16°C
Podatki za dan: 22. 09 do 24.00
Oboleli
4,694
+136
+3%

Slovenci v borbi proti covidu: 'Zdi se, da je cela družba v puberteti'

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 18 min
AVTOR
Maja Račič /
KOMENTARJI
1154
Povsod, sploh pa na družbenih omrežjih, se lahko naposlušamo o tem, kako zavajamo – od stroke do politike in medijev. Sicer vztrajna opozorila zdravnikov, ki so vse svoje poklicno življenje posvetili preučevanjem virusov, naletijo na vse več gluhih ušes. Kdo je kriv, da je tako? Zakaj imamo tak mačehovski odnos do znanosti in kam nas to lahko pripelje? V čem bi se morali zgledovati po Švedih? In zakaj je v zvezi z razvojem cepiva za covid-19 "skepsa absolutno potrebna"?

O tem smo se pogovarjali z dr. Alojzom Ihanom, zdravnikom, specialistom klinične mikrobiologije in rednim profesorjem mikrobiologije in imunologije na ljubljanski medicinski fakulteti. 

Dr. Ihan, katera so zadnja znanstvena dognanja o virusu? Kaj vemo o njegovem nastanku in kaj lahko na do zdajšnje ugotovitve predvidimo za prihodnost? 

Ni razlogov, da bi dvomili v naraven nastanek virusa SARS-CoV-2, ki je bil decembra 2019 prvič zaznan na ribji tržnici v kitajskem mestu. Prva poročila o tem, da je nova bolezen nekakšen drugačen SARS, so se pojavila po novem letu 2020 in sprva, zaradi podobnosti s SARS-om pred 18 leti, niso vzbujala izrazito slabih občutkov. SARS je vendarle ostal v spominu kot bolezen, ki je pri okuženih povzročala zelo težko, pogosto smrtno pljučnico, vendar so postali bolniki tako hitro prizadeti, da okužbe niso mogli prenašati na druge ljudi, razen na zdravstveno osebje v bolnišnicah. Ko se je to opremilo z ustrezno zaščito, je bolezen izzvenela. Žal pa se je SARS-CoV-2 pokazal kot virus, ki podobno kot SARS lahko povzroči smrtno nevarno pljučnico, po drugi strani pa je veliko bolj kužen, saj se nahaja v nosu vsaj dva dni pred začetkom znakov bolezni, hkrati pa lahko virus na druge prenašajo tudi ljudje, ki okužbo prestanejo brez znakov bolezni.

In kjerkoli se je okužba bodisi zaradi zapoznelega odkritja (Italija) ali poznega ukrepanja (Velika Britanija, Španija, ZDA) tako razširila, je to prineslo številne žrtve in podaljšano paralizo družbe. Zato je jasno, da izbruhov epidemije z deset- in večodstotno obolelostjo ne želimo, neposredna škoda in žrtve so tako očitne, da špekulacije o koristih take stihijske prekuženosti delujejo kot neokusna šala.

Pa vendar je francoski nobelovec in virolog dr. Luc Montagnier o nastanku koronavirusa dejal: "Vse to se je začelo od znanega virusa netopirjev, na katerem so intervenirali, da bi ga humanizirali. V tem trenutku se je verjetno zgodila napaka, ali pa je vse izcurljalo iz laboratorija. Dobili so nekaj, kar je nasprotno od tistega, kar so iskali."

Dvomi o spontanem izvoru novega virusa so se pojavili povsem umestno, saj je v Vuhanu vrhunski laboratorij, ki se ukvarja s SARS-u podobnimi koronavirusi. V njem so dejansko izvajali varnostno zelo tvegane eksperimente – ugotavljali so, kako se med serijskim okuževanjem živali spremenita patogenost in invazivnost virusa. Olje na ogenj sumom o človeško povzročeni epidemiji je prilil nobelovec Luc Montagnier, ki je v televizijskem nastopu povedal, da je virus konstrukt, saj so v njem genski segmenti, ki sicer pripadajo virusu HIV. A kmalu nato je bila v reviji Nature medicine objavljena odlična analiza, ki je pokazala nasprotno. Prav vsi delčki novega virusa imajo svoje logične sledi v netopirskih koronavirusih. Še več, analiza je tudi pokazala, da so spremembe, zaradi katerih je SARS-CoV-2 postal tako izrazito nalezljiv, nastale evolucijsko, s posamičnimi zaporednimi prilagoditvami na imunski sistem. Virus je torej najverjetneje nastal naravno, seveda pa nihče v tem trenutku ne more izključiti niti, da je šlo za nesrečen pobeg virusa iz laboratorija.

 V čem se torej ta virus tako razlikuje od drugih virusnih obolenj, pri katerih so simptomi sicer lahko zelo podobni?

Govorjenje o tem, da je treba zaščititi samo ranljive, je zgolj teoretiziranje, saj tega še nikjer niso znali izvesti. Žal. Družba ni zapor iz ločenih celic, nerizični deli populacije so pomešani z rizičnimi; delajo v bolnišnicah, domovih za starejše ali pa obiskujejo te ustanove. Ne pozabimo večgeneracijskih družin in družinskih srečanj.

Glavni problem novega virusa je v dejstvu, da velika večina ljudi na virus ni imuna, zato je brez protivirusnih ukrepov v kratkem času lahko okuženih nekaj deset odstotkov ljudi, v neugodnih okoliščinah (množične prireditve) celo več kot polovica – samo spomnimo se tiste nesrečne nogometne tekme v Bergamu. Sezonska gripa, na primer, nima potenciala, da bi okužila nad deset odstotkov ljudi, ker so ostali nanjo odporni zaradi ostankov imunosti iz prejšnjih sezon. In sezonska gripa vsaj za petino populacije, ki resneje zboli za covidom-19, še zdaleč ni tako težka bolezen. Kjerkoli se je zgodilo, da je novi koronavirus v kratkem času okužil nad pet odstotkov ljudi, so okužbe neizbežno vdrle tudi v bolnišnice in domove za ostarele. Govorjenje o tem, da je treba zaščititi samo ranljive, je zgolj teoretiziranje, saj tega še nikjer niso znali izvesti. Žal. Družba ni zapor iz ločenih celic, nerizični deli populacije so pomešani z rizičnimi, delajo v bolnišnicah, domovih za starejše ali pa obiskujejo te ustanove. Ne pozabimo večgeneracijskih družin in družinskih srečanj ... Če se delamo, da v 'nerizični družbi' ni epidemije in ni potrebna preventiva, lahko počnemo to kvečjemu en mesec, ker se bo potem začelo množično umiranje starostnikov v domovih in bo zastalo delo v bolnišnicah, saj nihče ne bo prevzel odgovornosti za pacienta, ki bo med zdravljenjem v bolnišnici verjetno dobil še covid-19, da ne govorim o imunosuprimiranih in onkoloških pacientih.

Je strah pred porastom okužb po vašem upravičen?

Trenutno število dnevnih okužb z novim koronavirusom trenutno daleč presega stanje, ki smo ga želeli ob začetku šole – "hvala" vladi za brezmejno zavlačevanje. Šola bo kuženje pospešila, še posebej v kombinaciji z upori proti preventivi. Žal se uporniki ne zavedajo, da je virus med nami in je njegov potencial kuženja tak, da nam bo brez preventive v enem mesecu znova ustavil družbeno in gospodarsko življenje. Če se to zgodi, bo to strašen solidarnostni zlom naše družbe, morda dolgoročno usodnejši od gospodarskega. 

Žal se uporniki ne zavedajo, da je virus med nami in je njegov potencial kuženja tak, da nam bo brez preventive v enem mesecu znova ustavil družbeno in gospodarsko življenje. Če se to zgodi, bo to strašen solidarnostni zlom naše družbe, morda dolgoročno usodnejši od gospodarskega.

Predvsem zato, ker bi bilo za pozitiven razplet dovolj tako malo storiti. Dovolj bi se bilo namesto o nagobčnikih, tej metafori skrajnega egoizma, pogovarjati o človeški verigi solidarnosti. Moč solidarnosti je v tem, da z zelo malimi vložki posameznika dosežemo velike učinke – če smo solidarni vsi. Edina solidarnost, ki se v času povečane nevarnosti širjenja epidemije pričakuje od vsakega človeka, je zgolj to, da v druge ljudi ne pljuva kapljic svoje sline in ne prši svoje nosne sluzi! To je vsa umetnost osebne protivirusne preventive, virus namreč potuje prek kapljic sline in nosne sluzi in če kdo enači osebno svobodo s pravico do pljuvanja v druge, bi se moral zamisliti nad sabo.

Kaj torej odgovarjate skeptikom, ki so prepričani, da je nošenje maske tako ali tako brezpredmetno?

Maska je fizični zaslon za našo lastno slino in sluz, zato je kakršnakoli maska boljša kot pljuvanje kapljic sline v ljudi. Ni potrebno, da kirurška maska, ki jo nosimo, zadrži posamične viruse, ti so količinsko mnogo manj pomembni za okužbo kot ogromne količine virusov v kapljicah sline in sluzi. Zato je dovolj zadržati svojo slino in nosno sluz, da obojega ne pršimo v druge ljudi in praksa kaže, da v tem primeru epidemija izgubi največji del moči.

Vsem nam je prijetneje biti brez maske kot z njo, ampak vseeno je človeško in solidarno žrtvovati nekaj udobja za pravico zdravstveno ranljivih do svojega življenja in pravico cele družbe, da živi brez zaustavljanja šol, bolnišnic, javnega prometa in gospodarstva. Kdor misli nasprotno, je verjetno premalo zrel, da bi ga bilo mogoče v karkoli razumnega prepričati.

Vsem nam je prijetneje biti brez maske kot z njo, ampak vseeno je človeško in solidarno žrtvovati nekaj udobja za pravico zdravstveno ranljivih do svojega življenja in pravico cele družbe, da živi brez zaustavljanja šol, bolnišnic, javnega prometa in gospodarstva. Kdor misli nasprotno, je verjetno premalo zrel, da bi ga bilo mogoče v karkoli razumnega prepričati. Ker pa so nezreli ljudje praviloma tudi precej nesamozavestni (zato jim tudi toliko pomenijo všečki somišljenikov na spletu, za katere so se pripravljeni junačiti z najbolj neumnimi lažmi), se v zaresnem življenju spletni junaki hitro skrijejo pred neprijaznimi pogledi. Zato je recept za rešitev problema enostaven. Če nas ima večina v dvigalu maske, da ščitimo drug drugega pred svojo slino in sluzjo, bo tudi človeku, ki enači osebno svobodo s pravico pljuvanju v druge, postalo nerodno. In to je vse, kar je treba doseči – skupaj.

Lajanje skozi nagobčnik prepirljivega egoizma ali dogovor za človeško verigo solidarnosti – to je najpomembnejše vprašanje, na katerega bomo kot skupnost dali odgovor, ki nas bo to jesen in zimo vodil v smer ugodnega preživetja epidemije ali ponovnega družbenega zastoja, da o žrtvah ne govorim.

PREBERI ŠE
Rad bi živel brez nagobčnika, tako da oprosti, stari, svoboda pa to

Na to, kako bo potekala bolezen covid-19 pri posamezniku, pomembno vpliva tudi to, kako močan je njegov imunski sistem. Kaj lahko sami storimo za to, da dvignemo imunsko odpornost – na kakšne načine se lahko pred virusom 'naravno' zaščitimo?

Učinkovit imunski odziv vsekakor lahko prepreči, da bi nastala druga, nevarna faza bolezni, ko virus zaide v pljučne mešičke. Ampak o tem, kako učinkovit protivirusni odziv bo razvil, nihče ne ve v času okužbe. O sosledju dogodkov, ki pripeljejo v katastrofo, smo se sicer pri analiziranju imunskega sistema bolnikov že veliko naučili, povsem nejasno pa je še vedno, kaj je osnovni vzrok tako različnih potekov bolezni. Ve se, na primer, da je temeljni mehanizem pri hudem poteku počasen protivirusni odziv. Ljudje, ki le blago zbolijo, so s protivirusnimi celicami T zmožni že do petega ali šestega dne ustaviti naraščanje količine virusa v telesu. Pri težjem poteku pa se količina virusov tudi po enem tednu še kar naprej povečuje in vsi ti virusi v pljučih okvarijo toliko tkiva, da nastane virusna pljučnica, otekanje pljuč ter nato še vdor vnetnih snovi in virusov v kri in s tem po vsem telesu.

Ker je starost dejavnik tveganja, je postala najprej aktualna "stara" zgodba o staranju imunskega sistema - imunosenescenca. Imunske celice imajo v našem življenju genetsko programirano omejeno število "akcij", zato se pri zelo starih ljudeh ta kvota izpolni in za okužbo proti povsem novim mikroorganizmom zmanjka obrambe. Vendar izčrpanje imunskih celic ni odvisno samo od let, ampak še bolj od celokupnega števila "intervencij" v življenju. Imunski sistem se hitreje kot kažejo leta "postara" pri ljudeh s kroničnimi vnetji, kamor prištevamo avtoimunske bolezni, kronične okužbe, pa tudi kronična vnetja žil (tudi pri debelosti, diabetesu).

A kot rečeno, nihče vnaprej zanesljivo ne ve, da se bo imunsko dobro odzval, zato je vsekakor bolje, da se ne okužimo oziroma se glede okužbe samozaščitno obnašamo. Na kakšne kratkoročne posege v imunski sistem pa ne gre računati, imunost je dolgoročna naložba. Za uspešno prebolevanje okužb moramo najprej biti v dobri fizični kondiciji, ki pomeni dovolj veliko rezervo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti – ko smo zdravi, jo potrebujemo na primer za tek, ko smo bolni, pa za uspešno spopadanje z vročino. Za celotedenski napor, ki jo povzroči vročinska bolezen, je potrebna tudi presnovna rezerva – dobro delujoča jetra z zalogo vitaminov in zlasti zaloga beljakovin, ki so potrebne za proizvodnjo zaščitnih protiteles proti virusu. Beljakovine so med boleznijo najlažje dostopne iz dovolj okrepljenih mišic, ki med prebolevanjem bolezni zaradi mirovanja nato kar same oddajajo beljakovine, ki so potrebne imunskemu sistemu za izgradnjo protiteles. Na prehrano v času bolezni namreč težje računamo, ker ob vnetju naravno ostanemo brez apetita. Tretja zaloga za bolezen pa je dobro pripravljen in odziven imunski sistem – kar pomeni, da ne sme biti poškodovan in izčrpan od nenehnih vnetij, okužb ali stresov v preteklosti. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, zdravstvene rezerve oziroma zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in se bolezen vleče.

Dr. Alojz Ihan: Švedi imajo epidemiologa, ki jim vsak dan malo pove, kako potekajo stvari, kako se mu zdi, da bi bilo treba ravnati, in razkrije celo dileme, ki jih ima kot strokovnjak. Se pravi, gre bolj za kramljanje strokovnjaka z ljudmi, to prinese veliko informacij in predvsem zaupanja. Na ta način ljudje sami, brez cirkusa, ravnajo preventivno, mi pa porabljamo cel prostor družbenih razprav za nepotrebno siljenje in upiranje, kot bi bila cela družba v puberteti. Ta zaupljivost med oblastmi in ljudmi je glavna lastnost "švedskega modela".
Dr. Alojz Ihan: Švedi imajo epidemiologa, ki jim vsak dan malo pove, kako potekajo stvari, kako se mu zdi, da bi bilo treba ravnati, in razkrije celo dileme, ki jih ima kot strokovnjak. Se pravi, gre bolj za kramljanje strokovnjaka z ljudmi, to prinese veliko informacij in predvsem zaupanja. Na ta način ljudje sami, brez cirkusa, ravnajo preventivno, mi pa porabljamo cel prostor družbenih razprav za nepotrebno siljenje in upiranje, kot bi bila cela družba v puberteti. Ta zaupljivost med oblastmi in ljudmi je glavna lastnost "švedskega modela".FOTO: Bobo

Zaslediti je mnenja, da je pri okužbi z novim koronavirusom zelo pomembno, kolikšno število virusov (virusnih delcev) prejmeš ob okužbi (viral load v angleščini oziroma virusna obremenitev). Čim več virusov oziroma virusnih delcev prejmeš ob prvem stiku z njim, hujši bo potek bolezni, zaradi česar so na primer hujšim potekom bolezni izpostavljeni zdravniki. To drži ali je to zgolj nedokazana domneva?

Za SARS CoV-2 to še ni jasno. So virusi, na primer virus gripe, kjer je količina virusov ob okužbi pomembna za razvoj bolezni, so pa virusi, na primer norovirusi, kjer je to precej nepomembno. Vsekakor pa je količina virusov v nosnožrelni sluznici okuženega zelo odločilna za to, kako bo okuženi širil okužbo na druge. Prav tako nekatere študije kažejo, da je količina virusa v nosno žrelni sluznici, ki jo izmerimo pri bolniku, napovedni dejavnik za težo bolezni.

O skeptikih, ki vse glasneje o tem, da virus ne obstaja ali da so ukrepi nepotrebni, sva že nekaj rekla. Pa vendar, kako škodljivo je to in ali to jemlje težo, morda celo zanos pri vašem delu?

Kot imunolog sem se zlasti na primeru cepiv že zdavnaj navadil, da nekateri ljudje pač ne verjamejo materialnim dokazom, ki jih sistematično zbira znanost. Nič hudega, vpogled v trdo sosledje znanstvenih dejstev glede posamičnega pojava ima samo peščica ljudi, ostali pa pač "verujemo" iz spoštovanja do fascinantnega projekta kolektivnega razuma, ki se imenuje znanost – pri tem zelo pomaga, če ima "verujoči človek" tudi lastno izkušnjo znanosti na svojem področju odkrivanja sveta. A tudi, če kdo ne spoštuje kolektivnega razuma in "ne verjame", to ni moteče za sobivanje v sodobni družbi, ki od posameznikov pričakuje le upoštevanje osnovnih dogovorov in pravil, glede vere v glavi pa naj odloča vsak po svoje.

Kot imunolog sem se zlasti na primeru cepiv že zdavnaj navadil, da nekateri ljudje pač ne verjamejo materialnim dokazom, ki jih sistematično zbira znanost. Nič hudega, vpogled v trdo sosledje znanstvenih dejstev glede posamičnega pojava ima samo peščica ljudi, ostali pa pač "verujemo" iz spoštovanja do fascinantnega projekta kolektivnega razuma, ki se imenuje znanost – pri tem zelo pomaga, če ima "verujoči človek" tudi lastno izkušnjo znanosti na svojem področju odkrivanja sveta.

Zato ni nič čudnega in tudi nič hudega, če kdo ne verjame v virus – ima pač tako potrebo. Morda ima človek zares probleme zaradi dela in zaslužka, ki mu ga je vzela epidemija, in je zanikanje virusa njegov protest nad vsem, kar slabega je prinesla epidemija. Morda je zanikanje virusa želja, da bi v družbi začeli govoriti še o čem drugem kot zgolj o epidemiji. Morda pa vidi v tem tudi priložnost, da igra upornika na socialnih omrežjih in ne želi izpustiti priložnosti za vlogo, v kateri uživa in ki trenutno zlahka pritegne pozornost veliko ljudi.

Precej bolj grenke občutke pa imam v primeru nekaterih, na srečo redkih, zdravnikov, ki so po stroki daleč od covida-19, ampak vseeno nenadoma prenehajo spoštovati znanje in izkušnje svojih kolegov infektologov, epidemiologov, mikrobiologov, in so nenadoma prepričani, da je ves problem svetovnih težav s pandemijo samo v glavi – pri tem pa je njihova glava edina, ki misli prav, medtem ko so tisoče glav pristojnih specialistov in strokovnjakov izgubile razum. S tem povzročajo veliko škodo preventivi, saj poleg lažnih novic tudi lažno prodajajo svoj strokovni naziv in iskreno rečeno, si tega ne znam razlagati drugače kot izraz neke njihove težave.

Dvom sejejo tudi različna, včasih celo nasprotujoča si mnenja znotraj stroke. Spomnimo se, kako je NIJZ nekaj časa maske svetoval, potem ne, nato jih je le priporočal, naposled zapovedal ...

Preventivna pravila NIJZ so, se strinjam, izjemno segmentirana, partikularna ter birokratska in zato za potrebe družabnih omrežij iz njih ni težko sestaviti paradoksnih kombinacij in "zaključkov". A tu se je treba vprašati, zakaj Slovenci dobesedno zahtevamo tako birokratska in partikularna pravila – šolniki bi radi pravilnik za vsako učilnico in telovadnico posebej, gostinci za vsak točilni pult in za vsako vrsto strežbe posebej. Žal je ta potreba po predpisovanju vsake malenkosti globoko v nas, kot je v nas razmišljanje, kako nato vsak predpis nekako prelisičiti. Če bi bili malo bolj razumni in solidarni kot skupnost, ne bi potrebovali pravil, ampak bi vsi skupaj pazili, da preprečujemo, kjer je le mogoče, prenos sline in nosne sluzi s človeka na človeka. To bi bilo vse in daleč najbolj učinkovito. In mediji bi vsak dan prikazovali zgledne prakse, kako ravnati, da bo okužb čim manj. Ampak v resnici delamo vsi, oblast in državljani, ravno obratno. Ljudje dobesedno zahtevajo od oblasti predpise in natančne pravilnike za vsako malenkost in ko to dobijo, se vsaki vrstici v pravilnikih z vsem srcem upirajo in posmehujejo – tja do ustavnega sodišča. To je pač naša Krpanovska kultura.

Če bi bili malo bolj razumni in solidarni kot skupnost, ne bi potrebovali pravil, ampak bi vsi skupaj pazili, da preprečujemo, kjer je le mogoče, prenos sline in nosne sluzi s človeka na človeka. To bi bilo vse in daleč najbolj učinkovito. In mediji bi vsak dan prikazovali zgledne prakse, kako ravnati, da bo okužb čim manj. Ampak v resnici delamo vsi, oblast in državljani, ravno obratno.

Kako pa bi morale ravnati oblasti, da bi to Krpanovsko kulturo spremenile?

Švedi imajo epidemiologa, ki jim vsak dan malo pove, kako potekajo stvari, kako se mu zdi, da bi bilo treba ravnati, in razkrije celo dileme, ki jih ima kot strokovnjak. Se pravi, gre bolj za kramljanje strokovnjaka z ljudmi, to prinese veliko informacij in predvsem zaupanja. Na ta način ljudje sami, brez cirkusa, ravnajo preventivno, mi pa porabljamo cel prostor družbenih razprav za nepotrebno siljenje in upiranje, kot bi bila cela družba v puberteti. Ta zaupljivost med oblastmi in ljudmi je glavna lastnost "švedskega modela".

Zaupljivosti med ljudmi in oblastjo seveda ni mogoče doseči z dajanjem navodil ex cathedra, tudi če navodila daje strokovnjak, še manj pa, če ljudem soli pamet piar govorec, ki tudi sam nima globljega strokovnega uvida v epidemijo. Slaba lastnost tega slovenskega zelo avtoritarnega sistema novinarskih konferenc je, da ljudi obravnava kot otroke ali kvečjemu neposlušne mladostnike. A otroci se kmalu začnejo obnašati ne le kljubovalno, ampak izkoristijo vsako nerodno formulirano pravilo tako, da ga z veseljem obidejo ali kako drugače prelisičijo. Če torej ljudi obravnavaš kot nezrele mladostnike, dobiš nazaj kljubovalnost in slabo sodelovanje. Ko pa gre kaj narobe, se taki kljubovalni mladostniki začnejo jeziti na učitelja, da jim je dal nepopolna navodila.

Zaupljivosti med ljudmi in oblastjo seveda ni mogoče doseči z dajanjem navodil ex cathedra, tudi če navodila daje strokovnjak, še manj pa, če ljudem soli pamet piar govorec, ki tudi sam nima globljega strokovnega uvida v epidemijo.

To vidimo že zdaj – namesto da bi ljudje v dialogu s strokovnjaki počasi razumeli probleme epidemije in sami iskali protivirusne rešitve, ki so v osnovi preproste (distanca, higiena rok in kašlja, maske), se v vlogi neposlušnih mladostnikov nenehno pritožujejo, da bi morala biti navodila natančnejša in tista, ki veljajo za muzej, ne morejo veljati za prodajno galerijo, in kako je, če ima galerija še kavarnico, to bi menda spet zahtevalo poseben elaborat z navodili.

Kaj se dogaja na področju cepiv? Bomo sploh dosegli potrebno precepljenost – glede na zgoraj omenjene dvomljivce se bo morda pojavil problem, kako ljudi sploh prepričati v korist cepljenja?

Spoznanje, da bo covid-19 brez učinkovitega cepiva ali zdravila nenehna grožnja, ki bo lomila svetovno ekonomijo in povzročala razvojni zastoj, politične nemire in revščino, je motiviralo politiko za odločitev, da razvoj cepiv za covid-19 pretežno financirajo države, farmacevtska industrija pa je izvajalec v ozadju. Ta nenavadna podreditev farmacije državnim in političnim odločitvam je bržkone botrovala tudi izbiri tehnologij za nova cepiva, ki so skoraj vse po vrsti revolucionarno nove, a tudi še slabo preizkušene.

Ker je Evropska unija že zelo zgodaj za sofinanciranje razvoja izbrala Oxfordsko cepivo, ki ga izdeluje Astra Zeneca, bo to, če dobi registracijo evropske agencije EMA, po eni strani cenovno zelo ugodno, po drugi strani pa bo v okviru faze 3 z njim pretestiranih izjemno veliko ljudi, ki bodo pripadali različnim starostnim skupinam in bodo prejemali tudi različne sheme cepljenja. Zato bo, če bo registracija "šla skozi", za to cepivo že takoj znano, kakšna je njegova učinkovitost pri mlajših in pri starejših ljudeh in te številke bodo potem odločilno vplivale na politiko cepljenja.

Cepljenje pri nas bo vsekakor prostovoljno, večje vprašanje pa je, koliko cepiva bo sploh na voljo, saj ga bo potreboval ves svet. Zato ne verjamem, da se bo kdorkoli vznemirjal zaradi dvomljivcev, naj pač gredo po svoje. Načrt EU pa je, da bodo države cepiva prejemale po mesečnih kvotah glede na število prebivalcev in povsod bo verjetno najprej na voljo le za prioritetne skupine, zdravstvene delavce in delavce v domovih za ostarele, pa nato za izraziteje poklicno izpostavljene skupine, na primer za starejše pedagoške delavce, trgovce in nasploh za poklice, ki morajo zdaj pri delu nositi maske. Ampak konkretne odločitve bodo odvisne od rezultatov testiranja učinkovitosti cepiva. Za dokaz učinkovitosti in varnosti cepiva je treba namreč cepiti nekaj deset tisoč ljudi in jih v razmerah epidemije primerjati s tistimi, ki niso cepljeni. Ti testi zdaj večinoma potekajo v Braziliji, kjer je epidemija v razmahu. Pri uspešnem cepivu mora nastati bistvena razlika v prid manjšega zbolevanja cepljenih, ki ob tem ne smejo imeti več kakršnihkoli drugih zdravstvenih težav v primerjavi z necepljenimi. To je bistven preizkus pri odločanju o učinkovitosti cepljenja in brez njega ni cepiva, ampak le lepe besede in želje. In če se nobeno cepivo ne bo pokazalo kot učinkovito in varno, ga v EU pač ne bomo imeli. Tudi to je zelo realna možnost, ljudje imamo lahko velike želje, ampak dejstva na koncu še vedno ostanejo dejstva.

PREBERI ŠE
Prva pogodba za nakup 400 milijonov odmerkov cepiva podpisana

Kaj pa strahovi, da bodo cepiva registrirana brez običajne kritičnosti?

Skepsa je v teh časih absolutno potrebna. Izredni časi namreč na vseh področjih življenja hitro privedejo do izrednih postopkov, ki si jih še pred enim letom nismo mogli niti predstavljati in so mimogrede tudi dolgoročna grožnja demokraciji v najširšem smislu – ne le politični, ampak tudi morda še pomembnejši demokraciji odprtih informacij o vsem, od razlogov za energetske načrte pa do transparentnih postopkov registracije zdravil. Politiki po vsem svetu so namreč preprosto sklenili, da v prihajajoči zimski sezoni za ohranjanje političnega miru in avtoritete morajo imeti cepivo. Zato mnogi politični voditelji že v tem trenutku kupujejo cepiva, kitajska, ruska, ki so jih tam registrirali kar po političnem ukazu, brez tretje faze testov, ki je edina relevantna za oceno učinkovitosti in tudi varnosti cepiva za široko uporabo. Samo, da bodo imeli v rokah cepivo in pri tem jih v resnici ne zanima njegovo delovanje, ampak samo, da bodo imeli v rokah moč, ki jo bo predstavljalo cepivo.

A v tem trenutku bi se bilo nespametno razburjati nad ruskimi in kitajskimi cepivi. Naša resnična pozornost mora zato veljati doslednim pravilom, ki so del tradicije EMA in po katerih v EU ne more biti za uporabo registrirano cepivo, ki ne izpolni vseh, že desetletja formaliziranih postopkov. Ker je vse to, kar smo v zadnjih desetletjih v zahodnjaški medicini pridobili z doslednimi in odprtimi pravili registracije zdravil, novih terapij in cepiv, prevelik zaklad, da bi ga bilo vredno relativizirati in ogroziti samo zato, da bodo politiki pozimi imeli cepivo, s katerim si bodo kupili avtoriteto, moč in politični mir. Pomislimo samo, kako malo uporabnega je v zadnjih desetletjih prišlo iz medicinskih sistemov, kjer ima politika zadnjo besedo. Zahodnjaške farmacevtske multinacionalke so s svojo močjo seveda problem zaradi dobičkarskega usmerjanja medicine, a dokler so na trdih vajetih še močnejših državnih agencij (EMA, FDA), je to neprimerno manj tvegano kot politične odločitve, ki se ne čutijo dolžne pokazati dokumentov, zakaj je nekaj dobro za zdravje ljudi.

Zato gre pri trenutnem odločanju o cepivu proti covidu-19 morda za veliko več kot zgolj za cepivo. Gre tudi za to, da vsaj znotraj EU ohranimo absolutno zaupanje v postopke transparentnega dokazovanja učinkovanja zdravil, z dokazi, ki so na voljo vsem – tudi to je demokracija. Vsi drugi interesi, ki bi spremenili demokratični postopek, pa niso demokracija oziroma so njeni rušilci. Če bomo ob registraciji cepiv proti covidu-19 v EU to zares dojeli, bomo morda dobili cepivo še za mnogo bolj usodno družbeno epidemijo, ki jo covid-19 nevarno izziva po vsem svetu.