'Ko avtoritete odgovornost in krivdo prenašajo na ljudi, reagiramo negativno'

Slovenijo je zajel tretji val okužb z virusom Sars-CoV-2. Svarila strokovnjakov in objavljene projekcije kažejo, da bi bil lahko tretji val, ki se je združil z nakopičenim drugim valom, še hujši. Te predpostavke so zgrajene na dejstvu, da je angleška različica virusa bolj virulentna od tistih, s katerimi smo se spopadali do sedaj. 

Uradna stroka, ki je javnost seznanila tudi s podatkom, da se v bolnišnicah tokrat nahajajo tudi mlajši ter da je to verjetno povezano s precepljenostjo starejše populacije, je vladi predlagala zaustavitev javnega življenja, da bi karseda zamejili prenos virusa in eksponentno rast okužb. Tako je padla odločitev o zaustavitvi. Temu pa je sledilo občutno nezadovoljstvo dela prebivalstva, predvsem tistih, ki delajo v znova zaustavljenih panogah.

O socialnih in psiholoških efektih epidemije in dolgotrajnih ukrepov smo se pogovarjali z dr. Simono Gomboc s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije univerze na Primorskem. Gombočeva glede vpliva nenehnega spreminjanja ukrepov oz. pravil, pojasnjuje, da prehitro spreminjanje norm ne more zadovoljevati človeške potrebe po varnosti, kontroli in posledičnemu občutku sposobnosti predvidevanja. "V zadnjem letu so bile spremembe in potrebne prilagoditve zelo velike, prav tako dolgotrajnost ukrepov še nadalje zmanjšuje občutek kontrole. Posledice so vidne na področju mentalnega zdravja. Bistven je porast različnih duševnih stisk, predvsem opažamo višji nivo anksioznosti, za katero je značilno ravno pomanjkanje občutka varnosti." 

Še v času pretresanja novih ukrepov je bilo iz ust pristojnih slišati, da se bodo šole zapirale zadnje. Pa so se na koncu zaprle 'prve'. Prepovedano je tudi zbiranje, omejeno gibanje, zaprle so se terase gostinskih lokalov, saloni in trgovine z oblačili, javni vozni red je prešel na počitniški urnik, podjetja naj bi v največji možni meri prešla na delo na daljavo, na prostem pa so obvezne tudi maske.

Asistentka z doktoratom na oddelku za psihologijo ob tem izpostavlja, da lahko predvidevajo dva različna odziva pri posameznikih, ki predstavljata nadomestilo za pomanjkanje varnosti, ene od bistveni človeških potreb. 

"Prvi obrambni odziv na negotovost predstavlja še bolj intenzivno iskanje “pravih odgovorov”, ki se kaže v rigidnem upoštevanju navodil in nekritičnemu sledenju avtoriteti. V drugem primeru  gre za zavračanje norm in posledično upor proti avtoritetam, ki le-te predpisujejo." Po besedah Gombočeve imajo ti individualni odzivi pomembne implikacije za širše aspekte delovanja družbe. Gombočeva naj tej točki opozarja na nevarnost razhajanja ljudstva in oblasti. "Več je obeh tovrstnih odzivov, bolj se zmanjšujejo možnosti za tvorno sodelovanje med oblastjo in ljudstvom, saj le-to predpostavlja zaupanje v dobronamernost vseh vpletenih ob ohranjeni kritični drži do predlogov." 

Kakšno je stanje po prvem polčasu zaustavitve javnega življenja? 

Zbiranje se je v prvih dneh 'lockdowna' nadaljevalo, v Mariboru je celo potekal protest nasprotnikov ukrepov, prav tako se nadaljuje gibanje med regijami po državi, in tudi prek njenih meja. Ceste so polne, turistične točke pa obljudene z izletniki (sprehod čez Instagram in Facebook bo dovolj za preverjanje trditve). Gostinski lokali tako ali tako v večini regij že pred tem niso obratovali, zato je prepoved razjezila 'zgolj' dolenjske in posavske obrtnike. Podjetja so sporočila, da večinoma ne načrtujejo ustavitve proizvodnje, pač pa bodo še naprej izvajala ukrepe za preprečevanje širjenja okužb med zaposlenimi. Veliko se jih torej ni vrnilo na delo od doma. Bodimo realni, to seveda v vseh panogah tudi ni mogoče. Pa maske? Povečanega števila ljudi, ki maske nosijo na prostem, ni videti. To razkrije že sprehod skozi prestolnico. 

Ali to pomeni, da sta vlada in ožji del stroke, ki z vlado neposredno sodeluje, izgubila zaupanje državljank in državljanov glede izvajanja in spoštovanja ukrepov ter obvladovanja epidemije? Je bilo preveč 'nesmislov', kontradiktornih trditev in pozivov in ali je končni učinek dolgega podaljševanja ukrepov in neuspešnih strategij – kar potihoma priznavajo tudi nekateri člani svetovalne skupine – prvi vidnejši znak splošnega, a zaenkrat še tihega, državljanskega neposluha, ki lahko še dodatno zaostri epidemiološko stanje? In kdo bo potem prevzel odgovornost? Znova, kot v obeh prejšnjih valih, ljudje, ki da ne upoštevajo ukrepov? 

Pa je temu res tako, tudi glede na to, da so ljudje in mediji v času epidemije večkrat zasačili vidnejše politike, ki niso upoštevali epidemioloških ukrepov - od tega, da direktor NIJZ ni nosil maske na bencinskem servisu, do zakuske Olimpijskega komiteja Slovenije in ministrovega poslovnega sestanka v znanem prleškem gostišču? Je to res dobra avtoriteta, ki so ji ljudje zaupali vodenje iz krize?

Gombočeva pojasnjuje, da je ena od psiholoških funkcij avtoritete, ne glede na to, ali gre za učitelja, starša ali vlado, da razmejuje med dobrim in slabim, pravilnim in nepravilnim in torej pomaga z usmerjanjem vedenja posameznikov. "Reagiramo negativno, ko avtoritete, ki so bile na te odločitvene pozicije izvoljene, odgovornost oziroma krivdo prenašajo na ljudi. Negativne reakcije so sicer različne, od antikonformnega upora do prevzemanja krivde nase, vendar praviloma v vseh primerih nefunkcionalne iz možnosti doseganja pozitivne družbene dinamike." 

"Bolj bomo utrujeni zaradi prilagoditev, manj bo notranje motivacije za upoštevanje ukrepov"

Doslej najbolj uspešne države v boju z epidemijo so bile tiste, ki so zmogle discipliniran odziv na epidemijo. Podrobnejši pregled boja z epidemijo na Kitajskem - kjer se je sicer začel izjemno slabo - in v Vietnamu razkriva, da za uspešnim spopadom s koronavirusom ne stoji le poenostavljena (in priljubljena) razlaga o avtoritarnosti tamkajšnjih režimov. Ne samo, da imajo azijske države izkušnje v spopadanju z nalezljivimi virusi, ampak je bila v omenjenih državah komunikacija z državljani jasna in nedvoumna, ukrepi pa kratkoročno ostrejši - karantena območij, sledenje stikom okuženih - dolgoročno pa je to pripeljalo do vrnitve v ustaljene tirnice in posamično zamejevanje lokalnih izbruhov okužb. Vietnam je tako doslej zabeležil 2.626 okužb in 35 smrti, dvomilijonska Slovenija pa je že skoraj dosegla število smrtnih žrtev, ki so jih zabeležili na Kitajskem - 4636, pri nas 4354. Po številu okužb smo jih že zdavnaj prehiteli. Roko na srce, bi v tej primerjavi slabo izgledale tudi praktično vse zahodne države, ki se prav tako soočajo z velikim številom okužb in smrti. 

Gombočeva meni, da se ji zdi del opažene dinamike pojasnjevati z večjo striktnostjo kratkoročnih in manjšo striktnostjo dolgoročnih ukrepov. "Stroge omejitve in disciplina v povezavi z njimi pri posameznikih terjajo veliko dodatne psihične energije, posledično to zmoremo relativno kratek čas. Smiselno je, da se pri načrtovanju dolgoročnih ukrepov upošteva tudi ta “energetski” vidik, saj bo nujno vplival na motivacijo pri posameznikih. Bolj bomo utrujeni zaradi prilagoditev, manj bo notranje motivacije za upoštevanje ukrepov (na način “držim se ukrepov, ker se mi zdijo smiselni in potrebni z vidika skrbi zase in za druge”), motivacija bo vse bolj samo zunanja (“držim se ukrepov, da se izognem kaznim”), neupoštevanje ukrepov vse pogostejše." 

Gombočeva izpostavlja še en vidik. "V začetku epidemije je bilo prisotno zavedanje, da večina populacije z držanjem ukrepov ne varuje primarno sebe, ampak skrbimo za ranljivejše skupine. Nošenje mask je pomenilo, da pred potencialno okužbo ščitim druge, to je bilo prosocialno vedenje, znak solidarnosti. Da je tega zdaj manj, se mi vsaj deloma zdi smiselno pripisati dejstvu, da je zdaj večina ranljive populacije že precepljene in da je posledično lahko zdaj pri večini populacije odločanje o upoštevanje ukrepov zdaj bolj osnovano na vprašanju ali se čutijo ogrožene, da izvajajo samozaščitne ukrepe."

Kot pravi psihologinja, nespoštovanje ukrepov zato ni nujno povezano z upadom solidarnosti. Naraslo je namreč zavedanje o posledica, ki niso zgolj zdravstvene narave, ampak tudi finančne in psihološke. "Posamezniki so lahko zdaj bolj primorani, kot so bili na začetku, iskati načine za zadovoljitev teh drugih potreb. Ti so pogosto v nasprotju z ukrepi, vezanimi na zajezitev epidemije, vendar z vidika soočanja s trenutnimi izrednimi razmerami, razumljivi."

Gomobočeva meni, da bi bil socialni dogovor o enotnih strategijah soočanja v trenutnim razmerah bolj verjeten, ko bi se situacijo začelo razumeti širše od samo zdravstvenega problema, ki po tej logiki zahteva samo ukrepe za zajezitev širjenja virusa.