Na Hrvaškem umirjanje epidemije ob milejših ukrepih, v Sloveniji pa ob zaostrenih porast okužb

"Težko je razumeti, zakaj število okuženih v Sloveniji tako počasi upada in zakaj so takšne razlike v primerjavi s Hrvaško," se sprašujejo naši južni sosedje. Vprašanje, ki se ga ne sme zanemariti.

Delež okuženih med vsemi testiranimi je na začetku tedna na Hrvaškem znašal pet odstotkov, število na novo potrjenih primerov pa je prvič po septembru 2020 padlo pod 100. To so številke, ki dajejo upanje, da so protikoronski ukrepi 'prijeli', piše novinarka Jutarnjega lista. Ob tem dodaja, da bo svoje naredilo tudi cepljenje in še dodatno pripomoglo k umirjanju epidemije, a rezultati tega bodo najverjetneje vidni šele čez nekaj mesecev.

Kar pa zadeva evropske in svetovne trende, je težko najti neki obrazec ali formulo, po kateri bi lahko sklepali, kaj je tisto, kar daje rezultate. Zakaj število okuženih v nekaterih državah kljub strogim ukrepom še narašča, hkrati pa drugod – v državah, kjer so omejitve precej milejše (kot denimo na Hrvaškem) – pada. "Resda smo še daleč od 50 okuženih na 100.000 prebivalcev, kar je meja, ki kaže na umirjanje epidemije, a uspelo nam je doseči številko 216 – in to čeprav smo se gibali že višje od 1200," na spletu piše omenjeni hrvaški medij.

Kako je drugod?

Podatki kažejo, da se je na primer v ZDA dnevno število oseb, okuženih z novim koronavirusom, od začetka januarja pa do konca meseca prepolovilo – z 201.420 novookuženih v prvih dneh novega leta na 107.816 zadnjega januarskega dne.

Upad števila okuženih zaznavajo denimo tudi v Nemčiji – na prvo januarsko nedeljo so tako potrdili 10.620 novookuženih, medtem ko 31. januarja že 8425.

Številke padajo tudi v Avstriji (s 1466 na 1198), kjer pa je treba poudariti, da upad kljub zelo restriktivnim ukrepom, ki vključujejo tudi policijsko uro, ni tako drastičen.

Razlika med Slovenijo in Hrvaško za mnoge popolna neznanka

Tudi pri naših južnih sosedih se je januarja dnevno število na novo potrjenih okužb prepolovilo. Mnogi Hrvati, ki menijo, da bi bilo treba ukrepe (še bolj) sprostiti, so ob tem že kar nekoliko 'evforični' – v zadnjih dveh tednih so namreč potrdili 'le' 216 novih primerov okužbe na 100.000 prebivalcev. Ob tem pa se pozablja, da se mora za uvrstitev na tako imenovano zeleno evropsko cono ta številka spustili še precej nižje – na 50, poudarja hrvaški medij.

Popolna neznanka pa ob tem za mnoge ostaja Slovenija, kjer podatki z začetka tedna kažejo, da je 14-dnevna incidenca na 100.000 prebivalcev še vedno 885, in to ob zelo strogih ukrepih za zajezitev širjenja okužb s SARS-CoV-2.

Najslabše znotraj Evropske unije je trenutno sicer na Portugalskem, v Španiji in Franciji, kjer število okužb še raste in se je v primerjavi z začetkom minulega meseca celo podvojilo.

"Obstaja več vidikov, ki vplivajo na te številke," pojasnjuje hrvaški epidemiolog Branko Kolarić. To je lahko trenutek uvedbe ukrepov, število okuženih ob njihovi uvedbi, pa tudi število 'žepov' oziroma posamičnih žarišč znotraj manjših skupnosti ali tako imenovanih zaprtih subpopulacij, v katerih se epidemija še naprej 'zadržuje'. Ko je na primer epidemija že bolj razširjenja, torej ko je naenkrat v določenem trenutku okuženih zelo veliko, je praviloma čas, ki mine od uvedbe ukrepov pa do tega, da se pokažejo prvi rezultati, krajši.

"Mi smo po šestih tednih ukrepov znatno znižali število okuženih. Po drugi strani pa je, na primer Nemčija, ob enakih ukrepih, kot so naši, imela kar 200 okuženih na 100.000 prebivalcev. In ko so pričele številke še naraščati in se približevati 300, so ukrepe še zaostrili," razlaga Kolarić, sicer tudi članica znanstvenega sveta za covid-19 pri hrvaški vladi.

"Skratka, ukrepi dajejo vidnejše in hitrejše rezultate, kadar je prekuženost velika. Če bi želeli priti do povprečja 50 okuženih na 100.000 prebivalcev oziroma na 'zeleno', bi morali imeti veliko bolj stroge ukrepe, za dosego rezultatov pa bi potrebovali dalj časa. V tem primeru bi morale biti šole zaprte, najverjetneje bi imeli tudi policijsko uro, s tem ,da ostaja vprašanje, ali bi na koncu sploh dosegli ta cilj," zapletenost epidemioloških napovedi pojasnjuje Kolarić.

Epidemiolog pa ob tem še poudarja, da je - kar se tiče Evropske unije - največja 'enigma' Slovenija, kjer protikoronski ukrepi veljajo že precej dlje kot na Hrvaškem, rezultatov pa ni in ni. "Težko je razumeti, zakaj število okuženih tako počasi upada in zakaj takšna razlika med državama," pravi. Eden od možnih vzrokov bi lahko po njegovem bila nezakonita druženja, kjer se seveda ukrepi ne izvajajo na način, kot so zastavljeni. V vsakem primeru pa ob tem ne bi šlo zanemariti - tako Kolarić - tudi naravnega poteka gibanja virusa - torej, da en val okuži določen krog ljudi, ko pride že drugi in tako naprej v ciklih.

Prav tako pa med posameznimi državami obstajajo tudi razlike in posebnosti, ki vplivajo na upoštevanje sprejetih ukrepov. "Vsekakor pa ostaja dejstvo, da se bolezen v največji meri prenaša kapljično, zato so druženja največkrat tista, kjer je možnost za okužbo največja. Če je manj druženj, je tudi manj koronavirusa, ne glede na to, koliko nekateri nasprotujejo epidemiološkim ukrepom," še sklene Kolarić.