'Po koncu vsake krize na tak ali drugačen način izgubimo 30 odstotkov ljudi'

Potem ko so odprtje McDonald'sovih prevzemnih točk pospremile dolge kolone avtomobilov in smo se spraševali, ali gre res samo za tako gorečo željo znova ugrizniti v hamburger in krompirček, je psihoterapevt Željko Ćurić, ki svetuje tudi Specialni enoti Policije pri zahtevnih pogajanjih v kriznih situacijah, pojasnil, da je v ozadju takšnega početja pravzaprav želja ljudi po ponovnem združevanju, kar nekateri krvavo pogrešajo. Z njim smo se pogovarjali tudi o fazah krize in on tem, kakšno bo življenje po koncu karantene. 

Torej so dolge vrste za hamburger le eden od znakov, da vsi že komaj čakamo vrnitev v normalno življenje? 

Popravil vas bi pri besedi normalno. Normalno ni odvisno od poteka dogodkov, ampak od tega, kako oseba doživlja svojo normalnost. Ne pozabite, da so nekateri v karanteni že 20 let - puščavniki, menihi, ljudje v samostanih, umaknjeni v meditacijo, ki verjetno sploh ne vedo za pandemijo. Beseda normalno, še posebej v psihiatriji, je zelo vprašljiva. Kaj sploh je normalno? Ko vas vprašam, kaj je vam normalno, in mi vi poveste vašo verzijo, bom razumel. Ampak vaša normalnost ni nujno enaka moji normalnosti. To, da jaz ob četrtkih – izmišljujem si – igram poker, vam niti slučajno ne pride na pamet, vi ste takrat na vrtu. Kdo od naju je normalen? Oba, vsak zase. Tako da normalnost je neka mešanica. To, da lahko sam s seboj in svojimi bližnjimi preživljam čas, občasno pa potrebujem kakšno zunanjo potrditev, da se počutim dobro. 

Prav, pa govoriva o življenju, kot smo ga nekoč poznali. Kdo ga najbolj pogreša, komu je trenutno najhuje?

Tistim, ki občutijo osamljenost. Dejstvo, da je nekdo sam, ne pomeni, da je tudi osamljen. Dejstvo, da ima nekdo številno družino, ne pomeni, da se ne počuti osamljenega v tej družini. Ker osamljenost ni povezana s številom oseb, pač pa s tem, kako se počutimo, ko smo sami s seboj in z drugimi. Nekomu je dovolj, da se pogleda v ogledalo in reče: o, živijo, sva že dva! Drugi pa nujno potrebuje zunanjo potrditev lastnega obstoja. Šele takrat, ko jo dobi, se počuti, da je živ, da je pomemben, da obstaja. To je v principu slaba novica zanj, ker je odvisen od pozornosti drugih. 

To je del odraščanja in to najbolj pogrešajo pubertetniki, mladostniki, tisti, ki so usmerjeni v krdelo, skupino, pripadnost, identiteto 'mi'. Tudi lepo število starejših potrebuje pripadnost krdelu, skupini, timu, športu, hobiju ... In prav to je skupina ljudi, ki po navadi najtežje prenaša krizno izolacijo. Tretja skupina, najhujša, pa je tista, ki ima doma pekel – pred krizo so imeli izhod, da lahko pobegnejo v službo, v McDonald's, z ljubico ali ljubimcem, zdaj pa je vse to odpadlo in izkoriščajo katerokoli priložnost, samo da pobegnejo iz okolja, ki jih mori. 

Poleg tega trenutno veliko ljudi doživlja krizo strukture časa. Mi smo naredili raziskavo odvisnikov in ugotovili, da 90 odstotkov časa porabijo za to, kako se zmeniti in vse urediti. Zelo me je presenetilo, da tudi bogati ljudje, ki bi lahko kupili kilogram kokaina, tega ne storijo, ker jim potem pade struktura časa. Ta pa je ljudem temelj psihološke stabilnosti. Eni to počnejo samodestruktivno, drugi konstruktivno. To, da mi delamo od doma, se nekaterim zdi sanjsko, večina pa pravi, da je to nočna mora. Da se ne znajdejo, ne morejo vklopiti, otroci  jim hodijo naokoli itd. Ljudje torej pogrešajo strukturo časa. 

Veliko je sprememb in prilagajanja na drugačno življenje. V tem procesu gremo skozi več faz, od začetne panike do sprijaznjenja. Kje smo trenutno in kaj nas še čaka? 

Transformacija krize gre običajno skozi 12 korakov. Ljudje najprej, kot ste rekli, odreagirajo v stanju šoka, so prestrašeni, izgubljeni, panični, a se hitro poberejo in pridejo k sebi. Druga faza je zanikanje realnosti, to je zelo neinteligentna faza, ko ljudje s starimi orodji, identitetami in znanji poskušajo reševati nove okoliščine, kar se zelo pogosto pokaže kot neustrezno, in to do trenutka, ko ugotovijo, da tako ne gre več. Temu se reče, da smo se kvalitetno zaleteli z glavo v zid. Inteligentni, ko se zaletijo, ugotovijo, da je zid nepoškodovan, da čelo že pošteno krvavi in gredo počasi v fazo frustracije, postajajo nezadovoljni, melanholični, spominjajo se starih dobrih časov, kako je bilo pred krizo fino, kako smo včasih pekli, kako smo pili … dokler ne pridejo do zdrave faze konstruktivnega obupa in ugotovijo: nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred krizo. Po ugotovitvi, da je nekega obdobja konec, se po navadi začne faza žalovanja. Ta je za ljudi zelo zdravilna – takrat, ko se dokončno in kvalitetno poslovijo od prejšnjega obdobja. Temu rečemo faza dokončnega poslavljanja ali dokončnega sprejemanja nove realnosti. Za tem hitro pride faza razvoja, ko smo pripravljeni pogledati, kaj covid-19 prinaša, katere so nujne spremembe, kaj moramo obvladati, zgraditi, se naučiti … Ta faza počasi pelje v fazo avtonomne aplikacije, ko začnemo vse bolj aplicirati nova orodja in nove identitete, pri tem pa postajamo avtonomni, kvalitetni, narašča samozaupanje, identiteta in zelo počasi gremo v fazo finalizacije. Finalizacija krize nima nobene povezave s koncem epidemije, pač pa s tem, kaj si naredil v svoji glavi glede krize pri soočanju z epidemijo. Faza finalizacije pomeni, da je v moji glavi krize konec in takrat - izmišljujem si - rutinirano uporabljam zaščitna sredstva, rutinirano dam ljudi na dva metra, rutinirano delam preko online delavnic ... Oseba reče: res je, epidemija še vedno traja, a moje krize je konec. In to je po grški definiciji namen krize – da prinese družbi, družini in posamezniku dodano vrednost, da je skozi krizo prišlo do gradnje nove identitete, novih znanj, veščin ali poslovnih poti. In takrat rečemo: krize je konec. Psihološko gledano se kriza konča v glavah, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj. Sicer vojaki ne bi preživeli štirih let vojne.

V kateri fazi je kdo, pa je odvisno od človeka do človeka. Nekateri so že naredili vseh 12 korakov in finalizirajo. Drugi so še v prvi fazi, šokirani, tretji so se zataknili, četrti so v zastoju, peti se ukvarjajo šele z drugo fazo - zanikanjem realnosti - iz tega se je naredil cel brand, hobi, teorije zarot, obtoževanja, izgovori, iskanje krivcev in to bo za nekatere trajalo naslednjih 20 let. Morali bodo ugotoviti, kdo je to umetno naredil, kdo je kriv, na to temo bo napisanih kup knjig. Mene v principu sploh ne zanimata vzrok in posledica, zanima me, kdaj grem lahko spet delat s pacienti, kdaj grem lahko na kavo in tukaj zelo zaupam stroki. Drugi tega nimajo, v glavi imajo vprašanja, kdo je kriv, kdo je odgovoren, politične igre, preigravanja … Tretji so žalostni, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo včasih. In to vam zagotavljam, da ne bo. Mislim, da bodo prišle določene socialno-zdravstveno-psihološke spremembe. Nekateri se bodo izgubili vmes, v fazi obupa ... Zelo različno bo, bomo videli. Ne pozabite na statistiko v psihiatriji, ki je brez milosti. Po navadi po koncu krize izgubimo okoli 30 odstotkov ljudi. Na različne načine – ali gredo iz poklica, v pokoj, v depresijo, samomore, izgorevanje … V vsaki krizi, če ne gre za hude vojne krize, ki poberejo smrtne žrtve, 30 odstotkov ljudi zapusti prizorišče v različnih oblikah. Videli ste, kako nam narašča število ločitev, kajti kriza je preizkus odnosa med dvema osebama. Pri tistih, ki so imeli že prej razpoke, je zdaj počilo do konca. To so vse žrtve krize. Krize so lahko sprožilci konstruktivnega, ko postanemo še močnejši, ali pa se pokaže, da je bil sistem le navidezno v redu in je zdaj počil do konca. 

Kaj bo po vašem mnenju prinesel konec krize? Rekli ste, da življenje nikoli več ne bo enako.

Eni elementi ne. Zdaj bom sebičen in bom rekel, da upam, da se bodo moji kolegi zdravniki in zdravnice navadili, da ne hodijo bolni v službo. To je bilo v moji generaciji do zdaj absolutno – če ni bilo ravno 39 stopinj vročine, sem moral na delo. Zdaj pa upam, da se bodo tako oni kot mlajši kolegi naučili: ko sem bolan, ne grem delat, ker sem lahko vir okužbe. Rekel sem, da upam, da bo tako, ker smo zdravniki in medicinske sestre znani po tem, da smo heroji, jekleni možje in ženske, ki so nepogrešljivi in morajo hoditi v službo. Druga stvar je, da bomo mogoče naredili rutino iz tega, da damo - če smo prehlajeni – gor masko, da ne širimo prehlada, gripe ali covida. Prej smo se smejali Kitajčkom in Japončkom, kako hodijo naokoli z maskami, ker nismo vedeli, da so oni rutinirani, da takrat ko so bolni, tega ne širijo naprej. Vsi, ki uporabljamo zaščitna sredstva, vemo, da kirurška maska ščiti druge pred teboj, ne tebe pred drugimi. Upam, da bomo tudi malo bolj občutljivi do starejših, meni ta politika odnosa do starejših niti malo ni bila všeč. Mislim, da bodo naši starejši potrebovali dodatno zaščito, kontrolo zdravja, oddelke v domovih za ostarele … Mislim, da bo v zdravstvu prišlo do sprememb. Pa tudi v navadah ljudi bodo spremembe – verjetno bo odpadlo določeno število objemov, poljubov, mogoče bo odpadla kakšna oblika izobraževanja, sestankov, kontaktov. Mogoče bodo online delavnice bolj pogoste. Še najbolj me skrbi, kako bosta to prinesla turizem in gostinstvo. Bova sedela v restavraciji, kjer natakar kiha? Ali jo bova zapustila, ker je gospod alergičen? To bodo prelomnice.

Kako dolgo pa bo trajalo, da se bomo navadili na novo realnost?

Pri nekaterih 30 let, pri drugih tri do šest mesecev. Da se bodo postavili na noge in ugotovili: nikoli več ne bo, kot je bilo. Bo podobno, ampak z drugačnimi elementi. In ti elementi bodo ključni. Ali nam bo uspelo stabilizirati razmere, s tem preprečiti drugi val okužbe in tretjega? Covid-19 bo enkrat sezonska bolezen, a takrat upam, da bomo imeli zdravila, cepivo … Ne pozabite: španska gripa je bila bistveno hujša. Ona je bila tista, ki je končala prvo svetovno vojno, ne vojska. Takrat je umrlo sto milijonov ljudi. Danes je španska gripa še vedno prisotna, a nam ne dela nobenih težav, ker smo prekuženi, cepljeni, drugače jemo, skrbimo zase … Covid-19 je daleč od najbolj nevarnih bolezni. Žal je zelo nalezljiv in to je njegova zoprna lastnost, ampak je še vedno daleč od denge ali pa rumene mrzlice - zgodb, ki človeka poberejo v 24 urah.