Lejko Zupanc: Tisti, ki nasprotujejo covidnim ukrepom, se obnašajo kot razvajeni otroci

Žal še vedno poročamo o slabšanju epidemiološke slike, o več okuženih na intenzivnih oddelkih. Da je do zdaj covid-19 vzel že več tisoč dedkov, babic, sinov in hčera, očetov in mam. O tem, da ne drži, kar zdaj pridigajo 'Facebook doktorji' in 'kavč strokovnjaki' ter da so bolnišnice polne cepljenih. O tem, zakaj takšen upor. Je v ozadju strah ali kaj drugega? In o tem, kako najmlajšim postaviti zgled.

Kakšni ljudje postajamo? Zakaj nekateri ne razumejo, da je ta virus nevaren, lahko zelo zahrbten, tudi smrtonosen? Zakaj družba poka po šivih in je razdeljena do same biti? Kako lahko kot družba izidemo iz krize? S predstojnico infekcijske klinike ljubljanskega kliničnega centra doktorico Tatjano Lejko Zupanc, ravnateljico Osnovne šole Polje Ljubljana Barbaro Smrekar in psihologinjo ter psihoterapevtko Evo Kovač.

Novih ukrepov ne bo. Kljub širjenju okužb, kljub temu da se, kot je dejal vodja ljubljanske intenzive Jereb, uresničujejo črne napovedi, da bo do konca novembra verjetno umrlo 400 covidnih bolnikov v tem valu.

Večjih zaostrovanj ukrepov, kot jih vidimo ponekod drugod po svetu, zaenkrat še nismo sprejeli. Doktorica Lejko Zupanc pravi, da zaprtja zaenkrat tudi še ni pričakovala, da pa se bo morda lahko še zgodil. Prav tako opozarja, da bo na podlagi dogajanja v drugih evropskih državah verjetno prišlo še do kakšnih dodatnih zaostritev.

Ob tem dodaja, da z virusom živimo že leto in pol ter da si vseeno želi, da bi otroci še naprej hodili v šolo in se izobraževali. To se ji zdi tudi najbolj pomembno. "Vsak dan namreč vidim posledice šolanja na daljavo. Otroci navsezadnje niso študenti, ki so mogoče malo bolj zavestni in se lažje prilagodijo," pravi.

Lejko Zupanc: Koronavirusi so znani po tem, da njihova okužba ne sproža trajne imunosti

Eno od vprašanj, s katerim se trenutno ukvarja praktično ves razviti svet, je tudi, kako ljudi prepričati v cepljenje. "Nismo unikum v svetu, ki ima veliko število ljudi, ki odklanjajo cepljenje. Vsekakor lahko na nekatere ljudi še vplivamo, če jim ponudimo jasen in transparenten podatek, če jim njihove strahove omejimo," meni Lejko Zupančeva. Meni namreč, da se delež ljudi še vedno ne želi cepiti prav zaradi strahu, vsak javno objavljeni resni stranski učinek to seveda še poslabša.

"Imamo pa ljudi, ki ne zavračajo le cepljenje, temveč tudi ukrepe – ti se na nek način obnašajo kot razvajeni otroci," je kritična. "Ti bodo morali začeti razmišljati o neki solidarnosti in soodgovornosti," dodaja.

Za vrednotenje podatkov je potrebno znanje, podatki iz literature, lastne in tudi zgodovinske izkušnje, poudarja doktorica Lejko Zupanc: "Že od ostalih cepiv vemo, da cepivo ni vedno 100-odstotna stvar. Koronavirusi pa so znani po tem, da njihova okužba ne sproža trajne imunosti." Ob tem pravi, da vseeno vedo, da cepljene osebe bistveno manj pogosto zbolevajo kot necepljene.

"Dokazano je tudi, da je potek bolezni dosti lažji pri cepljenih, da cepljenje zmanjšuje smrtnost in potrebo po hospitalizaciji, nekoliko manj pa je uspešno pri preprečevanju prenosa v pogojih, ko so ljudje tesno skupaj," priznava.

'V sredo je bil res vroč dan, v četrtek je bilo vse tiho. Pravzaprav več kot tiho.'

V Osnovni šoli Polje Ljubljana je moralo skladno z navodili z ministrstva v sredo domov 51 učencev, ker se njihovi starši ne strinjajo z ukrepi. Dan kasneje pa so dobili še nekaj soglasij. "V sredo je bil res vroč dan, v četrtek je bilo vse tiho. Pravzaprav več kot tiho. Zadovoljna sem, da smo uspeli pridobiti še nekaj soglasij s strani staršev, ki se do srede s tem še niso strinjali," pravi ravnateljica Smrekar.

Najbolj jo je presenetilo to, da so se za soglasje odločili tudi nekateri starši, ki so bili dan prej med protestniki. "To si razlagam na ta način, da so starši nekoliko bolj trezno razmislili o tem, da je odločitev o tem, kaj bo z otroki, na njihovi strani in ne na strani učiteljev ali šole ali odločevalcev in to pozdravljam," pravi.

"Situacija, v kateri smo se znašli, je družbena težava, na katero se vsi odzivamo različno," ob tem pojasnjuje psihoterapevtka Kovač. Medtem ko se velika večina dobro prilagodi situaciji in poskuša najti neke konstruktivne izhode, določen del v populaciji tega ne sprejme, dodaja.

Kot pravi, se v ozadju pogosto skriva nek strah – strah pred izgubo koristi ali spremembo. Hkrati pa tudi subjektivno doživljanje same situacije. "Če namreč dojemamo, da nam je storjena krivica, se na to odzovemo jezno, agresivno, ta frustracija, ki je posledica tako dolgo časa trajajoče krize, pa lahko izzove tudi takšno obnašanje. Gre za svetovni problem, kjer določeni odstotek ljudi to izkorišča za izražanje frustracij in jeze na seveda popolnoma nekonstruktiven in neracionalen način," pravi.

Da si starši napačno razlagajo, da bo samotestiranje in nošenje mask travmatična izkušnja za otroka, meni Kovačeva. "To ni travmatična izkušnja za otroka, s tem se stroka popolnoma strinja. Lahko je seveda neprijetna izkušnja, ni pa travmatična," poudarja.

"Težava pa je, ko imamo na eni strani starša, ki mu otrok zaupa in ga ima za zgled, na drugi strani pa družbo, ki ima nek večinski konsenz. Tako se otrok znajde na razpotju dvojnih podatkov in to je tisto, kar dela otrokom težave in jih lahko vodi v neke travmatične izkušnje," še dodaja. Ti otroci so zmedeni, prav tako nimajo takšnih miselnih in kognitivnih kapacitet razumevanja situacije.

Kovač: Nasprotnikov ukrepom ni veliko, so pa glasni in zato nam dajejo občutek, da jih je več, kot jih pravzaprav je

Staršev, ki nasprotujejo ukrepom v resnici ni veliko, a se vseeno najdejo nekateri posamezniki, ki ukrepom zelo glasno protestirajo. "Vsak odrasel človek pri ravnanju, za katerega se odloči, izhaja iz svojega referenčnega okvira. Ta referenčni okvir predstavlja njegove življenjske izkušnje od začetka do konca in ga je tudi, ko si odrasel, zelo težko spreminjati," razlaga Smrekarjeva.

Zakaj nekateri ravnajo tako, kot ravnajo? Kaj jih žene? "Menim, da je razlog v neki bivanjski praznini oz. v nekih življenjskih izkušnjah, ki niso bile prijetne. Ti ljudje so po mojem prepričanju predvsem prestrašeni . Prav tako pa ne razumejo stvari, ki se trenutno dogajajo," meni ravnateljica in ob tem dodaja, da postanejo ljudje, ko so prestrašeni, zelo lahek plen za 'Facebook doktorje'.

Z njo se strinja tudi Kovačeva, ki pravi, da če razumemo referenčni okvir in ljudi, potem so takšni odzivi tudi pričakovani. Vendar pa dodaja, da ima že tekom celotne epidemije občutek, da preveč pozornosti namenjamo ravno njim –skupini ljudi, ki so proti ukrepom, cepljenju, nošenju mask, vsemu. Kot pravi, jih ni veliko, so pa glasni in zato nam dajejo občutek, da jih je več, kot jih pravzaprav je.

Ob tem poudarja dejstvo, da želimo ljudje ugajati, pripadati in slediti določeni skupini ljudi. "Če to razumemo, potem vemo, da ljudi, pri katerih sta prisotna strah in neodločnost, skupine lažje potegnejo za seboj. Kot je dejala gospa Lejko Zupanc, takšne ljudi je treba nagovarjati," dodaja.

To pa naj se dela tako, da se o stvareh odprto govori, na vprašanja naj odgovarjajo strokovnjaki in zadeve naj se ne rešujejo na ravni družbenih omrežij. "Ljudje smo izrazito slabi ocenjevalci, smo subjektivni in vedno podlegamo stvarem, ki so v skladu z našimi prepričanji. In prav to dela znanost – v osnovno prepričanje postavlja skepso. Vedno dvomimo v to, kar rečemo. Teze preverjamo na različne načine." Kot pravi, je treba prav na ta način tudi komunicirati, jasno izpostavljati skrbi, vprašanja, strahove in nato prisluhniti strokovnjakom, ki so na teh področjih tudi izobraženi.

"Zavedati se moramo, da na nasilje in jezo ne smemo odgovarjati z enakimi čustvi. Ljudje, ki se bojijo, ki nimajo dovolj znanja, ki bi potrebovali dodatno razlago, morajo dobiti transparentno razlago od tistih, ki jim najbolj zaupajo. To pa so po podatkih anket največkrat njihovi izbrani osebni zdravniki," še izpostavlja Lejko Zupančeva.