne spijo tako dobro kot sicer," še dodaja kognitivna nevropsihologinja. 

Na žalost pa slabša kakovost spanca ali nespečnost prav tako vplivata na naše možgane, pravi Landowskijeva. Če eno noč ne spimo, postanemo za 30 odstotkov bolj nemirni, tesnobni in naša amigdala, možganski center za čustva, postane za 60 odstotkov bolj odzivna."Ko ne spimo dovolj, se naša amigdala poveže z delom možganov, ki je povezan z našim paničnim odzivom, namesto s prefrontalnim korteksom, delom možganov, ki je povezan s sprejemanjem odločitev. Zato je bolj verjetno, da bomo odrezavi, razdražljivi ali bolj vzkipljivi ob dogodkih, namesto da najprej pomislimo, preden odreagiramo," je pojasnila. 

Utrujenost lahko vpliva tudi na našo koordinacijo, zato smo lahko bolj nerodni, saj vpliva na center za ravnotežje v naših možganih, še pravi Landowskijeva. Oziroma, če ponazorimo: ena neprespana noč ima na nas podobne učinke, kot če bi imeli 0,5 grama alkohola na kilogram krvi.

Pomanjkanje dopamina

Življenje med pandemijo ne nudi zadovoljstva, kot smo ga vajeni. Pravzaprav veliko stvari, ki smo se jih veselili, zdaj že nekaj časa ne moremo početi: brezskrbno potovati, hoditi na koncerte, se družiti na zabavah, s prijatelji ... "Ponavadi smo imeli zelo družabna življenja, zelo aktivne zaposlitve, smo zelo zaposleni," pravi Rossellova. Rezultati našega dela sprožijo v nas občutke zadovoljstva, kar povečuje dopamin v krvi. Toda zaradi pandemske krize so se naša življenja čez noč spremenila. To pa tudi pomeni, da ne prejemamo običajne doze dopamina. "Radi imamo dopamin, to je naša nekakšna kemična nagrada. In v tem hipu ni ničesar, s čimer bi dobili to 'nagrado', razen čokolade in vina," pravi nevroznanstvenica. 

Stres lahko pojasni, zakaj se teorije zarot tako hitro širijo

Če torej vemo, da kronični, dlje trajajoči stres lahko vpliva na zmanjšanje naših sposobnosti razmišljanja in presojanja, je torej stres zaradi pandemije "krivec" za to, da ljudje bolj verjamejo različnim teorijam zarot kot stroki in znanosti? "Res je. Človekovi možgani na osnovi – četudi nepopolnih – informacij iz okolja neprestano predvidevajo vzorce bodočih trenutkov in v skladu s temi napovedmi reagirajo 'vnaprej'.  Največja grožnja za človekove možgane, ki vedno sproži stres, je negotovost – in izbruh pandemije novega virusa je poosebljanje take negotovosti: 'Od kod je virus? Kako se prenaša? Ali nas maske zaščitijo? Kako dolgo virus ostane na površinah?' Zaradi negotovosti možgani ne morejo ustvarjati 'verjetnih', 'racionalnih' napovedi, hitro izključijo razumski - strokovnim argumentom odprt - čelni del možganov, in preklopijo svojo dejavnost v evolucijsko prastare, globoke čustveno-avtonomne predele. To so predeli, ki reagirajo hitro, impulzivno, na osnovi poenostavljenih predpostavk ogroženosti, strahu, borbe in bega – in v skladu s temi predpostavkami se bomo strastno oprijeli teorije, ki bo čim bolj poenostavljena, čustveno obarvana, s črno-belo dihotomijo zla in dobrega (Kitajci so hitro razširili virus s 5G tehnologijo) –  teorije zarot," je povezavo med stresom in razširjenostjo teorij zarote pojasnil Pirtošek. 

Zelo priporočljivo je, da se z informacijami v zvezi z epidemiološkim stanjem seznanimo največ dva do trikrat dnevno, pri tem pa se skušamo omejiti na verodostojne vire, pa pravi Jana Strniša z Zbornice kliničnih psihologov (ZKP). "Konkretno pri spopadanju z vsakodnevno obremenjenostjo z neugodnimi informacijami, neskladnimi in hitro spreminjajočimi se navodili, spremljanju raznih teorij zarot in raznih laičnih razlag, ki lahko zvenijo še kako verjetne, svetujemo omejevanje informacij. Seveda je pomembno, da smo splošno seznanjeni, a dejansko se ukrepi od vsega začetka niso bistveno spremenili. Seveda je pomembno, da vemo, ali morajo naši otroci v šolo z maskami ali ne. A za pridobitev teh informacij je zadosti, če se z njimi seznanimo enkrat dnevno, da le vemo, kako postopati. Preostali del dneva pa je pomembno, da se ukvarjamo z drugimi stvarmi, da naše življenje teče po ustaljenih tirih. Pri obvladovanju pripravljenosti z informacijami je koristno sproščanje, telesna aktivnost. Zelo koristno je, da omejimo čas, ko tuhtamo o težavah – da se torej odločimo, da bomo to počeli le 20 minut dnevno, določimo čas za 'skrbenje', zunaj tega obdobja pa skrbi zavedno ustavimo in se s seboj dogovorimo, da bomo skrbeli v času, ki smo ga določili," svetuje klinična psihologinja.

Kot pravi, lahko na podoben način pomagamo tudi drugim. "Potek pogovora preusmerimo na prijetne teme, govorimo o tem, kar lahko, in čim manj o tem, kaj bi drugi morali in počnejo zelo narobe. Z dolgimi žolčnimi debatami o težavah in slabem urejanju razmer le krepimo lastno stisko, gojimo občutek nemoči, hkrati pa notranjo nelagodje pripisujemo drugim in to nam da kvečjemu nov zagon za nove žolčne debate," še dodaja. 

Kako lahko omilimo posledice kroničnega stresa zaradi pandemije?

Na Zbornici kliničnih psihologov so že v začetku pandemije podali nekaj konkretnih navodil za ohranjanje duševnega zdravja v teh negotovih časih. Ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredimo, je, da si ustvarimo dnevno rutino, saj nam predvidljivost veča občutek varnosti in lajša tesnobo. Če se moramo samoizolirati oziroma nam je odrejena karantena, je zelo pomembno, da vzdržujemo redne socialne stike preko avdio in video komunikacijskih kanalov. Klici so veliko bolj učinkoviti kot klepet preko besedilnih sporočil. "Čeprav dopisovanje z nekom aktivira center za nagrajevanje v možganih, pa ne povzroči, da se v možganih začne proizvajati hormon oksitocin, ki zmanjšuje stres. Telefonski klic pa sproži oba procesa," pojasnjuje Landowskijeva. 

"Nasploh nam bo najbolj v pomoč takšno ali drugačno druženje, krepitev povezanosti z drugimi v teh nenavadnih časih. Eden najbolj zdravih načinov soočanja s stisko je altruizem, torej nudenje pomoči, ki zelo pomaga tudi tistim, ki pomoč nudijo. Skupaj se počutimo bolj močni, bolj varni, pomirjeni," pravi specialistka klinične psihologije Strniša, sicer zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Begunje. 

"V veliko pomoč je življenjska filozofija – spoznati in sprejeti, da nekatere situacije lahko spremenimo, nekaterih pa ne," dodaja nevrolog Pirtošek. Svetuje, da smo do informacij, ki pridejo do nas, kritični, ter da ne pustimo, da nas informacije preplavijo."Zaupanje v znanost, kljub temu, da so znanstvene resnice le redko dokončne (to zlasti velja za znanje o novem virusu, ki se lahko spreminja in dopolnjuje iz dneva v dan). Vzeti si čas za fizične in intelektualne aktivnosti; za socialne stike s svojci in prijatelji (četudi preko Skypa); pogled skozi optimistično in humorno prizmo dogodkov; sedem do devet ur rednega spanja; zdravo in svežo hrano; čas za konjičke, umetnost in kulturo; čas za tiste aktivnosti, v katerih običajno najdemo 'mir za svojo dušo' – pa naj bo to sprehod v gozdu, joga, meditacija, molitev, lenarjenje, delo na vrtu ..." dodaja strokovnjak.

Za splošno izboljšanje počutja poskrbimo, da dobimo dovolj vitamina D, da se dovolj gibamo in da čim bolje izkoristimo sončne žarke. Prav tako poskrbimo, da se prehranjujemo čim bolj zdravo, kar ima dolgoročne pozitivne učinke na naše možgane in telo. "Zelo pomembno je, da se s stisko spopadamo na karseda zdrav način – da ne posegamo po alkoholu ali drugih psihoaktivnih substancah," pravi Strniša. 

In če vse to ne pomaga? "Kadar je stiska prehuda, kadar se večji del dneva počutimo slabo, kadar se slabemu počutju pridružijo motnje spanja ali pa imamo občutek, da nam zmanjkuje kontrole nad lastnimi reakcijami, pa je treba poiskati strokovno pomoč (osebni zdravnik, klinični psiholog, psihiater)," svetuje Strniša.

Še en nasvet, ki nam bo olajšal življenje, je, da ne pričakujemo, da se bodo stvari takoj vrnile v stare tire in da se bo naše počutje avtomatsko izboljšalo po koncu pandemije. "Dokazi kažejo, da dlje časa, kot smo pod stresom, več časa potrebujemo za okrevanje," pravi Landowskijeva. Zavedanje, da bo trajalo nekaj tednov in mesecev, da se znebimo vseh negativnih občutkov in vplivov pandemije, nam bo pomagalo, da bomo bolj sočutni do sebe in vseh okoli nas. Če se nam zdi, da nismo takšni kot ponavadi, se je dobro spomniti, da gre v večini primerov za način spopadanja s to zelo nenavadno situacijo, v kateri se je znašel ves svet.