Iz zakulisja: Skupaj naprej nad (le na videz) nepremostljive razlike

Dve največji medijski hiši v Sloveniji nista še nikoli sodelovali na tak način, kritične razmere zaradi epidemije pa so združile tudi ta dva konkurenta.

Televizijski studio med parnimi lokomotivami

Štiri stare 'puhačke' so morale začasno zapeljati iz osrednje rotunde muzeja, da bi naredile prostor za snemanje posebne oddaje Skupaj naprej, s katero sta želela medija gledalcem podati čim širšo sliko o epidemiji covida-19. Ker je bil ambient dovolj veličasten že sam po sebi, je bila dodana studijska scena precej minimalistična – na sredino velikanske hale so pravzaprav postavili le sedem govorniških odrov, šest za goste in enega skupnega za voditeljici. Sedem je bilo tudi kamer, ki so bile pripravljene, da sliko s Parmove pošljejo v vse slovenske domove.

“Z logističnega vidika je bilo to zalogaj predvsem zato, ker smo se zelo na hitro odločili, da bomo delali to oddajo. Treba je bilo postaviti vizualni koncept, ga uskladiti z ambientom in vnaprej predvideti, kje bo kamera, da bi lahko grafiko projicirali na lokomotive,” pojasni Aleš Jurkovič, vodja skupine kamermanov s Kolodvorske, medtem ko nekdo na betonska tla zliva čeber vode, nekdo drug pa poprime za metlo. “Beton je na kameri zelo svetel, glede na to, da so govorniški pulti črni, lokomotive so črne. Da bi se izognili sencam, smo morali luči postaviti nekoliko višje in dlje, zato smo posledično osvetlili tudi malo več tal, ki jih zdaj poskušamo potemniti. S tem, ko beton polivamo vodo, ga potemnimo,” v smehu odgovarja našim dvignjenim obrvem.

Kako prikazati že tisočkrat videno?

Mokra tla pa so še povečala občutek mraza v velikanski hali in grelci, s katerimi so skušali v prostor vnesti vsaj malo toplote, so brneli s polno paro. Kmalu pa časa za razmišljanje o mrazu ni bilo več, saj je ura odbila osem in začel se je prenos v živo s prizorišča. Preden so besedo dobili gostje, je bil na vrsti prispevek, ki sta ga skupaj pripravila naša televizijska kolega Miha Drozg in Špela Bezjak. Ko so jima uredniki dodelili to nalogo, sta začela razmišljati, kako prikazati razmere, da bodo gledalci sploh še čutili, kaj se dogaja, saj so že apatični od vsega videnega in slišanega, kar se ves čas ponavlja.

“Šlo je za povzetek tega, kar se dogaja že 20 mesecev, hkrati pa je prispevek prikazoval, da je po teh 20 mesecih stanje v slovenskih bolnišnicah najslabše prav ta hip. Pomembno se nama je zdelo, da pokažemo, da to ni marec 2020 ali lanski jesenski val, ampak smo zdaj v situaciji, ko je zdravstvo v resnici na prelomni točki,” pravi Bezjakova. V središče sta postavila zgodbo 13-letne bolnice z rakom. “Za onkološke bolnike se je v času korone vse še bolj spremenilo. Medtem ko so imeli prej vsaj nekaj socialnega življenja – šli so lahko ven ter se videli z bratci in sestricami, babicami in dedki – je virus vrata onkološkega inštituta povsem zaprl in zaklenil, tako da so z enim od staršev v tistih sobah ujeti tedne, mesece. Če bi prišli v stik z virusom, bi bilo lahko to zaradi oslabljenega imunskega sistema zanje usodno,” opozarja.

Brez politikov tudi o politiki

Besedo so nato dobili gostje. Šest strokovnjakov z različnih področij je skušalo prikazati možnosti izhoda iz zdravstvene, družbene in psihološke krize, v kateri se je znašla Slovenija: Mario Fafangel, Aleksander Čeferin, Ksenija Benedetti, Alenka Zupančič, Mojmir Mrak in Dan Podjed, preko videopovezave pa se jim je pridružil še RTV-jev dopisnik iz Rima Janko Petrovec. O tem, ali jim je to tudi uspelo, bodo morali presoditi gledalci, so si bili edini po oddaji, ko smo jih povprašali, ali menijo, da je oddaja izpolnila pričakovanja gledalcev. Sami pa so bili s povedanim in slišanim zadovoljni, menili so tudi, da je že sam koncept oddaje, ki je temeljil na združevanju, in ne na razdvajanju, Slovencem poslal močno sporočilo.

Kot obljubljeno, med gosti ni bilo nobenega politika, kar pa ne pomeni, da beseda ni tekla tudi o politiki. In prav to je že med oddajo zmotilo nekatere spletne komentatorje, ki so oddajo videli kot napad na vlado. A ni šlo za to, poudarjata obe voditeljici. “V oddaji smo večkrat poudarili, da politično kadrovanje ni nobena posebnost te vlade, da politično kadrujejo tako leve kot desne vlade. Ko smo govorili o podhranjenem zdravstvenem sistemu, smo povedali, da za to stanje, ki ga imamo, ni kriva aktualna vlada, ampak vse vlade od osamosvojitve do zdaj, ker niso naredile dovolj, da ne bi bili, kot je rekla Erika, danes ujetniki teh covidnih postelj,” pojasnjuje Maja Sodja.

“Beseda je morala teči tudi o politiki, saj se z aktualno koronakrizo seveda ukvarja politika. Z njo se ukvarja oblast, ki vlada. Kako se ukvarja z njo, ali to dela dobro ali mogoče malo manj dobro, pa je po mojem mnenju vprašanje, ki ga je treba odpreti. V Sloveniji je že nekaj časa jasno, da vladna komunikacija z ljudmi nekako ni prava. V pogovorih, ki sva jih imeli z gosti pred oddajo, je bilo zelo jasno, da je to tisto, kar mislijo in občutijo vsi. Opozarjali so, da je ta neprimerna komunikacija napaka. Ampak sama v teh opozorilih vidim nekaj dobrega, morda je tudi na vladni strani zdaj čas, da ta opozorila vzamejo dobronamerno in način komuniciranja spremenijo,” razmišlja. “Mimo ukrepov in tistih, ki so jih sprejemali, ne moreš iti. Temu kontekstu se ne da izogniti, saj je sestavni del vsega. Sporočilo pa ni bilo, da je kriva izključno vlada. Vsak, ki je poslušal goste, ki so pojasnjevali, je slišal v teh besedah marsikaj spodbudnega, predvsem pa neko smer, v katero bi lahko šli, da ne bomo več v tej situaciji, v kateri smo – tako zdravstveni kot družbeni,” poudarja tudi Erika Žnidaršič.

Obe voditeljici imata sicer že dolgoletne izkušnje pred televizijskimi kamerami, a po oddaji sta obe priznali, da sta bili sprva zaskrbljeni, kako jima bo šlo, saj nista vajeni vodenja v paru. Vendar sta se odlično ujeli, začrtali sta nek lok, nato pa se med oglasnimi bloki še sproti dogovarjali, kaj je treba vprašati in kaj izpustiti, zadovoljno opisujeta po koncu prenosa, ko lahko končno sezujeta vrtoglavo visoke petke in se zavijeta v topel plašč.

Vsak lahko vsaj malo pripomore

Brez njega pa še nekaj časa vztraja prvi epidemiolog, ko ga prestrežemo po snemanju in ga prosimo za zaključno misel. “Mene je v tej oddaji pretresel poziv mladih. Kaj drugega v resnici potrebujemo kot družba, kaj več potrebuješ kot oče, ko ti otrok reče, da se spravi k sebi? Najmlajši so nam dejali, naj se zberemo, stopimo skupaj in rešimo stvar. Če ta poziv ne bo ganil ljudi, jih bo težko ganilo tudi kar koli drugega, kar smo povedali nocoj,” je razmišljal Mario Fafangel.

Samega sebe sicer tudi v teh časih še vedno označuje za optimista, saj sicer ostaja le še fatalizem, a prepričan je, da smo zmožni veliko več od norega prekuževanja. In kaj pomeni "veliko več"? “V praksi to pomeni, da sprejmemo tudi stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Ne bomo mogli spremeniti vlad in odlokov, to gre trenutno neko svojo pot, ki bi jo radi resetirali, ampak mogoče to ni v rokah vsakega. V rokah vsakega pa je tista osnova – poskrbeti drug za drugega,” pojasnjuje in našteje povsem vsakdanje stvari, ne le cepljenja, ki je Slovence močno razdelilo. “Če si bolan, se greš testirat. Ne greš na obisk, če smrkaš. Delaš od doma, če je to mogoče. Ko se dobiš s prijatelji, se dobiš na prostem, ne v zaprti garaži,” našteva, kako se lahko tudi z drobnimi potezami tveganje za prenos okužbe bistveno zmanjša.

Tudi naša, simbolično skupna oddaja je gledalcem na vseh koncih Slovenije poslala sporočilo, da moramo (spet) začeti razmišljati tudi o skupnem dobrem, individualizem pa se mora (vsaj za nekaj časa) umakniti v ozadje, da lahko premagamo to krizo, ki je terjala že previsok družbeni davek. Vsi sodelujoči upajo, da se bodo ob skupnem sodelovanju stvari čim prej postavile nazaj na svoje mesto. Približno tako kot nazadnje tudi stare "puhačke".

Tehniki so še pozno v noč pospravljali konstrukcijo za reflektorje pod stropom in ostalo opremo, ko pa je rotundo spet zagrnila tema, so lahko parne lokomotive, ki so se morale začasno umakniti zaradi nekega višjega cilja, spet zapeljale nazaj na svoje mesto. In parna vleka je bila spet popolna.