4°C
Podatki za dan: 26. 11. do 24.00
Oboleli
415,818
+2224
+0.5%

Zdravstvenika, ki skrbita za covidne bolnike: Ne gre le za številke, gre za ljudi

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min
AVTOR
Urška Šestan /
KOMENTARJI
346
Tudi po 100 in več nadur mesečno oddela zdravstveno osebje, ki skrbi za bolnike s covidom-19. 22 12-urnih delovnikov na mesec, osem nočnih izmen in dva delovna vikenda v zadnjih dveh tednih, pri čemer je treba skrbeti za res hude bolnike, hkrati pa še uvajati osebje, ki prihaja na pomoč z drugih oddelkov. Takšne so izkušnje dveh mladih diplomiranih zdravstvenikov, ki že od začetka epidemije delata na covidnih oddelkih. A to niti ni najhuje, pravita: "Bistveno težje je, da za bolnike ne moremo poskrbeti tako dobro, kot bi lahko."

Z Aljažem Bajcem, ki dela na intenzivni enoti in Špelo Lazar z navadnega covidnega oddelka se dobimo pred Infekcijsko kliniko. Medtem ko je Aljaž razpet med deloviščem na infekcijski kliniki in DTS-u, Špela že od otvoritve dela v diagnostično-terapevtskem servisu, kjer dnevno dodajajo nove bolniške postelje.

"Ena izmena je bila zelo žalostna. Bilo je čez dan, imeli smo tri smrti in kar naenkrat smo dobili na vrata sprejem. In nismo vedeli, kam bi dali gospoda, ki je ravno umrl in kam tistega, ki je šele prišel. Slednji je videl, da se bo ulegel na posteljo, na kateri je umrl gospod. Že to je za pacienta težko," pripoveduje Špela Lazar. 

V stiski so tudi zdravstveni delavci. Aljaž pravi, da se na smrti še vedno ni navadil, ker ne gre le za številke, ki jih slišimo in preberemo, gre za ljudi.

"In za temi ljudmi je neka zgodba, družina, so otroci, so nekomu oče, mama, dostikrat vidiš, ko pridejo svojci na obisk, vidiš še družino in tu je še tako dodatno breme, ki ga ljudje ne vidijo."

"Vsak dan se dogaja, da se pridejo svojci poslovit od pokojnega, da pridejo pogledat tistega, ki umira. Težko je opisati te občutke. V sekundi je treba preklopiti in iti naprej, saj si dolžen poskrbeti za ostalih 44. Potem pa se na vratih pojavi že nov sprejem," pove Špela Lazar. 

Aljaž Bajc
Aljaž BajcFOTO: POP TV

Ob tem uvajajo še kader, ki pride na pomoč. Ta je lahko iz operacijskih dvoran, ambulant ali celo dispečerskega centra. Ti imajo izjemno malo izkušenj za delo z bolniki, ki pa so popolnoma odvisni od njihove pomoči. Po standardih bi namreč moral en diplomirani zdravstvenik na intenzivni enoti skrbeti za enega pacienta.

"V trenutnih pogojih prevzemamo tudi po tri paciente, s tem da, ko gre kolega na malico, prevzamemo tudi njegove paciente. Kar naenkrat imaš pet ali šest pacientov. Takrat lahko narediš le tisto, kar je nujno in pravzaprav ne zmoreš več psihično in fizično vsega dela," doda Bajc. 

"Določiš prioritete in narediš, kar lahko. To, da bo nekdo čakal na menjavo plenice, je v bistvu zadnja stvar. Najprej moraš poskrbeti za nujne stvari in ni najlažje. Ljudje vedo, kaj se dogaja, vidijo, čutijo. Čutijo našo stisko in tudi oni sami so v stiski," pravi Lazarjeva. 

In če so bili v prvih dveh valih njihovi bolniki večinoma starejši, tokrat temu ni tako. "Veliko jih je starih med 30 in 40. Tudi 50 in 60. Če pomisliš, to so mladi ljudje, niso stari," doda Špela Lazar. Da je vedno več mlajših pacientov, potrdi tudi Aljaž Bajc.

Hudo je tudi, ker se zavedata, da če bi bili ljudje precepljeni, takšnih stisk v bolnišnici ne bi bilo. Potreben je le majhen korak za veliko razliko.