Rad bi živel brez nagobčnika, tako da oprosti, stari, svoboda pa to

Ko se je začelo decembra 2019 bolj resno govoriti o SARS-CoV-2, je velika večina ljudi, vlad in politikov to jemala kot kitajski problem. Nekaj, kar je daleč, nekaj, kar se nas ne tiče. Priznati je treba, da je imela kitajska komunistična oblast precej učinkovito kampanjo cenzuriranja in nadzora pretoka informacij. Tu pa tam je bilo mogoče dobiti uvid v to, kar se je dejansko dogajalo v provinci Hubej, in k temu so pripomogla ravno družbena omrežja. 

Znanstveniki in zdravniki po svetu so bili zaskrbljeni, bolezen je bila sumljivo podobna prvemu sarsu, ki je imel zelo visoko smrtnost. Kitajsko cenzuriranje je te strahove in sume samo še povečalo, a svet se je februarja počasi že začel pripravljati na nekaj, kar smo vsi vedeli, da se bo zgodilo, a nihče ni želel o tem govoriti – svetovno pandemijo. Laboratoriji in znanstveniki po svetu so šli v najvišjo možno prestavo, vlade pa so se večinoma odzvale prepozno. Danes vemo, da je globalizacija tako pospešila prenos virusa, da je bil po svetu nezaznavno prisoten že tedne ali mesece pred resnimi odzivi posameznih držav. Italija je bila med prvimi žrtvami, vse preveč ljudi je umrlo, ko to ni bilo potrebno. Tako zaradi pomanjkanja opreme in osebja kot tudi dejstva, da je to bolezen, ki je bila nova, neznana in je zdravniki niso znali dobro zdraviti. 

Število člankov, študij, opazovanj in zdravstvenih sistemov, ki so poskušali presekati gordijski vozel, je bilo na začetku malo. Informacije so bile potrebne takoj, v znanosti pa je potreben čas. Ravno zato, ker je bila znanost tista, ki se je prekleto dobro naučila, kaj 'fake news' lahko pomeni in zakaj sta pregled podatkov in njihova potrditev nujno potrebna. Andrew Wakefield in ena samcata študija, ki je skozi okno vrgla desetletja prizadevanj zdravnikov za zavedanje o pomembnosti cepiv, nam je lepo pokazala, kaj nas še čaka. Dokaz, da je Wakedfield podatke ponaredil, in raziskave, ki so njegovo študijo stokrat, po celem svetu, v različnih državah, v različnih jezikih in različnih kulturah zavrnile in popljuvale, niso bile dovolj. Pandorina skrinjica je bila odprta, ljudje so imeli črno na belem "dokaz", da gre za zaroto. Število ljudi, ki so temu brezpogojno verjeli, se je eksponentno naraščalo. Naših "sončkov" pa že ne bomo zastrupljali. V letih 2018–2020 smo se tako zopet borili proti ošpicam. 

Pričakovati je bilo, da bo pandemija 2020 šla po podobnih korakih. A je bilo še bolj zlovešče. Znanstveniki niso imeli informacij, zdravniki niso imeli znanja, ljudje pa so imeli čas in vse možne obskurne internetne strani in družbena omrežja, da so iskali informacije o tem, zakaj se je njihovo življenje obrnilo na glavo. Te pa so bile zelo skope. Sprva so govorili o zelo visoki smrtnosti, nekateri so napovedovali 90.000 mrtvih samo v Sloveniji in postali vodje institucije, ki skrbi za zdravstveno varnost populacije. Drugi so ustrahovanje izkoristili, da so dosegli svoje. 

Samo nekaj mesecev kasneje, ko so znanstveniki pregledali goro informacij, se je pokazalo sledeče: bolezen ni tako smrtonosna, kot smo mislili, a je nekajkrat smrtonosnejša od gripe in veliko bolj nalezljiva, predvsem pa generacijska, ter da tisti, ki prebolijo resnejšo obliko bolezni,  lahko imajo resne posledice, za katere še ne vemo, če so dosmrtne. Priča pa smo tudi fenomenu, ki ga nismo vajeni: znanstveni proces se dogaja na očeh javnosti. Vsa dognanja v znanosti so nastala na poti raziskovanj, ki so predvidevala, preizkušala, ugotovila, da predpostavka ni bila pravilna, to objavila in tako privedla do pravilnih spoznanj in uspešnih rešitev. Vendar se je to dogajalo v znanstvenih krogih, ki razumejo, da so predpostavke in zmote normalen del razvoja. Javnost pa vsakega, ki pove, da zdaj na podlagi dokazov misli drugače kot prej, obtoži, da je nesposobnež in lažnivec.

Tako je bil recimo prvi epidemiolog v ZDA Anthony Fauci napaden, ker je sprva govoril proti maskam, nato pa v njihovo prid. Njegove razlage o novih študijah in pomanjkanju opreme niso bile dovolj. Podobno so doživeli tudi marca nekateri v Sloveniji. Dodajmo temu še odziv vlad in politike: številni, ki so pričakovali jasno komunikacijo in informacije, so bili razočarani, rodovitna zemlja za teorije zarote je postala vlažna in topla. Težko vam povem, koliko sporočil in groženj z neverjetnimi zgodbami o svetovni zaroti za zmanjšanje populacije, čipiranju, uničevanju zdravja, 5G in ne vem čemu še dnevno dobivamo novinarji, pa tudi zdravniki in znanstveniki. Pogosto smo dodani v številna elektronska sporočila, ki so namenjena zdravnikom, v katerih ne prosijo za pojasnila, ampak zahtevajo priznanje, da je njihova teorija pravilna. Če se zdravnik, znanstvenik ali kdorkoli drug ne strinja, je ovca. 

Vedno znova preseneča, v kaj so vse ljudje pripravljeni verjeti. Če smo se pred leti smejali "neumnim Američanom", je zdaj postalo jasno, da smo tudi sami zelo dobro podkovani v teorijah zarote. Slovenci smo odstotno med največjimi podporniki teorije chemtrailov, verjamemo v orgonske topove (poguglajte), nastavljamo kis na balkone, Hollywood je tako ali tako zrežiral pristanek na Luni. Predstavljajte si to zaroto, ki ji je uspelo prepričati smrtne sovražnike ZDA – Sovjetsko zvezo, da prizna ameriški uspeh in to laž potem leta vzdržujejo Brežnjev, Andropov, Černenko, Gorbačov. Da ne omenjamo še na stotine drugih držav in vesoljskih agencij. Po toliko letih bi bilo v to zaroto vključenih na milijone ljudi s celega sveta. Po drugi strani pa se še vedno ne moremo dogovoriti o enotnih merskih enotah, standardih za elektriko in o tem, ali je kinder jajček nevaren ali ne. 

'Ti si ovca, plačanec'

Zadnje čase so postali teoretiki zarote tudi "mainstream." Znani novinarji, televizijski voditelji, igralci, glasbeniki, športniki in drugi, ki so imeli številne sledilce na Instagramu in Facebooku, so začeli razganjati meglo in govoriti Resnico. Pisali so o njihovih občutkih, kako oni vidijo pandemijo covida-19 in prosili sledilce, da potrdijo njihovo resnico. Vsi, ki se ne strinjajo z njo (njimi), so ovce. In po njihovo so ovce tudi tisti, ki že desetletja delajo z infekcijskimi boleznimi in v laboratorijih. Če niso, so pa plačanci. Kar so njihove objave prinesle, je dvoje: njim več všečkov, zdravnikom pa več dela, saj ljudje množično zavračajo najbolj osnovne in neškodljive ukrepe na svetu. Ker s(m)o vsi sami sebi najbolj pomembni, so bile maske seveda prve na udaru. Vse pa se vrti v imenu svobode. 

'Ne bom nosil nagobčnika, želim svobodo'

Tisti, ki so ujetniki glorifikacijskega tobogana všečkov in digitalne podobe, so začeli pridigati o svobodi. Maske niso več maske, ampak nagobčniki. Svoboda je to, da maske ne nosiš, kdor masko nosi, je ovca, celo izdajalec, sem že slišal. Po večletnem študiju različnih političnih sistemov po svetu, od severnokorejskega do kitajskega, ruskega in ameriškega, me je vse bolj čudilo, da je nošnja maske mogoče dvakrat na dan po 15 minut lahko večja grožnja svobodi kot karkoli okoli nas. Tile "influencerji" so imeli ta pogum, kar jim je samo čestitati, da so si upali s podatki zoperstaviti najbolj brihtnim glavam, ki jih premore Slovenija, statistično analizo so pa do zdaj opravili samo na Facebook Insights. Pa še tam so grafikoni. 

Naši zdravniki se zadnje čase vse bolj ukvarjajo z razlaganjem zadev, ki jih večina nas brez nekajmesečnega študija ne bo razumela. Medtem ko številni ne ločijo mitohondrija od hipohondrije, poskušajo zdravniki razložiti izredno kompleksne načine virusne replikacije, razliko med RNA in DNA in zakaj je ena bolj naklonjena mutacijam in druga manj. Influencerji po drugi strani ponujajo velike besede, lahke stavke in slike "svobode". Primerno za delitev in všeček. Sočutnost do sodržavljana in soseda pa so zamenjali z besom namišljenega borca za svobodo. Sama definicija solidarnosti do sočloveka, ki jo tako radi poudarjajo, pogosto pomeni žrtvovanje majhnega dela ugodja za to, da je nekomu drugemu bolje. Naj bo to čas, denar, nasmeh ali pa uvidevnost.

Naj bo jasno: to, da dvakrat na dan nosite masko, ni kršitev svobode. Tako kot to niso prepoved kajenja v zaprtih skupnih javnih prostorih, cestno-prometna pravila, kazenski zakonik ali pa ustava. Vse to so pravila, ki jih je družba skozi stoletja odredila, da lahko sobivamo v relativni varnosti. Zdravniki in znanstveniki pravijo in dokazujejo s številnimi študijami, da maska zmanjša širjenje virusa, saj ujame ogromno kapljic. Ko je enkrat virus aerosoliziran, vam navadna kirurška maska ne pomaga veliko, zato je pomembno, da se kapljice ujame čim bližje naših ust. Ker ta ukrep ni 100-odstoten, priporočajo še razdaljo.

Za veliko večino ljudi je okužba stvar ležanja in prebolevanja. V moji starostni skupini imam 99,9 odstotka možnosti, da preživim, zakaj bi potem nosil masko? S tem, ko nosim masko, omogočam, da gredo moji starši, vaši starši in stari starši v trgovino brez večjega tveganja za njihovo zdravje – relativno svobodno življenje. To le drži, če jih seveda nosite pravilno – nos nad masko ni pravilno. A lahko počnejo stvari, ki so nam mlajšim samoumevne. Možno je, da 40–60 odstotkov ljudi bolezen preboli brez simptomov, se pravi, da se sploh ne zaveda, da so bolni, a virus še vedno širi. Starejši in tisti, ki imajo oslabljen imunski sistem, te sreče in takšne dobre statistike več nimajo. 

Ko nosim masko, omogočam, da ima praktično več kot 20 odstotkov populacije, ki je starejša od 60 let ali pa ima takšne ali drugačne pridružene bolezni, ki bi lahko zapletle potek bolezni, relativno svobodno življenje in niso ujeti v stanovanjih. Moja svoboda se konča, kjer se svoboda drugega začne, in prisiliti del sodržavljanov, sosedov in družinskih članov, da mesece in mesece živijo v strahu pred okužbo, se izobčijo iz družbe, bi pomenilo, da svobode pravzaprav več nimam, ker se je zaprla in odstranila z njimi. In jaz ne želim pogledati 80-letnika v oči in mu povedati: "Posluš, js bi rad živel brez nagobčnika, tako da sorry, stari, svoboda pa to."

Ta pandemija ne bo večna. Cepivo in zdravila, ki bodo omogočila relativno normalno življenje, bodo kmalu na voljo. Treba bo zdržati še nekaj mesecev, si razkuževati roke, prezračevati prostore, izogibati se zabavam in držati distanco, da bomo potem vsi, od 5-letnika do 80-letnika lahko normalno zaživeli. To pa je verjetno relativno nizka cena.