'Potreba po psihoterapiji bo večja neposredno po in v triletnem obdobju po karanteni'

Po prenehanju omejevalnih ukrepov za preprečevanje širjenja novega koronavirusa, se lahko pri ljudeh pojavijo posledice akutnega stresa oziroma dolgoročne posledice, podobne kot pri posttravmatski stresni motnji, opozarjajo psihologi in psihoterapevti. V času pandemije so se namreč pri mnogih duševne stiske poglobile, ali pa se šele pojavile. Ti časi pa so še posebej velik izziv za mnoge Slovence, ki živijo v tujini, saj so izolirani od svojih družin in prijateljev. Pojavljajo se različni občutki: od strahu, občutkov krivde do negotovosti in stresa zaradi morebitne izgube službe. Vse to pri svojih strankah opaža Tina Kastelic, specializantka integrativne psihoterapije, ki pretežno dela s Slovenci, ki živijo v tujini. Njene terapije že skoraj pet let potekajo (tudi) prek Skypa, izseljenci pa se na njo obračajo, ker se o svojih stiskah lažje pogovarjajo v  maternem jeziku. S psihoterapevtko smo se pogovarjali o težavah, ki pestijo tako Slovence doma kot v tujini v času pandemije.

Večtedenska samoizolacija je bila (in je še vedno) nedvomno zelo naporna za ljudi, ki smo družabna bitja. S katerimi občutki se ta hip soočajo ljudje zaradi dogajanja po svetu?

Vsekakor bi rekla, da je v ospredju občutek negotovosti. Kljub temu, da so se določeni ukrepi začeli rahljati, ne vemo, kaj nas čaka, kdaj bo konec karantene, kdaj se bo naše življenje vrnilo nazaj na ustaljene tire. Prisoten je strah pred prihodnostjo. Dokler imamo prepoved osebnega druženja je še vedno prisoten tudi občutek osamljenosti.

Pri nekaterih se je v času karantene začel odvijati proces samoopazovanja in s tem povezan dvom vase, dvom v lastne odločitve. Sprašujejo se, če so sprejeli prave odločitve, kaj bi si želeli drugače ... Marsikomu so sedaj odvzete določene dejavnosti, s katerimi se zamotijo (in hkrati pobegnejo od stika s sabo) in tako vedno bolj prihajajo v stik z nezavednimi vsebinami, ki vzpodbudijo potlačena čustva. Ob tem se pojavi tudi stiska, da bi bilo treba sedaj vse rešiti, "popucati" svojo prtljago. Pomembno je zavedanje, da to ni možno narediti v trenutku, temveč da gre pri tem za dolgotrajnejši proces dela na sebi.

Pojavljajo se tudi stiske zaradi morebitnih finančnih težav (od zmanjšanja prihodkov do izgube službe) in prilagoditve dela – bodisi kot delo na daljavo ali v izmenah bodisi kot delo s povečano obremenitvijo oziroma večjo izpostavljenostjo virusu.

Veliko posameznikov je tudi izčrpanih zaradi dodatnih delovnih obremenitev, saj poleg dela na domu skrbijo še za mlajše otroke, pomagajo pri osvajanju/utrjevanju snovi šoloobveznim otrokom, skrbijo za starejše …

Imate psihoterapevti morda zdaj več dela, je povpraševanja po psihološki pomoči (tudi na daljavo) več?

Zaradi trenutne situacije je na voljo veliko brezplačne psihološke in psihoterapevtske pomoči, tako da se tisti, ki so v stiski prav zaradi te specifične situacije, obrnejo po tovrstno pomoč. Ne bi pa rekla, da je več povpraševanja po globinski, dolgotrajni psihoterapiji, kjer gre za poglobljeno delo na sebi. Menim da zato, ker se je veliko ljudi znašlo v negotovi situaciji, ki nakazuje na finančno stisko (zmanjšali so se jim prihodki, izgubili so službo …) ali pa časovno stisko (med drugim jih poleg službe obremeni še varstvo ali šolanje otrok).

Predvideva pa se, da bosta potreba in povpraševanje po psihoterapiji večji neposredno po in v triletnem obdobju po karanteni ter po prenehanju omejevalnih ukrepov, saj lahko na znatnem delu populacije pričakujemo posledice akutnega stresa oziroma dolgoročne posledice podobne kot pri posttravmatski stresni motnji. Gre za težave zaradi travme v zvezi z delom, izolacijo, strahom in osebnimi stiskami v obdobju omejevalnih ukrepov. Te se bodo lahko kasneje kazale pri službenih in osebnih odnosih kot izčrpanost, razdražljivost ter nespečnost, v težavah s pozornostjo, nemotiviranostjo za delo, neodločnostjo ter obupavanjem, v občutkih tesnobe in podobno.

Življenje se nam je tako rekoč čez noč spremenilo. Če smo lahko prej sedli na letalo in bili že čez nekaj ur na drugem koncu sveta – kadar smo želeli obiskati svojce, prijatelje, znance ali zgolj potovati – pa je to zdaj praktično skoraj nemogoče. Kako se takšna sprememba odraža pri počutju ljudi, ki živijo po svetu?

Za marsikoga je to velik šok. Ljudje so imeli načrtovana razna potovanja, obisk domovine ter prijateljev po svetu. V tem času so bili velikonočni prazniki, pa zdaj prvomajski. Nekateri so jih imeli v načrtu preživeti z bližnjimi, ki so v drugi državi – ali bi jih obiskali sami ali pa bi ti prišli do njih na obisk. Nekje po Evropi pomeni velikonočni čas tudi šolske počitnice. Tako so družine načrtovale različne dopuste, načrti pa so padli v vodo.

Kakšne so stiske Slovencev, ki živijo po svetu, v teh negotovih časih? Predvidevam, da so se težave povečale oziroma, da je stiska hujša. Lahko primerjate s situacijo pred pandemijo?

Pojavil se je strah pred tem, da bi zboleli. Ta strah je sploh močnejši pri tistih, ki so samski. Sprašujejo se, kdo bo skrbel za njih, če bodo zboleli, kdo jim bo priskočil na pomoč. Hkrati pa se pojavlja tudi strah pred boleznijo bližnjih, ki so v Sloveniji. V primeru, da zbolijo, bi jim radi stali ob strani, jim pomagali, kar pa sedaj ni možno. Strah pred okužbo (lastno ali drugih) odpira tudi strahove povezane s smrtjo. V primeru strahu pred lastno smrtjo je v ospredju skrb za svojce in vprašanje, kako bodo ti zmogli brez njih. V primeru smrti bližnjih (ki so v Sloveniji) se jim poleg občutka bolečine ob izgubi ljubljene osebe pojavi strah, da se od njih ne bi mogli niti posloviti in da ne bi mogli iti na pogreb.

Marsikomu se je spremenila finančna situacija – imajo precej nižji prihodek, so izgubili službe, ali pa jim grozi izguba službe ... Pojavlja se strah za lastno preživetje ter za preživetje družine, v primeru, če imajo družino. Ker so tujci v državi, jih skrbi, da so v neenakovrednem položaju, da so slabše obravnavani. To jim daje občutek, da so v primerjavi z domačini v težjem položaju, zaradi česar bi v primerjavi z njimi prej izgubili službo in težje dobili novo. Biti brez službe nam lahko da občutek nekoristnosti, zaradi česar je tukaj pomembno, da smisel in korist vidimo na drugih področjih življenja.

Osamljenost se je pri nekaterih še poglobila. Nekateri so bili že pred karanteno osamljeni in so bili njihov edini socialni stik sodelavci, z delom od doma pa so izgubili še ta stik.

Zaprtje meja je povzročilo dodatne preglavice. Pri marsikomu je vzbudilo občutek utesnjenosti in brezizhodnosti. Nekateri so v skrbeh, da bi izgubili prijatelje iz domovine, saj se zaradi zaprtja meja ne morejo obiskati (že tako imajo z njimi fizičnega kontakta precej manj, sedaj pa sploh ne). Veliko jih je tudi v razmerju na daljavo (ko je en partner v drugi državi, tudi na drugem kontinentu), kar za zveze predstavlja velik izziv. Zelo težko je na primer tistim, ki jim jezik ljubezni predstavlja dotik.

Pri tistih, ki imajo za družino in zase več časa, se pojavljajo občutki krivde – sprašujejo se: "Ali je prav, da v taki situaciji uživam, imam več časa, počivam?"

Pri določenih se kažejo prej neprepoznani družinski vzorci in prebujajo se stari spomini. Ker se jim je življenje upočasnilo, ni hitenja, so bolj v stiku s sabo. Tako so tudi bolj odprti za globinske predelave potlačenih vsebin, starih vzorcev in podobno.

Pri nekaterih še bolj v ospredje kot pred pandemijo prihajajo vprašanja: kdo sem, kaj si želim v življenju, kaj mi je pomembno in kje želim biti – ali je to to ali ni. Ali si morda želim nazaj v Slovenijo?

V takšnih situacijah, kot je trenutna, ko se mnogi ne morejo na lastne oči prepričati, da je z njihovimi svojci vse v redu, ali pa jih enostavno objeti in potolažiti, se tudi najbolj flegmatične osebe lahko začnejo počutiti nemirno. Zakaj je tako?

Res je. Takšne stresne situacije so lahko 'triger' oziroma sprožilec, ki nam lahko odpre še najglobje rane, potlačene spomine in čustva, med njimi je tudi strah (kot je strah pred izgubo, strah pred tem, da ostanemo sami, strah pred neznanim …).

V katerih državah živijo Slovenci, s katerimi delate? Se morda razlikujejo njihove stiske glede na to, kje živijo?

Moji klienti prihajajo z vsega sveta. V Evropi jih je več iz sosednjih držav, pa iz Češke, Švice, Nemčije, Nizozemske, Belgije, Islandije, Velike Britanije, skandinavskih držav … Pa tudi iz Združenih držav Amerike, Kanade, Argentine in Avstralije. Nenazadnje pa so med njimi tudi Slovenci, ki živijo v Aziji in Afriki.

Ko se oseba preseli v okolje, kjer je prisotna drugačna kultura, imajo nekateri težave s procesom prilagajanja. Pri tem gre predvsem za drugačne običaje v socialnih krogih, drugačne splošne družbene poglede na partnerstvo, starševstvo in vloge v odnosih. S strani nekaterih političnih strank ali domačinov lahko vlada tudi negativen odnos do tujcev. Tako je trenutno za nekatere v ZDA. Tam so nekateri slovenski priseljenci ujeti v krog pridobivanja in podaljševanja vizumov ali zelenih kart, kar povečuje občutek negotovosti.

Sicer pa ne mislim, da bi specifika določene države v primerjavi z drugimi imela odločilen vpliv na osebne stiske in teme terapevtskega procesa. Takšne specifike so včasih postranske in občasne teme (na primer kot so politične razmere v ZDA). Težko pa bi sestavila "črno listo" Slovencem neprijaznih držav.

Opažate morda kakšne razlike med tem, kakšne ukrepe je sprejela neka država, in tem, kakšne so stiske izseljencev v njih?

Tudi to se razlikuje. Predvsem je to povezano z ukrepi vlade, ki se razlikujejo od države do države, in kako se ljudje na njih odzivajo. Določenih stisk je manj na primer na Švedskem, kjer država ni sprejela takih ukrepov, kot v večini drugih držav. Vlada se zanaša na stroko in tudi na prebivalce, da bodo sledili opozorilom. Opažam, da Slovenci na Švedskem (primerjalno s Slovenci drugod po svetu) čutijo večji občutek svobode. Po drugi strani pa se pri nekaterih Slovencih živečih tam pojavlja večji strah pred tem, da se bodo okužili in zboleli zaradi ne dovolj strogih ukrepov.

Pa so se morda v tujini živeči Slovenci med seboj v teh časih še bolje povezali?

Nekateri Slovenci živeči v tujini so si ustvarili lastno "družino", ki je sestavljena tudi iz njihovih bližnjih prijateljev in ne le sorodnikov in partnerjev. Ti jim kot družina stojijo ob strani, ko jih potrebujejo, zlasti v težkih časih, kot je denimo bolezen, izredni dogodki in tudi čas pandemije. Pogosto so ti njihovi prijatelji prav Slovenci. V tem času sem zaznala, da si nudijo še večjo medsebojno podporo.

Veliko je bilo pa tudi povezovanja Slovencev v tujini glede dogovarjanja, ali iti v Slovenijo ali ne, in na kakšen način.

Glede na to, da v številnih državah veljajo omejitve gibanja, so verjetno druženja trenutno onemogočena. Kako pa to vpliva na njihovo počutje?

Primerjalno s Slovenci v Sloveniji so Slovenci v tujini precej bolj vajeni komunikacije na daljavo, saj že od prej veliko komunicirajo z družino in prijatelji prek raznih video aplikacij.

Kot sem pa že prej omenila, so si nekateri ustvarili nov, za njih pomemben socialni krog, zato omejitev gibanja tudi njim (tako kot nam) lahko predstavlja izvor stiske. Opažam, da je najtežje tistim, ki živijo sami, ker so praktično brez fizičnega socialnega stika.

Po drugi strani, pa nekaterim Slovencem po svetu fizična izolacija ustreza, saj pravijo, da imajo sedaj še več stika s prijatelji v domovini (ker naj bi večina njih imela več časa za komunikacijo na daljavo). Hkrati pa se ne počutijo prikrajšano, ker niso v Sloveniji. Nekateri mi celo rečejo, da nimajo občutka, da niso v Sloveniji in se počutijo, da so enako blizu prijateljem, živečim v Sloveniji, kot če bi v Sloveniji dejansko bili.

Mnogi so se vrnili v domovino s pomočjo letov, ki jih je organiziralo zunanje ministrstvo – kaj pa tisti, ki ostajajo? Si želijo vrnitve?

Veliko se jih je znašlo pred za njih pomembno odločitvijo – kaj narediti – ali iti v domovino ali ostati v tujini. Treba je bilo pretehtati veliko stvari: poleg družine v domovini, imajo nekateri tudi tam partnerja ali pa obratno – je partner v tujini; kako se dogovoriti z delodajalcem – vse službe niso samo na daljavo. Začutila sem njihovo stisko. Veliko pa jih pravi, da so se odločili tako, da svoje odločitve ne obžalujejo, kljub temu, da jim ni enostavno. Je pa res, da jim je vedno težje, sploh ker se ne ve zagotovo, koliko časa bodo meje še zaprte.

Se pojavlja tudi t. i. "izseljenska krivda" oziroma občutek krivde, ker niso ob svojih bližnjih, v svoji domovini v teh časih?

Ja. Veliko jih čuti občutek krivde, ker se niso vrnili domov in se vsakodnevno sprašujejo, če so se odločili pravilno. Potem so tukaj tudi tisti, ki niso razmišljali, da bi šli domov (jih preveč stvari povezuje s trenutnim domom), ampak kljub temu čutijo občutek krivde. Čutijo dolžnost, da bi v primeru, če bi zboleli, bili ob svojih bližnjih in da bi za njih skrbeli.

Veliko delate tudi s Slovenci, ki živijo v Združenem kraljestvu. Pred pandemijo je bila verjetno glavna skrb "brexit", zdaj se je pridružila še ta dimenzija pandemije. Kako se to odraža na njihovem počutju, občutkih varnosti in podobno?

Slovenci v Združenem kraljestvu po večini čas pandemije doživljajo precej podobno kot Slovenci drugod po Evropi. Opažam, da zdravstvenemu sistemu zelo zaupajo. Občutek nemoči jim daje opazovanje političnega dogajanja v Sloveniji, kjer je veliko nejevolje in nezaupanja državljanov do vlade. Pravijo, da težko ocenijo trenutno stanje od daleč. Nekateri, ki nimajo urejenega statusa za stalno bivanje, ali delajo v panogi, ki je odvisna od Evrope, pa so v skrbeh, da bi izgubili službo.

Kako pa ta čas vpliva na tiste, ki so se že prej spopadali z duševnimi stiskami? Imajo dovolj podpore? Dobijo zdravniško pomoč, če jo potrebujejo?

Opažam (in imam povratne informacije iz prve roke), da tisti, ki so se spopadali z anksioznostjo že prej in so dlje časa v terapevtskem procesu, se v tem času lažje spopadajo s stiskami. V terapevtskem procesu so namreč že razvili mehanizme, s katerimi si pomagajo, da prebrodijo stiske.

V Sloveniji tisti, ki so siceršnji uporabniki nevladnih organizacij za pomoč na področju duševnega zdravja, pomoč še naprej prejemajo preko telefona. Prav tako Univerzitetna psihiatrična klinika v Ljubljani nudi pomoč preko klica za ljudi v duševni stiski.

Kaj pomaga prebroditi te negativne občutke, žalost, nemoč?

Najbolj jim pomaga to, da si dovolijo čutiti te občutke (žalost, strah …) brez obsojanja in krivde. V naslednjem koraku pa, da si dajo, kar potrebujejo (na primer pogovor z bližnjimi, skodelica čaja, sprehod). Sem sodijo tudi razne tehnike za premagovanje stresa in vsi mehanizmi za premagovanje stisk, ki so jim do sedaj pomagali.

Kaj je po vaših izkušnjah pokazala pandemija glede medosebnih odnosov?

Tukaj imamo vse možne scenarije tako, da se ne da posploševati. Za nekatere je to čas, ko lahko nadoknadijo vse zamujene pogovore s prijatelji. Spet drugi pa imajo bistveno manj časa za klepet z bližnjimi. Kar se tiče družinskih in partnerskih odnosov, pa veliko oseb pripoveduje, da imajo končno čas, da se povežejo in v miru posvetijo drug drugemu, ker ni hitenja. Nekateri se pa znajdejo v časovni stiski, ker imajo več dela, ali jih poleg dela čaka še pomoč pri učenju otrok/varstvo otrok in imajo na ta način manj časa za kvalitetno preživljanje časa z družino. Struktura v dnevu je tako porušena in pridejo občutki notranjega nemira, napetosti, razdražljivosti, otopelosti … kar lahko pripelje do konfliktov med družinskimi člani. Pri tistih, ki živijo s partnerji/družino, se pojavlja tudi potreba po času zase, biti sam, imeti svoj prostor, ogrožena je namreč lahko potreba po avtonomiji.

Kakšne so strategije, s katerimi si lahko izseljenci (pa tudi drugi) pomagajo v teh tesnobnih časih?

Vsak mora sam pri sebi ugotoviti, kaj so njegovi zunanji in notranji viri, ki ga v stiskah krepijo in mu dajejo moč. Torej, kaj nam je pomagalo, ko smo se v preteklosti znašli v stiskah. Pri večini bi rekla, da je pomemben zadosten stik s prijatelji, bližnjimi. V tem času nekateri oživijo svoje stare hobije (na primer, na vrsto pridejo zaprašena glasbila, slikanje, družabne igre, branje knjig …) ali odkrijejo nove hobije (šivanje, peka – predvsem peka kruha je postala zelo "in", pa tudi učenje tujih jezikov). 

Vsekakor pa je pomembno, da ohranimo čim več aktivnosti, ki nam vzbudijo prijetne občutke – na srečo nam tehnologija marsikaj omogoča (tako imamo veliko stvari preko spleta kot so razne vadbe, joga, izobraževanja, kuharski vodiči, virtualni ogledi muzejev …). Te aktivnosti nam ne zapolnijo zgolj časa, temveč nas tudi razbremenijo, napolnijo z energijo ter dajo občutek koristnosti (kar zna biti težava, zlasti pri tistih, ki zdaj manj delajo v službi, ali sploh ne delajo).

Kako pa lahko najdemo mir v teh negotovih časih, kjer marsikdo ne ve, koliko časa bo še imel službo in kako se bo postavil nazaj na noge, ko bo pandemije konec?

Tako, da smo prijazni do sebe, da ne pozabimo na lastne potrebe, da prisluhnemo telesu, kaj nam sporoča … Kar pomeni, da se v skladu s tem obrnemo bližnje, ko jih potrebujemo, ali pa gremo na svež zrak, sprehod, telovadimo, meditiramo … S tem namenom tudi s klienti na terapiji delamo na krepitvi njihovih notranjih virov moči in ugotavljamo, katere so tiste aktivnosti, ki njim vzbudijo prijetne občutke.